Za klasično glasbo se zanima le vsak peti Avstrijec, Mozarta številni povezujejo s čokoladnimi kroglicami

Inštitut za raziskave javnega mnenja v Linzu (IMAS) je s pomočjo ankete iskal odgovor na vprašanje, ali je Avstrija res dežela (klasične) glasbe, kot jo pogosto imenujejo. Rezultati so pokazali, da se za klasično glasbo zanima zgolj vsak peti prebivalec, le šest odstotkov pa jih trenutno igra instrument. Od 1015 vprašanih, starih nad 16 let, se jih pet odstotkov "zelo" zanima za klasično glasbo, nadaljnjih 13 odstotkov vsaj kolikor toliko. Toda 66 odstotkov anketirancev tej umetnosti poveča manj pozornosti, od tega je 44 odstotkov takih, ki jo povsem zaobidejo. To je značilno za vse skupine prebivalcev, le višje izobraženi in starejši nad 60 let ji namenjajo več pozornosti.

Inštitut je raziskoval tudi glasbeno aktivnost Avstrijcev. Šest odstotkov jih trenutno igra instrument, 14 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da so ga igrali. Največ, 46 odstotkov Avstrijcev, pritegne kitara, 34 odstotkov blok flavta, 24 odstotkov klavir, 12 odstotkov klaviature. Sledijo tolkala, harmonika, bas, klarinet, trobenta, prečna flavta, krilni rog, orgle, saksofon in violončelo. Nihče pa v anketi ni omenil fagota, oboe, pozavne, tube, viole in violine.

Na vprašanje o poznavanju klasičnih skladateljev jih je največ, 69 odstotkov, omenilo Wolfganga Amadeusa Mozarta, sledijo Ludwig van Beethoven (50 odstotkov), Johann Strauss (42 odstotkov) in Johann Sebastian Bach (33 odstotkov). Povprečno je vsak anketiranec znal našteti štiri skladatelje. Mozarta so povezali predvsem s Salzburgom, Mozartovimi kroglicami in čudežnim dečkom, na četrtem mestu pa so imenovali njegova dela, največkrat Čarobno piščal in Malo nočno glasbo, najmanjkrat pa Don Juana in Figarovo svatbo.

En odstotek vprašanih, ko sliši besedo Mozart, pomisli na Falca, pokojnega pop glasbenika. Njegova skladba Rock Me Amadeus je sicer edina pesem v nemščini doslej, ki je dosegla vrh Billboardove lestvice.

O Mozartu je pred leti v članku Wolgang Amadeus superstar pisal tudi Max Modic, in sicer o njegovem liku in delu med kulturno zapovedovedanim fetišem in statusom prvega pop zvezdnika: "Najbrž se strinjamo, da je sleherni dvom odveč: tisto, kar je Elvis Presley za rokenrol, to je Wolfgang Amadeus Mozart za klasično glasbo. Fenomen in legenda. Ter razred zase. Z eno besedo - MozArt. Osebnosti, ki jih govorica povzdigne v simbole, so na las podobne pošastim, ki prežijo iz urbanih legend in evangelijev po Stephenu Kingu: nikoli ne umrejo."