Chomsky: Sandersove ideje niso radikalne

Stališča kandidata demokratske stranke za predsednika ZDA Bernarda Sandersa niso radikalna, dejansko jih podpira široka večina Američanov, pravi profesor Noam Chomsky. Sanders je po njegovih besedah »glavni new deal demokrat«, kot je bil nekdanji predsednik Dwight Eisenhower, ki je dejal, da tisti, ki zavrača program New Deal ne sodi v ameriški politični sistem. Sandersov predlog za nacionalno zdravstveno zavarovanje, kakršnega imajo druge razvite države, naj bi bil radikalen, dejansko pa tak sistem večina Američanov že dolgo podpira.

Sanders to seveda zelo dobro ve. V kampanji vztraja zato, da bi zbral čim več delegatskih glasov. Več kot jih bo imel na konvenciji stranke, na kateri bodo odločali o kandidatu za predsednika ZDA, lažje bo svoje ideje spravil v program stranke na konvenciji.

Delegatski glasovi so na voljo še na strankarskih volitvah v 14 zveznih državah. Teh glasov bo skušal osvojiti čim več.

Elito v stranki sicer najbolj motijo njegove izjave o tesnih povezavah njegove protikandidatke Hillary Clinton s finančnim središčem Wall Street. Elito tudi moti, da mu uspeva vztrajati v kampanji brez velikih donatorjev, ampak s sredstvi navadnih državljanov. Veliki donatorji si s svojimi prispevki namreč kupujejo vpliv na novega ameriškega predsednika. Sanders to jasno pove, večkrat kot to pove, bolj se sliši in več Američanov, zlasti tistih, ki so včasih pripadali srednjemu razredu, je prepričanih, da je sedanji politični sistem v ZDA res skorumpiran ter da ga obvladujejo korporacije in premožni.

S tem, ko ostaja v kampanji, Bernard Sanders lahko nadaljuje s predstavljanjem dokazov, zakaj je sedanji sistem v ZDA res pisan na kožo premožnim. Dokazi za to so davčne olajšave za bogate, državne subvencije in garancije za korporacije, reševanje bank, prezadolženi navadni državljani pa izgubljajo domove, tudi študenti ne morejo računati na odpis svojih dolgov od kreditov, ki so jih najeli za študij (Sanders bi uvedel brezplačno šolanje). Hillary Clinton je s svojo kampanjo že prisilil, da je precej spremenila svoja stališča, ki so zdaj veliko bližje levici kot na začetku kampanje. Eliti to seveda niti malo ne ustreza.

Njegova zasluga je, da je Hillary Clinton prisilil, da je začela nasprotovati sporazumom o prosti trgovini in investicijah, ki jih ZDA sklepajo s tujimi državami. Ti sporazumi vključujejo klavzule o reševanju sporov, ki korporacijam omogočajo, da lahko tožijo države na zasebnih arbitražnih sodiščih. Tak sporazum je tudi čezatlantski sporazum o trgovini in naložbah (TTIP), o katerem se pogajata EU in ZDA. Sanders je trn v peti elite tudi zato, ker ve, da ga ne more podkupiti, ker ni pripravljen sprejeti njenega denarja.

Marc Ambinder je v The Week napisal, da Sandersovo vztrajanje nima veliko s Hillary Clinton, nič s predsednikom, vse pa s prihodnostjo demokratske stranke.