Ljudi povezuje le še strah

Zakaj pravi teror ne spoštuje nacionalnih meja in zakaj bi se ga morali bati bolj kot terorja, pred katerim nas skušajo zavarovati, se v članku Družba tveganja sprašuje Marcel Štefančič, jr. Če bomo zaprli meje, bomo varni. Če bomo ustavili begunce, bomo varni. Če ne bomo jemali prosilcev za azil, bomo varni. Če jih bomo vrnili Turčiji, bomo varni. Če bomo postavili žične in panelne ograje, bomo varni. Če bo policija dobila večja pooblastila, bomo varni. Če bo vojska dobila policijska pooblastila, bomo varni. Če bomo okrepili nadzorovanje, bomo varni. Če bodo naše obveščevalne službe začele brskati in kopati, bomo varni. Če bomo ustanovili nacionalno gardo, bomo varni. Če bomo peli domoljubne pesmi, bomo varni. Če se bomo zavijali v slovensko zastavo, bomo varni. Tako pravijo. Tako vzklikajo. To zahtevajo. Zaprimo se, pa bomo varni! Zaprimo se, pa nam teror ne bo mogel do živega! Zaprimo se, pa bo ogroženost, nevarnosti in tveganje kar odpihnilo! Ne moremo zgrešiti! Nič ni dlje od resnice.

"Družba tveganja je skupnost strahu, skupnost prestrašenih, skupnost zgroženih – ljudi povezuje le še strah. Drug z drugim se solidarizirajo le še iz strahu," piše Štefančič v članku iz letošnje 15. številke, ki si ga lahko v celoti preberete na spodnji povezavi. 

Tekst Družba tveganja je v celoti na voljo na tej povezavi