MLADINA Trgovina

Neža Mlakar

9. 5. 2016  |  Svet

Med drugo svetovno vojno so evropski begunci bežali v Sirijo

© Borut Krajnc

Odkar je pred petimi leti v Siriji izbruhnila civilna vojna, milijone beguncev išče varno zatočišče v Evropi. Begunci so iste poti prečkali pred 10 leti, le da to niso bili Sirci. Ti begunci so potovali v nasprotno smer. Preberite si, kakšna so bila begunska taborišča v Siriji, Egiptu in Palestini med drugo svetovno vojno.

Na vrhuncu druge svetovne vojne je bližnjevzhodna podporna in begunska uprava MERRA upravljala z taborišča v Siriji, Egiptu in Palestini, kjer je na deset tisoče ljudi iz Evrope iskalo zatočišče. MERRA je bila del naraščajoče mreže begunskih taborišč po svetu, ki so jih s skupnim trudom upravljale nacionalne vlade, vojaški uradniki in mednarodne podporne organizacije. V taboriščih so domovali Evropejci, večinoma iz Bolgarije, Grčije, Turčije in Jugoslavije. Ti so se med drugo svetovno vojno mogli prilagoditi življenju, ki je potekalo v taboriščih.

Ko so prispeli v taborišča v Egiptu, Palestini in Siriji, so se najprej mogli registrirati tako, da so dobili identifikacijsko karto. Ta je vsebovala informacije, kot je bilo ime, identifikacijska številka njihovega tabora, informacija o izobrazbi in zgodovini dela in o posebnih sposobnostih, ki so jih morda imeli. Ko so se registrirali, so morali skozi zdravstveno inšpekcijo. V bolniških prostorih – ki so bili običajno šotori, občasno pa tudi prazne stavbe, znova pripravljene za zdravstveno oskrbo – so sneli oblačila in obutev ter se umivali, dokler niso bili uradniki prepričani, da so zadostno dezinficirani.

Nato so begunce ločili v štiri skupine: družine, otroci brez spremstva, samski moški in samske ženske. Begunci so občasno lahko zapustili taborišča pod nadzorom uradnikov. Takrat so navadno obiskali mesto, kjer so v trgovinah kupili osnovne potrebščine, gledali film ali se preprosto distancirali od monotonosti življenja v taboriščih. Dovoljeno jim je bilo tudi, da so se vsak dan lahko kopali v bližini Rdečega morja.

Kar se tiče hrane, so begunci vsak dan prejeli polovico odmerka za vojsko. Kadar je bilo to mogoče, so uradniki porcije nadomestili s hrano, ki je odsevala nacionalne običaje in verske prakse beguncev. Nekateri, ki so imeli srečo in nekaj denarja, so si lahko nakupili grah, olive, olje, sadje, čaj, kavo in druga osnovna živila iz menz v taboriščih ali med priložnostnimi obiski lokalnih trgovin. Tam so lahko kupili tudi milo, britvice, svinčnike, papirje, znamke in druge predmete.

Nekatera taborišča so od beguncev zahtevali tudi, da delajo. V sirskem Alepu so begunce spodbujali k delu, a delo ni bilo obvezno. Lahko so kuhali, delali kot čistilci ali bili čevljarji. V palestinskem taborišču Nuseirat delo prav tako ni bilo obvezno, a uradniki so za begunce poskušali ustvariti okoliščine, da bi lahko uporabno urili svoje spretnosti v mizarstvu, pleskanju, delanju čevljev in šivanju. Predvsem z namenom, da bi se zamotili in zaslužili nekaj denarja od drugih beguncev, ki so si lahko privoščili njihove storitve. V drugih taboriščih so nekateri delali tudi kot lastniki trgovin, zidarji, vodovodarji itd. Ta dela so pripadala večinoma bolj fizično močnim beguncem. Posebno kvalificirani so lahko delali kot učitelji ali kot delovodje. Ženske pa so navadno opravljale gospodinjska opravila, kot je šivanje, pranje perila in priprava hrane.

Nekatera taborišča so beguncem nudili možnost, da se poklicno usposabljajo. Nudili so na primer usposabljanje za negovanje, predvsem za jugoslovanske in grške begunce. Študenti programa so se lahko učili prakse v negi, anatomije, fiziologije, prve pomoči, porodništva, pediatrije ter tudi vojaških pravil in predpisov, ki so vladali v taboriščih. A študentke in študenti, ki so se usposabljali medicinske sestre in brate, so lahko zdravili paciente le v primeru izrednega stanja, bili so »izredne sestre« oz. »izredni bratje«. Ker večina ni imela formalne izobrazbe višje od osnovne šole, so v učnih načrtih uporabljali »preprost jezik« in poudarjali praktične izkušnje skozi pred teorijo in terminologijo.

Tudi otroci v taboriščih so prejemali izobrazbo. MERRA uradniki so trdili, da je za otroke najbolje, da imajo redne rutine. Ko pa niso bili v šoli ali delali, so se begunci udeleževali različnih prostočasnih aktivnosti. Moški so igrali rokomet in nogomet ter se socializirali ob cigaretah, občasno pa tudi pivu in vinu. Nekateri tabori so imeli tudi igrišča z gugalnicami in tobogani za otroke, občasno pa so uradniki organizirali tudi plese.

Kot to počnejo današnji begunci, so tudi takratni Evropejci v taboriščih na Bližnjem vzhodu iskali povratek v ustaljeno življenje. Ljudje, ki so upravljali s taborišči, so hoteli enako. Po podatkih begunske agencije Združenih narodov, je danes v begunskih taboriščih registriranih 500.000 Sircev.

V Mladini si lahko preberete tudi osebno izkušnjo, pospremljeno s fotografijami, Tine Glavič Novak in Tonija Poljanca, ki sta obiskala begunski tabor na Lezbosu. O tamkajšnjih razmerah sta zapisala: »Pomanjkanje delovanja humanitarnih organizacij je čutiti tudi v begunskih taboriščih, kjer so razmere slabe. Pred Morijo, enim izmed dveh taborišč v okolici Mytilen s kapaciteto za 400 ljudi, tabori kakih 1500 beguncev in čaka na dokumente, s katerimi si bodo lahko kupili vozovnico do celine. Pitna voda je sicer dostopna, a ni zastonj, sanitarni prostori so neurejeni, oskrba s hrano pičla, za celotno populacijo obeh taborišč pa je na voljo en zdravnik.« O begunskih taboriščih pri nas in zgodbah beguncev pa je v Mladini pisala Marjeta Doupona.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.