Pozabljene žrtve vojne proti terorizmu

Nekdanji ameriški marinec Matthew Hoh, član organizacije Veterani za mir, ki je delal tudi v ameriškem zunanjem ministrstvu, v intervjuju opozarja na nekatere pozabljene plati »vojne proti terorizmu.« Iranska agencija Habilian oziroma Center za raziskave terorizma se namreč ukvarja z beleženjem in analiziranjem iranskih žrtev terorističnih napadov. In teh žrtev je bilo v zadnjih 35 letih več kot 17 000. Znani so na primer številni atentati na iranske znanstvenike, o čemer smo že poročali. »To je precej presenetljiva številka, ali ne? Nimam razloga, da bi verjel, da je ta številka napihnjena ali pretirana, toda tudi če bi bilo žrtev samo za desetino omenjenega števila, bilo to to kljub temu grozljivo sistematičen primer napadov in političnega nasilja nad ljudmi ki, kot so pokazale volitve prejšnji konec tedna v Iranu, si želijo napredka, urejenosti, tolerance in modernosti,« opozarja Matthew Hoh.

Na vprašanje iranskih sogovornikov, kaj bi on sam kot nekdanji marinec in funkcionar v ameriškem zunanjem ministrstvu in po vsem, kar je spoznal znotraj ameriškega sistema, danes vprašal ameriškega predsednika Georga W. Busha, ki je leta 2001 napovedal »vojno proti terorizmu« je bil Matthew Habilian zelo jasen.

»Najprej bi predsednika Busha vprašal, zakaj se ne pokesa. Ali njegova želja po pozitivni oceni njegove dediščine izključuje njegovo sposobnost empatije z milijoni, ki so trpeli zaradi teh vojn? Rad bi ga tudi vprašal, zakaj ne more biti ponižen in ne prizna, da so bile njegove politike napačne in neproduktivne. Od njega ne bi zahteval, da reče, da teror 11. septembra ni bil grozljiv in prav tako ne bi zahteval, da se primerja z Osamo bin Ladnom ali Al Kaido, pač pa bi zgolj predlagal, da prizna, da so vojne, ki jih je sprožil in ki še vedno trajajo, svet naredile slabši in ne boljši. Dve preprosti resnici sta, da število mrtvih v vojnah v Afganistanu, Iraku, Siriji, Jemnu, Pakistanu, Somaliji, Libiji in drugih državah že daleč presega milijon ljudi. Več milijonov drugih ljudi je bilo tudi ranjenih ali pa so postali begunci. Tistih, ki trpijo zaradi grozljivimi psihološkimi in moralnimi posledicami vojne pa je več deset milijonov. In nobena od teh vojn se ne bliža koncu. Druga resnica je, da je po podatkih Zveznega preiskovalnega urada (FBI) in na podlagi dokumentov, ki so bili leta 2001 in 2002 najdeni v Afganistanu mogoče sklepati, da je Al Kaido leta 2001 sestavljalo okoli dvesto članov. Sedaj pa ima ta organizacija na tisoče članov v državah po vsem svetu. In seveda tudi islamska država leta 2001 ni obstajala in je nastala šele zaradi ameriške invazije na Irak leta 2003. Očitno je, da je bila politika ZDA na Bližnjem vzhodu neuspešna. Predsednika Busha bi vprašal, kako lahko ignorira to resnico. In da bi bili pošteni, bi ista vprašanja postavil tudi predsedniku Obami,« pravi Matthew Habilian.

Na vprašanje, kaj bi povedal članom kongresa, ki so 20. septembra leta 2001 razpravljali o začetku »vojne proti terorizmu«, je bil njegov odgovor bolj zadržan: »Ne vem, če bi kdorkoli poslušal karkoli, kar bi bilo tedaj rečeno. Leta 2001 smo imeli ljudi v ZDA, ki so predlagali, da se ne odzovemo na podlagi strahu in jeze. Vendar smo imeli v Kongresu eno samo članico, Barbaro Lee iz Kalifornije, ki je glasovala proti temu, da se predsedniku ZDA podelijo neomejena pooblastila za vodenje vojne, pooblastila, ki jih predsednik Obama še vedno uporablja 15 let pozneje. Od 535 članov Kongresa je samo eden imel razum, inteligenco in pogum da reče da vojna ni samo napačna pot za boj proti terorizmu, pač pa bi bilo to tudi neumno in dokazano neučinkovito. Američani so bili v tistem trenutku prestrašeni in jezni. Tudi politiki so bili prestrašeni in jezni, toda še več od tega, bili so pripravljeni, da izkoristijo čustva javnosti za njihova lastne politične interese in varnost … «

Na vprašanje zakaj predsednik ZDA Barack Obama pošilja tudi ameriške vojake v intervencije v Siriji in Iraku je po njegovem odgovor predvsem »političen«. »Predsednika Obamo in Demokratično stranko je strah, da bi jih v javnosti videli kot slabe. Tako preprosto je to. Ob tem je za ameriške politike skorajda nemogoče, da bi rekli, da so naredili napako. Ameriški politiki raje vidijo, da je ubitih še več ameriških vojakov in uničenih še več ameriških družin ter več nedolžnih civilistov, kot rezultat teh izgub, kot da bi priznali, da so se zmotili. To je znova tako preprosto. In tu so če tisti, ki so prepričani, da je vojne na Bližnjem vzhodu mogoče preprosto interpretirati kot 'dobri ljudje proti slabim ljudem' ter z nami (ZDA) 'na dobri strani.' Za takšno prepričanje obstajajo filozofski, verski, nacionalistični, rasistični in drugi razlogi, vendar to ne spremeni dejstva, da je preprosto binarno razmišljanje, ki je bilo podlaga hladne vojne v ZDA in Washingtonu D.C. še zmeraj prevladujoče,« ocenjuje ameriški veteran.

Opozarja pa tudi na dejstvo, da je v vseh teh vojnah investirano »veliko denarja«, saj se samo pričakovane prodaje orožja Iraku v naslednjem desetletju ali dveh vrtijo nekje med 15 do 30 milijardami dolarjev, ZDA pa morajo po svetu ohranjati tudi več kot 800 različnih vojaških oporišč.