MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

17. 6. 2016  |  Mladina 24  |  Kultura

»Črna mati zemla«

Kristian Novak

Hrvaški pisatelj in po mnenju kritikov pisec enega najboljših sodobnih hrvaških romanov

Kristian Novak (1979), hrvaški pisatelj in jezikoslovec, je z drugim romanom Črna mati zemla poskrbel za pravo senzacijo na hrvaškem literarnem prizorišču. Za delo, s katerim se na tamkajšnji literarni zemljevid vpisuje Medžimurje, od koder je Novak doma, je prejel tportalovo književno nagrado za leto 2014, časopis Večernji list pa ga je uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih 50 let. Najvišjo oceno je romanu, ki je v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel pri slovenski založbi Modrijan, namenil tudi Mladinin kritik Matej Bogataj.

Filmsko priredbo romana, ki bralca v kombinaciji napete srhljivke, krimiča in psihološkega romana popelje med panonske meglice, k skrivnostni Muri in pogubnim murskim deklicam, pripravlja slovenski režiser mlajše generacije Rok Biček, ki je kritike in občinstvo navdušil s prvencem Razredni sovražnik.

Novak je diplomiral iz germanistike in kroatistike na zagrebški Filozofski fakulteti. Na isti fakulteti je leta 2011 doktoriral z disertacijo o večjezičnosti in identiteti pripadnikov ilirskega gibanja. Danes predava na reški Filozofski fakulteti predmete, povezane z morfologijo, tvorbo besed in sociolingvistiko.

Med letoma 1998 in 2009 je bil hrvaški reprezentant v karateju.

V vašem novem romanu Črna mati zemla najdemo kar nekaj biografskih vzporednic med glavnim junakom Matijo Dolenčecem in vami. Oba sta otroka gastarbajterjev, ki sta odraščala v Medžimurju in se nato preselila v Zagreb. Skupno jima je tudi to, da sta v otroštvu doživela travmo zaradi očetove smrti. Kako pomembno je za mladega pisatelja, da v literaturi razmišlja o svojem življenju?

Pravzaprav nima smisla spraševati, ali so literarna besedila avtobiografska ali ne. Vedno so avtobiografska, vprašanje je samo, koliko.

Po tematiki vaš roman spominja na delo uspešnega mladega italijanskega pisatelja Paola Giordana Samotnost praštevil, v katerem je avtor prav tako kot vi (po)segel v otroštvo protagonistov, da bi izbrskal tisto, kar človeka in njegove odnose določa v odraslem življenju.

Prepričan sem, da otroštvo določa našo odraslost. V življenju se v bojevanju z demoni iz preteklosti sicer lahko usmerimo v eno ali drugo smer, vendar teh demonov nikoli ne pozabimo. V zavesti jih lahko potisnemo ob stran, a od časa do časa se vračajo. Nekje sem prebral zanimivo tezo, da otrok v času osnovnošolskega izobraževanja doživi več pretresov in stresov kot v celotnem kasnejšem življenju. Otroštvo je seveda lepo, vendar je lahko zaznamovano tudi s travmatičnimi dogodki. Vprašanje pa je, kako močan je bil otrok, ko se mu je zgodilo kaj strašnega. Je ponotranjil tisto dogajanje ali ga odbil od sebe?

Hrvaški kritiki so poudarjali, da ste s tem romanom Medžimurje uvrstili na hrvaški literarni zemljevid. Kako so se Medžimurci odzvali na vaš roman, ki je neprizanesljiv do ljudi med Dravo in Muro?

Ko sem uredniku oddal zadnjo verzijo besedila, me je vprašal, ali se nameravam še kdaj vrniti v Medžimurje. Kar je dovolj zgovorno. Odgovoril sem mu pritrdilno, saj iz romana veje, kljub vsemu, ljubezen do teh krajev in ljudi. O Medžimurju se pogosto govori na način opisovanja tega okolja, kakor ga kažejo razglednice. Vse je lepo, krasno in čisto, urejene hiše in dvorišča. Tako kot v Sloveniji. Toda za lepimi fasadami je nekaj gnilega. O tem sem hotel spregovoriti v romanu. Nisem pisal o Medžimurcih kot o nekakšnih degenerirancih, saj se čutim del tega okolja. Zelo pogosto odhajam tja. Resnici na ljubo se je tudi v meni porajal dvom, ali je prav, da pišem o tistem, kar je tam spornega. Zato sta roman najprej prebrali sestra in mama, ki živita v Medžimurju. Mama je rekla ok, objavi to, videl pa sem, da privoljenja ni dala zlahka. Ko je roman izšel, so prišli iz Medžimurja dobri odzivi. Ljudem je bilo všeč, da nekdo v romanu tematizira pokrajino in življenje v njej. Morda tudi zato, ker so na Hrvaškem, zlasti v devetdesetih letih, prevladovale zgodbe iz vojne, zgodbe o razpadu Jugoslavije itd., Medžimurje pa je bilo v tem smislu vseskozi zanemarjeno. Z mojim romanom in njegovo zgodbo je prišlo v središče pozornosti, tudi v medijih. Ljudje so bili tega veseli, čeprav se nisem izognil opisovanju slabi strani njihovega življenja.

Opisujete pokrajino med Dravo in Muro, kjer naj bi živeli »dobri ljudje«, vi pa ste njihov psihosocialni substrat označili z besedno zvezo »črna mati zemla«.

Zanimive se mi zdijo zgodbe in miti, ki jih Medžimurci pripovedujejo o sebi. Da so delavni, marljivi, dobri, gostoljubni. Seveda o svojih slabih straneh ne govorijo. Nedavno sem gledal z oskarjem nagrajeni film V žarišču, ki govori o pedofilskih škandalih znotraj katoliške cerkve. V njem je super rek, ki pravi: Da vzgojiš otroka, je potrebna skupnost. Da otroka maltretiraš, je prav tako potrebna skupnost. Torej je tisto, kar ljudje zamolčijo, posledica delovanja skupnosti, navadno so to temne plati življenja.

V romanu pomembno vlogo igra gastarbajterstvo, ki je značilno za Medžimurje. Tudi vaši starši so delali v Nemčiji.

Še danes veliko ljudi iz Medžimurja dela v Avstriji, Nemčiji ali Švici. Številni so delali tudi v Sloveniji. V Nafti Lendava, v Muri in v drugih slovenskih podjetjih. Več kot 50 odstotkov Medžimurcev je šlo s trebuhom za kruhom v tujino. Pokrajina je zaznamovana z odhodi delavcev v tujino. In v teh ljudeh, ki so odšli v Nemčijo, izkusili tamkajšnje življenje, morda boljše, kot so ga imeli doma, je bila prisotna želja po vrnitvi. Ko pa so se vrnili, so ugotovili, da tiste domovine, o kateri so mislili, da je, ni več. Je drugačna, kot je živela v njihovih predstavah.

Vaš roman se dogaja leta 1991, v času domovinske vojne na Hrvaškem. Opisujete osem ljudi, ki so napravili samomor. Prave drame se torej ne dogajajo med različnimi narodi, ampak v ljudeh samih?

Ni naključje, da sem roman postavil v čas domovinske vojne. To je bil čas, ko je stari ideološki temelj, ki ga je predstavljala Jugoslavija, razpadel. Ljudje pa, kot zmeraj, so iskali kaj novega, v kar bi verjeli. Zanimivo je, da so Medžimurci informacije o tem, kaj smo postali po razpadu Jugoslavije in kakšna bo nova država, dobivali od zunaj. Medžimurski gastarbajterji so se o novi hrvaški državi podučili v Nemčiji, Avstriji, vse to pa vpliva na naše dojemanje države in domoljubja. Pa še nekaj je značilno za Medžimurce: Medžimurje med 2. svetovno vojno ni bilo pod ustaško NDH, ampak pod Madžarsko. Smo Hrvati, vendar tega ne kažemo tako kot Slavonci in Dalmatinci. Ob razpadu Jugoslavije so se zelo okrepili predsodki do drugih narodov v nekdanji skupni državi. Zato pravim, da se je hrvaška identiteta v času domovinske vojne in po njej krepila ex negativo v razmerju do drugih narodov v Jugoslaviji, ne pa ex positivo, torej na podlagi tega, kar smo. Poleg tega je Medžimurje mejno območje in po miselnosti smo bližji ljudem v Prekmurju kot v Dalmaciji in Slavoniji.

Dialoge v tistem delu romana, ki se dogaja v Medžimurju, ste zapisali v medžimurski kajkavščini. Slovenska prevajalka jih je prevedla v prekmurščino. Kako daleč sta si pravzaprav medžimurščina in prekmurščina, ki sicer velja za poseben jezik?

Tudi sam sem mislil, da bo Đurđa Strsoglavec, prevajalka romana v slovenščino, pustila dialoge v medžimurskem narečju nedotaknjene. Toda odločila se je, da jih prevede v prekmurščino, in rešitev se je izkazala za idealno. S Prekmurci smo si blizu po miselnosti, smo sosedje, obstaja močna interakcija med Medžimurjem in Prekmurjem. Sicer pa je bila odločitev, da dialoge zapišem v kajkavščini in jih v takšni obliki predstavim preostali Hrvaški, zelo tvegana. Kajkavščina velja na Hrvaškem za idiom, ki je bolj primeren za skeče, preproste igre, za kaj, kar je zelo prizemljeno. V štokavščini pa naj bi se pisale velike nacionalne zgodbe. Ampak Medžimurcem res nisem mogel v usta položiti standardnega hrvaškega jezika. Če bi to storil, bi bilo videti tako kot v hrvaških filmih iz devetdesetih let, kjer so igralci govorili zborno in neživljenjsko kakor v gledališču.

V nekem intervjuju sem prebral, da razmišljate o romaneskni obdelavi dveh tem: prva zadeva odnose med Romi in Hrvati v Medžimurju, druga je vezana na obdobje začetka ilirskega gibanja, s čimer ste se ukvarjali v doktorski disertaciji.

Prvo prav zdaj končujem. Gre za več zgodb, vse pa imajo prvoosebnega pripovedovalca. Prvo zgodbo pripoveduje mladi Rom iz Medžimurja, drugo Kurd, ki beži iz severnega Iraka na Zahod. Prikazal sem kontrapunkt med Romi, ki so bili nekoč nomadi, zdaj pa so močno vezani na ozemlje, in ljudmi, ki bežijo pred Islamsko državo na Zahod. Trk teh dveh svetov in sveta recimo temu »avtohtonih« Hrvatov je dober poligon za prikaz, kako se lahko posameznik znotraj represivnega sistema, ki zaznamuje vse te skupnosti, osamosvoji in svobodno zaživi.

Zgodba o ilirskem gibanju pa je povezana z mojim doktoratom. V njem sem analiziral, kako so pripadniki ilirskega gibanja oblikovali hrvaški jezik. To dogajanje je zame poligon za demistificiranje naših nacionalnih mitov. Tudi mita o našem standardnem jeziku. Gradiva za razmislek je ogromno. Le en primer: materni jezik ljudi, ki so v času ilirskega gibanja snovali slovarje in pravopis, ni bil hrvaščina, ampak nemščina. Šele v odrasli dobi so se naučili hrvaščine. V tem procesu pa je bilo vse polno konstruktov in politike. Zanima me, kdo so bili ti ljudje, kakšen je bil njihov interes in katera sila je gnala njihova prizadevanja in početje.

Za hrvaško družbo so danes značilne ideološke delitve, ki se nanašajo predvsem na odnos do ustaštva na eni strani in na drugi do protifašističnega boja.

Ah, joj. Mislim, da ni bilo nikoli huje, kot je zdaj. Boris Buden, hrvaški intelektualec, ki živi v Berlinu, ima prav, ko pravi, da ta čas ni hrvaške družbe v smislu skupnosti z jasnimi vrednotami in cilji, ampak obstajajo le interesne sfere. Moti me, da levica, ki bi morala ponuditi novo zgodbo, v že uveljavljene mite vključuje mite iz polpretekle zgodovine. Recimo o tem, da je bila Jugoslavija zelo pomembna država, česar ne verjamem, in da je bila socialno pravična, kar je zares bila. Ko je govor o zgodovini, imajo danes vsi prav. Tudi sam se lahko česa spomnim, navedem za to utemeljitve in imel bom prav.

Na Hrvaškem moramo oblikovati drugačno, novo zgodbo, ki bo utemeljena na sedanjosti, ne pa na vračanju v preteklost. Treba se je dogovoriti o tem, kaj je domoljubje, ki si ga prisvaja le desna politična opcija, največja stranka v njej – HDZ – pa je koncept domoljubja celo zmaličila in zlorabila, izhajajoč iz sebi lastne neoliberalne kapitalistične vizije, ki jo legitimirajo na podlagi domnevno prevladujoče vloge HDZ in desnice v domovinski vojni. Niso samo oni branili Hrvaške. Hrvaško so branili vsi! Če hočemo normalno družbo, moramo imeti vsi pozitiven odnos do svoje skupnosti. A povezovalnih niti je vse manj, hrvaška družba je globoko razdeljena, poglabljanje teh delitev pa je zelo težko preprečiti, kaj šele odpraviti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.