MLADINA Trgovina

Matej Bogataj

24. 6. 2016  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Knjiga

Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje

Založba Zala, Hlebce 2015, Prevod: Darko Čuden, 223 str., 28,95 €

+ + + +

Razširjena družina

V prejšnjem romanu se je Heivoll, Norvežan, ukvarjal s primerjavo dveh življenjskih zgodb, da ne rečemo dveh zgub. Lokalnega gasilca, ki je vedno v prvih vrstah pri gašenju podtaknjenih požarov, dokler kot storilca ne prepoznajo rahlo odljudnega poba, pridnega, da je kaj, ki se mu je malo zavrtelo ob služenju vojaščine. Druga zguba je pripovedovalec sam, vendar se najde v pisateljevanju in hodi od hiše do hiše in osmišlja požigalčevo štorijo, zraven pa še svojo mladostno krizo, ki se je začela ob smrti starša. Kaže, da ga to privlači, Heivolla; prebolevanja, izgube in požigi, tudi tokrat zgori hiša, ki je bila dom, nalašč.

Gaute Heivoll

Gaute Heivoll
© Monica Strømdahl

Čez kitajsko morje je roman, ki menda temelji na dejstvih; mlada mož in žena, oba negovalca, se v času druge vojne vrneta v rojstni kraj, vzameta v rejo pet otrok na dva čudaka podlage, enemu se je zvrtelo od teologije, drugemu pa kar tako, in potem v retrospektivi beremo zgodbo o sobivanju te razširjene družine. Kot bi brali o dezinstitucionalizaciji psihiatrije in socialnih služb: majhno in prijazno okolje, domači otroci, ki vajeno in potem ljubeče sprejmejo vse drugačne, malo zasmehovanja okolice, kadar trčijo na ljudi, razen v cerkvi, kjer skupaj milo pojejo. Heivollovo prepričljivo poročilo o uglašenem bivanju različnih ljudi pod isto streho, pa o malih zbliževanjih, kolikor so mogoča, nekateri ne govorijo, drugi ne morejo, pa o postopnem zviševanju standarda, ko zamenjajo gajbice, ki služijo kot zibke in otroške postelje, televizorji in bela tehnika vobče, je spisano prvoosebno. Kot da gre za enega domačih otrok, vendar je ta strategija privzeta, pripovedovalec pripada generaciji piščevih staršev ali pa je še starejši. Vendar pa ravno ta sproti čustvujoča prva oseba prelije to pisavo s toplim in sentimentalnim tonom. Vse – od trenutkov skupnih ujemanj in nežnosti in včasih tudi napadov togote, nerazumljivih in komaj s čim izzvanih, vse do postopnega odhajanja vsakogar od njih; nekaterih v domove, ko odrastejo in ostarijo, pa smrt staršev in mlajše sestre – je popisano mojstrsko in kot da z vpletenim vpogledom. Sočutno, vendar ne razčustvovano; ob tem nikoli, kot se rado zgodi v tolažniškem delu literature, ne zapade klišejem. Čustveno napeto, čeprav z distanco in skoraj hladno, objektivno, spremljamo posebneže na njihovi posebni poti in ob tem se izrisuje skoraj spomenik njihovih in vseh podobnih skrbnikov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.