MLADINA Trgovina

Katja Perat

1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Družba

Spomini na Simone de Beauvoir

Filozofinja, pisateljica in feministka štirideset let po smrti

Simone de Beauvoir. Bila je ena najpomembnejših intelektualnih osebnosti 20. stoletja, veličastna pisateljica in človek silnih uvidov.

Simone de Beauvoir. Bila je ena najpomembnejših intelektualnih osebnosti 20. stoletja, veličastna pisateljica in človek silnih uvidov.
© Alberto Korda

Letos mineva 40 let, odkar so v Parizu med slovesnostjo, ki se je je udeležilo približno pet tisoč ljudi, pokopali Simone de Beauvoir. »Ženske,« so na dan njene smrti razglasili v časopisu, »dolgujete ji vse.« Njej – avtorici prelomne feministične čitanke Drugi spol, avtorici in podpisnici Manifesta 343 (kurb), s katerim so Francozinje leta 1971 naredile usodni korak bližje pravici do splava, ki ga je Francija legalizirala tri leta kasneje, deveti ženski po vrsti, ki si je prislužila visokošolsko izobrazbo, dobitnici Goncourteve nagrade in avtorici sijajnega romana Mandarini, za katerega jo je prejela, urednici revije Les Temps modernes, posrednici pri vprašanju alžirske neodvisnosti – ženski, ki je za svoj največji dosežek razglasila razmerje s Sartrom.

Če ste študirali primerjalno književnost, vas je gotovo že kdo kdaj opozoril, da literarnih likov – ne glede na to, koliko navideznih podobnosti jih druži z njihovimi stvarniki – nikoli ne gre zamenjevati z avtorji. Kljub temu sem imela skoraj vsakič, ko sem segla po delih Simone de Beauvoir občutek, da pripoveduje o sebi in iz sebe, čeprav so bile njene junakinje, v nasprotju z njo, pogosto poročene, večinoma pa tudi matere. A vendar – skoraj brez izjeme so se pojavljale ob moškem, dolgoletnem partnerju primerljivih intelektualnih interesov, ki so mu bile temeljno zavezane, čeprav z njim že desetletja niso imele spolnih odnosov in so med tem strastno vzljubile še marsikoga drugega. Zveni znano? Zveni kot njen pregovorni največji dosežek?

V Nesporazumu v Moskvi, noveli, za katero ni bilo prostora v zbirki La Femme rompue iz leta 1968 in je bila nazadnje objavljena posthumno, na primer beremo o ostareli Nicole. Ta se še zelo živo spominja omejitev, ki ji jih je, ko je bila še deklica, nalagala družba z materjo na čelu, saj jo je ta kar prerada opozarjala, česa vsega dekle ne more. »Saj ne bo raziskovalka, niti pilotka, niti kapitanka dolge plovbe.« A mala Nicole se ni pustila preslepiti. Dekle lahko, si je rekla. In Simone de Beauvoir je zapisala: »Nadaljevala je študij, zaklela se je, da se bo uprla usodi: napisala bo odmevno disertacijo, dobila bo mesto na Sorboni, dokazala bo, da so ženski možgani enakovredni moškim.« Nekaj časa je kazalo dobro. Toda potem je prišla ljubezen in – »Nič od vsega tega se ni zgodilo. Poučevala je in delovala v feminističnih gibanjih. Toda tako kot druge – tiste druge, ki ji niso bile všeč – se je pustila izkoriščati možu, sinu, gospodinjstvu.«

Kako drugačna je bila Simone de Beauvoir od Nicole? Njej se je zgodilo marsikaj. Navedeni seznam dosežkov razkriva, da se je izkazala in proslavila v marsičem, kar je bilo za deklice iz malomeščanskega okolja, v kakršnem je odraščala, malodane nepredstavljivo. In ne, telesa in časa ni žrtvovala materinstvu, in ja, bila je slavna in priznana, in čeprav sta bili pamet in svetovnonazorska svoboda glavna atributa, s katerima se je tržila, je bila spoštovana. Pa vendar. Je ob vsem tem prizadevanju sploh kaj manj feminističnega kot za svoj največji dosežek razglasiti svoje razmerje?

Simone de Beauvoir je bila zapletena ženska. Hočem reči, njeno samoopredeljevanje je bilo zapleteno, zato je včasih težko ugotoviti, za kaj ji je kot človeku pravzaprav šlo. Če prezremo blagohotne nasvete komparativistov in si o njej drznemo sklepati iz njenih likov (pri čemer lahko samovoljo upravičimo z izbranimi biografskimi podatki), je bilo na njej nekaj temeljno nesproščenega. Njene protagonistke o sebi pogosto govorijo kot o zapetih, zadrgnjenih, orokavičenih ženskah in skoraj vse partnerju bolestno zavidajo površno sproščenost, s kakršno se lahko ponaša samo moški.

In res. Mlada Simone de Beauvoir je bila do 14. leta globoko verna, razmišljala je celo, da bi postala nuna. Oče jo je spodbujal k intelektualizmu, mama pa jo je iz strahu pred izgubo dostojnosti, ki mlademu dekletu pritiče, zavirala. V njenih spominih na mladost tako najdemo zapis: »Očetov individualizem in poganski etični standardi so bili v popolnem nasprotju z rigidnim moralnim konvencionalizmom materinega nauka. To neravnovesje, ki je iz mojega življenja naredilo nekakšen neskončen spopad, je glavni razlog, da sem postala intelektualka.«

Fidel Castro (v sredini), Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir (spredaj), Juan Arcocha (levo zadaj) in Celia Sanchez (desno zadaj); Kuba, oktober 1960

Fidel Castro (v sredini), Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir (spredaj), Juan Arcocha (levo zadaj) in Celia Sanchez (desno zadaj); Kuba, oktober 1960
© Alberto Korda

Temelj – ne le njenega poklica, temveč osebnosti, v katero je bil ta poklic položen – je bilo iskreno in primarno nesoglasje med zglednim katoliškim dekletom, urejenim in nekoliko nečimrnim (Sem primerno oblečena? Sem se zredila?) in upornim človekom, ki zase hoče tudi domnevno nedosegljivo. To je dihotomija, ki jo je poganjala kot pisateljico in je dala njenim likom redko večdimenzionalnost, pa tudi kot teoretičarko, ki je morala, da bi ugotovila, kdo pravzaprav je, razstaviti celotno zgodovino svoje spolne vloge. To je bilo eno najplodneje izkoriščenih notranjih nesoglasji, ki bržkone prežijo v psihi vsakega človeka, redko kdo pa jih zna izkoristiti sebi, kaj šele družbi v prid.

Če je bila Simone de Beauvoir ženska, ki je sebi in svetu hotela nekaj dokazati, ji je to vsekakor uspelo. Postala je eklatanten primerek dokaza, da so ženski možgani vsaj tako dobri kot moški, za katerim se je tako strastno gnala. Od kod torej potreba po tem, da bi za svoj največji dosežek razglašala svoje razmerje?

Lisa Apignanesi je pred leti za časnik The Guardian prispevala članek ’Je Simone de Beauvoir njen odprti zakon osrečil?’, iz katerega veje neprijeten občutek, da je mlada Simone de Beauvoir spoznala mladega Sartra. Ta je postavil pogoje za zvezo, ona pa je vanje v imenu ljubezni privolila. Čisto mogoče je, da teza ne zdrži. Čisto mogoče je, da je imela Simone de Beauvoir enako količino vzporednih romantičnih ali seksualnih zvez kot Sartre in da so bile enako intenzivne kot njegove in da je v njunih trojčkih z mladimi dekleti uživala enako kot on. Seveda je tudi čisto mogoče, da je o tem lagala, a to so stvari, glede katerih je težko dobiti ustrezne odgovore tudi, ko so tisti, ki bi jih lahko ponudili, še vedno živi. A če še poslednjič prekršim zapovedi literarne vede in se po odgovore vrnem v literaturo, gotovo drži nekaj: junakinje Simone de Beauvoir, ki so – kot ona sama – marsikaj dosegle, marsikoga ljubile in za katere gotovo ne bi bilo mogoče reči, da živijo v praznini, vse stalno čakajo svojega moškega.

V enem izmed posthumno objavljenih ljubezenskih pisem Sartre Simone de Beauvoir reče: »Poskusi me razumeti: ljubim te, medtem ko posvečam pozornost zunanjim stvarem.«

Moški je ves za javnost. Iz sedanjosti dela zgodovino, rešuje politične zapornike, sestankuje, ustanavlja stranke. Saj ne, da ženska tega ne počne – le iz drugačnih vzgibov. Moški se pozunanja in to ga scela izpolnjuje. Ženska, se zdi, pa se pozunanja, medtem ko čaka na moškega. Njega izpolnjuje njegova skrb za svet, njo pa njena skrb zanj. In to je tako žalostno, da bi se človek, še posebej, če je ta človek ženska, najrajši milo razjokal.

To, se zdi, ve tudi Simone de Beauvoir. Zato svoji junakinji, že citirani Nicole, v usta položi očitek: »Od nekdaj je bil tak: ko je bil on zadovoljen, je morala biti tudi ona. V resnici pa med njunima življenjema ni bilo prave simetrije. Imel je natanko tisto, kar si je želel: dom, otroke, prosti čas, razvedrila, prijateljstva in nekaj vznemirjenj. Ona pa se je odpovedala vsem svojim mladostnim ambicijam, zaradi njega.«

Simone de Beauvoir je bila ena najpomembnejših intelektualnih osebnosti 20. stoletja, veličastna pisateljica in človek silnih uvidov, toda zmotno bi bilo vztrajati pri tem, da ji ženske in feministično gibanje dolgujemo vse. Ne njej ne Beyonce, ki lahko o tem, kakšna rit je Jay-Z, da jo je prevaral, sicer posname album, zapustiti pa ga kljub vsemu ne more. Ženska namreč lahko doseže vse na svetu, a dokler zanjo ne bo nič bolj bistvenega od tega, da se za vsako ceno bori za razmerje, v katerem je občutno deprivilegirana, ni dosegla prav dosti. Ne samo ona, tudi družba ne. Sladko bi bilo verjeti, da zmore feminizem tudi dlje. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.