Brexit maje italijanske banke

Odhod Velike Britanije iz EU maje tudi italijansko gospodarstvo in predvsem banke. Vrednost delnic v najstarejši banki na svetu, italijanski Banca Monte Dei Paschi Di Siena (BMDPF), je v zadnjih desetih dnevih padla za 45 odstotkov. To je prisililo regulatorje, da začasno prepovedo transakcije. Banka bi do petka morala sporočiti načrt o tem, kako bo zmanjšala slabe kredite do leta 2018 za 40 odstotkov.

To pa ni edini primer. Od 23. junija, ko so se Britanci odločili za odhod iz EU, so delnice italijanskih bank padle za 30 odstotkov. Italijanski politiki medtem mrzlično iščejo rešitve za hitro popravilo bančnega sistema, kar pa ni lahko, kajti italijanske banke se že leta utapljajo v slabih dolgovih. Brexit pa bi lahko še otežil okrevanje italijanskega gospodarstva, pa čeprav samo posredno.

Zaradi odhoda VB iz EU so gospodarstveniki že zmanjšali svoje napovedi gospodarske rasti za letos in za naslednje leto. Nejasnosti glede odhoda Velike Britanije bi lahko zmanjšale rast tudi v drugih državah EU. Italijansko gospodarstvo je od sprejema evra komajda raslo in še to zgolj po stopnji 0,3 odstotka letno v prvi četrtini, zato je recesija zadnja stvar, ki jo Italija potrebuje. Cene nepremičnin v Italiji že šest mesecev padajo in so prejšnji mesec padle na najnižjo raven od novembra leta 2013. Upočasnitev gospodarske rasti pa še povečuje pritisk na italijanske banke, saj se povečuje možnost, da bodo potrošniki in podjetniki bankrotirali. Italijanske banke pa se že sedaj sesedajo pod težo 396 milijard evrov slabih posojil.

Slabe napovedi pa bi lahko prisilile tudi Evropsko centralno banko, da bi še znižala že tako nizke obrestne mere, kar bi še dodatno oslabilo banke. Tudi zato so delnice banke Banca Popolare (BPXXY) po Brexitu padle za 28 odstotkov. Delnice Unicredita (UNCFF) so padle za 34 odstotkov, delnice Intese Sanpaolo (IITSF) pa za 30 odstotkov. Italijanska vlada zato razmišlja o tem da v bančni sistem pošlje na milijarde evrov novega kapitala, vendar ima tudi pri tem samo omejene možnosti, kajti evropska pravila pomoči bankam zahtevajo, da največje breme prevzamejo lastniki delnic in depozitov, šele nato pa davkoplačevalci.

Po drugi strani pa Italijani izgubljajo zaupanje v evro, zahteve o referendumu po izstopu iz območja evra pa so vse glasnejše tudi v luči odhoda VB iz EU. Predsednika italijanske vlade v jeseni čaka glasovanje o ustavnih spremembah. Če izgubi podporo ljudi, bi bil morda lahko prisiljen odstopiti, kar bi vodilo v nove volitve in to v trenutku, ko je italijansko protievropsko gibanje "petih zvezdic" pridobilo na moči. "Tradicionalno zelo proevropska država je po letih ekonomske stagnacije in bolečih davčnih krčenj postala bolj evroskeptična. Nevarnost domino efekta v vsej Evropski uniji in območju evra je večje kot prej," je o stanju italijanskega bančnega sistema zapisal analitik Holger Schmieding iz Berenberg banke.

Ameriški geopolitik George Friedman pa opozarja, da italijanska bančna kriza ni samo italijanski problem, prav tako pa se ne strinja, da je za njo kriv Brexit. "Sedaj smo na točki, ko so tudi vodilni mediji ugotovili, da obstaja tudi italijanska bančna kriza. Kot smo trdili od decembra, ko smo objavili našo napoved za leto 2016, bo italijanska bančna kriza dominantno vprašanje tega leta. Italija je pravzaprav sredi krize že več kot šest mesecev. Ta kriza pa nima popolnoma ničesar skupnega z Brexitom, čeprav bodo nasprotniki Brexita trdili drugače. Celo če bi Britanija enotno glasovala, da ostane znotraj EU, bi se italijanska kriza nadaljevala. Izjemno velika raven slabih kreditov (NPL-jev) je bil problem že pred Brexitom in jasno je, da ni ničesar v italijanskem gospodarstvu, kar bi lahko omogočilo zmanjšanje teh kreditov. Slab kredit je preprosto kredit, ki ni bil plačan v skladu s pogoji, razlog za to pa je običajno nezmožnost plačevanja. Samo dramatično izboljšanje gospodarstva bi omogočilo odplačilo teh dolgov , evropsko gospodarstvo pa se ne more okrepiti dovolj, da bi pomagalo. In zato smo bili v krizi že dolgo časa," opozarja Friedeman. Ker je problem nerešljiv, je edina rešitev odpis oziroma razvrednotenje dolgov.

Toda Italija je tudi članica območja evra in zato ne more sama "natisniti" denarja, ki ga potrebuje. EU si ej zato izmislila "notranje" razvrednotenje oziroma model po katerem lastniki delnic in depozitov v bankah izgubijo denar. tako je bila rešena kriza na Cipru. Vsote nad 100.000 evrov so bile preprosto konfiscirane. lastniki denarja pa so spoznali, da so evropske banke zelo rizične institucije. Toda če bi Italija dovolila ta scenarij, bi ljudje takoj želeli dvigniti svoj denar, banke pa bi zaradi nezmožnosti da im ga izplačajo skoraj zagotovo propadle, kar bi na oblast pripeljalo gibanje petih zvezdic. Italijanska bančna kriza se tako vrti v zaprtem krogu - in v vedno bolj nevarni spirali navzdol.