Darja Kocbek

 |  Svet

Evropsko politiko zanimajo le pravila, ne pa tudi posledice

Janis Varufakis

Janis Varufakis
© Flickr / Marc Lozano

Britanci se najbrž ne bi odločili za izstop svoje države iz EU, če evroobmočje ne bi pred tem tako spektakularno zgrešilo. Prihodnost EU je zdaj, ko smo na začetku preobrata, odločilno odvisna od tega, ali bodo gospodarske in politične napake iz preteklosti odpravljene, v die Zeit piše nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis.

Cilj uvedbe evra je bil gospodarstvom v EU pomagati, da bi se bolj poenotila. Z odpravo nevarnosti razvrednotenja lastnih valut in zmanjšanjem stroškov zunanje trgovine naj bi spodbujali naložbe znotraj območja z evrom, prihodki, zaposlenost in javne finance pa bi se izravnali. Na žalost se je zgodilo ravno nasprotno.

Sama Evropska centralna banka (ECB) je julija 2015 priznala, da je evro gospodarstva v območju evra še bolj oddaljil med seboj. Poročilo Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v letu 2013 pravi, da se je kapital, ki je iz držav dajalk kreditov, kot je Nemčija, pritekal v države, ki nimajo evra, kot sta Poljska in Madžarska, spremenil v neposredne naložbe. Hkrati pa so bili kapital, ki je pritekal v države z evrom, večinoma bančni krediti, ki so spodbudili rast špekulativnih balonov, razlaga Varufakis.

Glavni učinek uvedbe evra je po njegovih besedah tako na koncu bil dajalcem kreditov vzeti tveganje in bolečino znižanja tečaja valute, šibkim Evropejcem pa vzeti tveganje in bolečino padajočih prihodkov. Največja politična napaka pa je bilo vprašanje, ki si ga je politično vodstvo postavilo v krizi. Ko ZDA zaidejo v globoko krizo, kot je bila 1971 in 2008, se tisti, ki odločajo, zberejo za okroglo mizo v Washingtonu, kjer iščejo odgovore na zelo preprosto vprašanje: Kako lahko preprečimo, da bi nas ta kriza pojedla?

Odločevalci v Evropi so si ob izbruhu evrske krize postavili povsem drugo vprašanje: Kako lahko ravnamo tako, da bo videti, da pravila evroobmočja še vedno upoštevamo, čeprav jih ni mogoče uresničiti? Odgovor na to vprašanje nikoli ni dober odgovor na vprašanje, ki si ga postavijo v ZDA. Vprašanje, ki si ga postavijo v Evropi, vodi do ukrepov, ki krizo še poglobijo.

Kot primer za to Janis Varufakis navaja, da je evropska politika dolgo zagrizeno vztrajala, da je grške dolgove treba prestrukturirati šele, ko si bo država dovolj opomogla in jih bo sposobna odplačati. Podobno se je vedla v primeru sanj, da je italijanske banke mogoče rekapitalizirati in očistiti slabih kreditov, če upoštevamo pravila evropske bančne unije. Ta pa obstaja le na papirju. Ker Evropa vztraja, da je treba evropska pravila tudi v času dolžniške in bančne krize dosledno upoštevati, s tem ne povzroča samo z nepotrebnega trpljenja Grkov in Italijanov, ampak ima negativne posledice tudi za Nemce, katerih prihranki in pokojnine kopnijo zaradi negativnih obrestnih mer.

Namesto predvidene stabilnosti, zbliževanja in skupne blaginje imamo tako zdaj nestabilnost, razlike in zaton evropske ideje. Zaradi tega ni velik čudež, da mnogi Grki, Italijani in tudi Nemci odklanjajo skupno valuto in s tem tudi EU, ki jo je uvedla.

Napačni pristop pri reševanju evrske krize je po besedah Janisa Varufakisa tudi eden od glavnih razlogov za odločitev Britancev za izstop iz EU. Veliko britanskih volivcev je EU obrnilo hrbet zaradi avtoritarnega obnašanja evroobmočja v krizi in njegovega vztrajanja pri politiki, ki ni bila uspešna. Oddaljili so se od EU, ker je zato, da bi se izognili stagnaciji v območju evra, prišlo v Veliko Britanijo ogromno Špancev, Italijanov, Francozov in Grkov (dodatno k priseljencem iz Vzhodne Evrope).

Od zmage podpornikov izstopa Velike Britanije iz EU Janis Varufakis v prestolnicah EU opaža dve vrsti odzivov. Prvi je, da je treba nadaljevati po starem. Za tem stoji prepričanje, da bodo turbulence, ki jih bo Britancem povzročil izstop iz EU, oslabile evroskeptična in populistična gibanja v Evropi. Zato je pri pogajanjih z Veliko Britanijo zastopati čim bolj trda stališča.

Drugi odziv so prizadevanja za vzpostavitev politične unije. Za tem stoji ideja nemškega finančnega ministra Wolfganga Scheubleja. Berlin bi v skladu s to idejo sprejel majhen skupen proračun evroobmočja, če bi predsednik evroskupine lahko z vetom zavračal nacionalne proračune držav članic.

Varufakis se kot Evropejec boji, da z uresničitvijo nobene od teh idej EU ne bo preživela. Nadaljevanje z obstoječim EU preživetja ne bo prineslo, čeprav bo nemir zaradi izstopa Velike Britanije za kratek čas oslabil sile, ki si prizadevajo za razpad. Minimalna politična unija, ki jo poleg Scheubleja in nemške centralne banke podpira tudi francoska centralna banka, prav tako ni realna. Popolna iluzija je verjeti, da bi makroekonomsko nepomemben proračun evroobmočja lahko stabiliziral gospodarstva držav z evrom, ki stagnirajo. Enako ni mogoče pričakovati, da bi večino v evroobmočju lahko prepričali, da bi podprla spremembe evropskih pogodb.

Območje z evrom zdaj potrebuje velik makroekonomsko pomemben program naložb, ki ga proračunska unija, ki danes ni uresničljiva, ne more zagotoviti. Da bi rešili EU, je treba institucije v okviru obstoječih pogodb EU uporabiti tako, da bodo privedle do radikalne spremembe sedanje politike. Tehnično je to po prepričanju Janisa Varufakisa lahko izvesti. Politično pa je za to potrebno evropsko gibanje, ki se ob uprlo prevladujočim predsodkom in zelo razširjenim protidemokratičnim tendencam.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.