Darja Kocbek

 |  Ekonomija

Neoliberalni ekonomisti potrebujejo psihiatre, ne nezadovoljni državljani

© Tomaž Lavrič

Ameriški nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz je pred petnajstimi leti napisal knjigo Globalization and its Discontents, v kateri je napisal, da ljudje v razvijajočih se državah vse bolj nasprotujejo reformam v imenu globalizacije. To nasprotovanje je bilo videti nerazumno, saj so jih prepričevali, da bo globalizacija prinesla splošno blaginjo. Zdaj globalizaciji nasprotujejo tudi milijoni ljudi v razvitih državah. Javnomnenjske ankete kažejo, da je trgovina glavni razlog za nezadovoljstvo velikega dela Američanov. Podobno je v Evropi.

Kako ljudje lahko kritizirajo nekaj, za kar politični voditelji in mnogi ekonomisti trdijo, da bo vsakomur zagotovilo boljše življenje? Stiglitz v Project Syndicate razlaga, da neoliberalni ekonomisti, ki podpirajo globalizacijo, še vedno vztrajajo, da ljudje živijo bolje, samo tega ne vedo. Njihovo nezadovoljstvo je zato zadeva za psihiatre, ne ekonomiste.

Podatki pa kažejo, da psihiatre dejansko potrebujejo neoliberalni ekonomisti, ne nezadovoljni državljani. V ZDA se je v tridesetih letih prihodek zmanjšal 90 odstotkom ljudi, povprečni prihodek moških, zaposlenih za polni delovni čas, je danes realno (ob upoštevanju inflacije) nižji kot pred 42 leti. Današnje realne plače so primerljive s tistimi pred 60 leti. Zmanjšuje se življenjska doba belopoltih Američanov. Razmere so le za spoznanje boljše v Evropi.

Ekonomist Branko Milanović v svoji novi knjigi Global Inequality: A New Approach for the Age of Globalization analizira, kdo so zmagovalci in poraženci obdobja od leta 1988 do 2008. Med velikimi zmagovalci je 1 odstotek svetovnih plutokratov in srednji razred v hitrorastočih gospodarstvih. Med velikimi poraženci (tistimi, ki so pridobili malo ali nič), so ljudje na dnu in v sredini socialne lestvice in pripadniki delavskega razreda v razvitih državah. Joseph Stiglitz navaja, da globalizacija ni edini razlog za to, je pa eden od razlogov.

V razmerah idealnih trgov, ki jih liberalni ekonomisti uporabijo v večini svojih analiz, prosta trgovina izenači plače nekvalificiranih delavcev po svetu. Trgovina z blagom je nadomestilo za preseljevanje ljudi. Uvoz blaga, ki ga na Kitajskem izdeluje veliko število nekvalificiranih delavcev, zmanjšuje povpraševanje po nekvalificiranih delavcih v Evropi in ZDA. Če ne bi bilo stroškov za prevoz ter ZDA in Evropa ne bi imeli drugih konkurenčnih prednosti (recimo tehnologijo), bi bila ta sila tako močna, da bi imela enak učinek, kot če bi se kitajski delavci tako dolgo priseljevali v ZDA in Evropo, dokler ne bi razlike v plačah med Kitajsko ter ZDA in Evropo povsem izginile.

Globalizacija koristi večini članov družbe le, če imajo člani te družbe hkrati zagotovljeno tudi visoko socialno varnost, kar Skandinavci že dolgo razumejo. Globalizacije je seveda le del današnjega dogajanja. Drugi del so tehnološke inovacije. Stiglitz v zadnji knjigi Rewriting the Rules od the American Economy izpostavlja, da je treba spremeniti pravila igre in te spremembe morajo vključevati ukrepe za brzdanje globalizacije.

Glavno sporočilo njegove knjige Globalization and its Discontents je bilo, da problem ni globalizacija, ampak, kako je bil ta proces voden. Očitno se njegovo vodenje do zdaj ni spremenilo. Petnajst let kasneje je z nezadovoljstvom njihovih ljudi to sporočilo prišlo tudi v razviti svet, zaključuje Stiglitz.

Analitik C.J. Polychroniou v svojem članku na portalu Truthout piše, da svet danes ne potrebuje vrnitve k tradicionalni ekonomiji reševanja kapitalizma, ampak nov globalni ekonomski model, ki bo temeljil na novih ekonomskih vrednotah, uravnoteženi rasti in uvedbi sodelovalne ekonomike. Gospodarsko okolje sodobnega kapitalizma temelji na treh povezanih silah, ki so financializacija, neoliberalizem in globalizacija. Povezani učinki teh treh sil so konec 20. in v začetku 21. stoletja omogočili rast nove oblike plenilskega kapitalizma.

Rešitve za probleme, s katerimi se danes soočajo razvita gospodarstva in družbe, ne morejo izhajati iz sistema, ki je povzročil množično brezposelnost in poglabljanje razlik med revnimi in bogatimi. Rešitve za odpravo problema brezposelnosti, neenakosti, revščine, nasilja in uničevanja okolja lahko nastanejo s koncem kapitalizma, ki ga bodo nadomestile demokratično izvedene reforme ekonomske in družbene organizacije, kar najbrž vodi do vrnitve lokalnega gospodarstva.

V tem smislu je konec globalnih režimov proste trgovine, ukinitev globalizacije zadnjih 40 let, preprečevanje korporacijskih prevzemov ter ukinitev privatizacije nacionalnih gospodarstev, vzpostavitev novih mrež političnega aktivizma okrog demokratičnega socializma edina pot za končanje kapitalističnega barbarizma, je prepričan C.J. Polychroniou. Ali je današnja levica to sposobna izvesti, je po njegovih besedah že druga zgodba.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.