Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

 |  Mladina 33  |  Kultura  |  Portret

Dana Auguštin / Cirkusantka, ki se je akrobacij na zračnih tkaninah učila v Franciji, poučuje pa jih v Sloveniji

»Na turneji so nas (na)učili vsega – od postavljanja cirkuškega šotora, ki je povsem fizično delo, do performansa. Tako imaš možnost, da spoznaš cirkuško delo v celoti.«

Ko pomislimo na cirkus, si v spomin ponavadi prikličemo trike z živalmi, ki se dandanes nemalo ljudem zdijo kruti. Tovrstne predstave smo hodili gledat v otroštvu in v njih glavni nastopajoči niso bili klovni, čeprav so bili ravno tako del šova, temveč sloni in tigri. Pri nas so namreč gostovali predvsem italijanski cirkusi. No, v Franciji, kjer se je šolala tudi Dana Auguštin, pa je cirkus drugačen. V njem praviloma nastopajo ljudje, ne živali. Zato je to visoko cenjena umetnost, ki ima dolgoletno tradicijo ter spaja performans, gib, ples, akrobacije in še kaj. A to še ni vse – v Franciji je cirkuška dejavnost prisotna tudi zunaj cirkuških krogov, saj jo poznajo že v predšolski vzgoji. Spodbuja namreč razvoj koordinacije, spretnosti, gibčnosti in moči, kar naj bi pozitivno vplivalo na celostni razvoj otroka.

Vse to je za cirkuško dejavnost navdušilo tudi gibčno petintridesetletnico, sicer rojeno na Reki. Na Hrvaškem je živela do petnajstega leta, srednjo šolo pa je obiskovala na Norveškem. Od tam jo je pot zanesla v Slovenijo, kjer se je v Ljubljani vpisala na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Tam je začela bolje spoznavati človeško telo in anatomijo.

In prav zaradi diplomske naloge o gibanju v kiparskem prostoru jo je začela zanimati cirkuška umetnost. V tistem času, leta 2003, je namreč odkrila zračne tkanine. Tiste dolge izjemno trpežne svilnate »rjuhe«, ki visijo z visokih stropov cirkuških dvoran in na katerih je mogoče lebdeti v zraku ter izvajati akrobatske trike, ob katerih gledalcu zastane dih. Ko nastopajoči svojo obrt res dobro obvlada, seveda. »Takrat se o teh tkaninah in njihovi uporabi še ni veliko pisalo, zato sem se učila od Braneta Potočana, enega od pionirjev cirkuške umetnosti pri nas, ki mi je pokazal nekaj trikov. Najprej sem sodelovala pri neki amaterski predstavi in takrat, leta 2004, se mi je začelo resneje odpirati,« se spomni.

Zračne tkanine so v Sloveniji še danes dokaj nova stvar, v Franciji pa so že tradicija. In pričakovano je bilo, da bo to državo, »cirkuško prestolnico sveta«, prej ali slej morala obiskati. Odločila se je za študij na prestižni akademiji Centre National des Arts du Cirque v mestu Chalons en Champagne. Šolanje traja dve leti, sledi pol leta sodelovanja z režiserjem, nato pa turneja s predstavo, ki je kot nekakšna praksa, za katero so študenti oziroma študentke tudi plačani. »Na turneji so nas (na)učili vsega – od postavljanja cirkuškega šotora, ki je povsem fizično delo, do performansa. Tako imaš možnost, da spoznaš cirkuško delo v celoti,« pojasnjuje Dana, ki je dobila priložnost gostovati v znanih gledališčih, kot sta La Villette v Parizu in Le Quartz v Brestu, poleg tega pa je bila na turneji s skupino Archaos v brazilskem Riu de Janeiru in sodelovala pri projektu Remanences z belgijskim filmarjem in glasbenikom Thierryjem De Meyem. Še vedno je edina v Sloveniji, ki ima akademsko izobrazbo na področju akrobacij na zračnih tkaninah.

Danes »domuje« v Cirkusarni v zaskvotani nekdanji tovarni koles Rog, kjer ustvarja že slaba štiri leta – vodi delavnice, vadi za predstave in se razgibava. Vedno si je namreč želela, da bi imela primeren prostor za vadbo, in prostor v tej avtonomni coni je pri nas edinstven. Je edini, ki ima dovolj visoke strope za trening akrobacij na zračnih tkaninah, je primerno opremljen in je hkrati tudi na voljo.

»Varnost je vedno na prvem mestu, saj ti trajna poškodba lahko povsem uniči cirkusantsko kariero.«

Septembra bo sodelovala pri prvem cirkuškem festivalu pri nas. Združeval bo nastope tujih in domačih skupin, potekal pa bo na več lokacijah, tudi v Rogu. V ta namen bodo postavili tudi samostoječo železno strukturo, ki jo cirkusanti uporabljajo pri nastopih na prostem. Izdelali so jo v Franciji, saj si je v Sloveniji nihče ni upal, ker mora prestati atest oziroma varnostni preizkus – tovrstne strukture morajo biti namreč nadvse vzdržljive. »Varnost je vedno na prvem mestu, saj ti trajna poškodba lahko povsem uniči cirkusantsko kariero,« poudarja Dana.

Te dni večinoma gostuje po festivalih v Sloveniji in bližnji okolici, ker pa so ti praviloma zgolj poleti, z nastopi na njih ni mogoče preživeti. Zato nastope združuje z delavnicami in zanimivo je, kdo vse se je že bil njen učenec. »To so res najrazličnejši ljudje – od najmlajših do starejših, od študentov do zaposlenih. Tudi gibalne oziroma motorične sposobnosti imajo zelo različne – nekateri so športniki, drugi so ljudje, ki se pravzaprav zelo malo gibljejo. A prav vsem je skupno to, da jih cirkus zanima in se želijo preizkusiti v gibanju na trakovih.« Tako kot se je želela nekoč sama ... Prav gibanje je bilo tisto, zaradi česar se je sama za vedno zaljubila v cirkus. Zato ne preseneča, da je, čeprav so njene predstave vedno pospremljene z glasbo v živo, med vajami najraje v tišini. Le cirkusantka … in njen gib.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.