Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

19. 8. 2016  |  Mladina 33  |  Komentar

Manipulacije s partizanskim pesnikom

Gotovo je, tako kot vsak od nas, v življenju dvomil tudi Oton Župančič. Že Samogovori o tem povedo dovolj. A njegova odločitev za narodnoosvobodilni boj in njegova tedanja poezija sta zgodovinsko jasni, pošteni in pogumni.

Šestega septembra bo minilo petinsedemdeset let od takrat, ko je bila objavljena znamenita pesem dr. Antona Pesnika (Otona Župančiča) »Pojte za menoj!«; to je prva pesem, objavljena v narodnoosvobodilnem tisku v Sloveniji. V Slovenskem poročevalcu je bila pesem sicer objavljena brez navedbe avtorja. Že med vojno je bila ponatisnjena pod naslovom »Veš, poet svoj dolg?« v Slovenskem zborniku 1942, in to seveda ni bil edini ponatis. Župančič je (po Miklavžu Komelju, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 53) »pred vojno v slovenskem kulturnem prostoru figuriral kot pesnik liberalnega meščanstva, nikakor ne kot revolucionar«. A je nedvoumno, tako po dognanjih stroke kot po percepciji javnosti, postal »prvi partizanski pesnik«. Razlogi za to so prepričljivo razloženi v številnih literarnozgodovinskih in zgodovinskih delih. Pa vendar se več kot desetletje in pol ponavljajo poskusi zlorab in potvarjanja Župančičeve medvojne in povojne poezije ali pa nekakšne relativizacije njegove odločitve za narodnoosvobodilni boj, češ, Župančič je bil pa ja pesnik vseh Slovencev.

V »najboljšem« primeru, npr. pri nameravani uporabi njegovih verzov na spomeniku vsem žrtvam vojn, pa gre za vsebinsko reinterpretacijo tistega, kar je v resnici napisal, in za samovoljen »prenos« – le enega dela! – verzov, namenjenih povsem določni družbeni skupini (narodnim herojem) kar na celotno populacijo, ne glede na različne vrednostne usmeritve in odločitve za časa življenja. Čeprav je v slednjem primeru povsem jasno, da so verzi, zdaj zapisani tudi v zakonu, sicer z ločili, ki jih Župančič ni postavil (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih grobiščih, 7.a člen – spomenik vsem žrtvam vojn – , Uradni list RS, 72/2009): »Domovina je ena / nam vsem dodeljena, / in eno življenje, / in ena smrt«, namenjeni grobnici narodnih herojev. Župančič jih je napisal na željo arhitekta Eda Mihevca in na grobnici so tudi v celoti vklesani. Smisel verzov kaže nadaljevanje pesmi: »Svobodi udani / za borbo smo zbrani, / in kaj je življenje, / in kaj je smrt? // Bodočnost je vera! / Kdor zanjo umira, / se vzdigne v življenje, / ko pade v smrt.«*

Ker sem o tem že pisal, naj tokrat citiram le Tomaža Sajovica v uvodniku revije Proteus iz aprila 2015. Sajovic nas spomni, da je Dušan Pirjevec že leta 1970 v besedilu »Kako je mogoče?« v zvezi z Župančičevimi verzi v reviji Problemi zapisal: »V ‘življenje’ se ni mogoče ‘vzdigniti’ drugače kakor ravno preko smrti.« (Da je »NOB pokazal edino perspektivo preživetja prav s tem, da je revolucionarno presegel neposredni preživetveni instinkt«, je teza, ki jo tudi danes zagovarjajo literarni zgodovinarji, glej Komelj, Kako misliti partizansko umetnost, str. 130, op. p.). »Za človeka življenje in smrt nista samo biološka pojava, ampak imata globlji, celo paradoksalen pomen,« pravi Sajovic. Prav ironično, da nas morajo na to spomniti v naravoslovni reviji! In le zakaj za aktualne politične potrebe pačiti Župančiča, če pa bi lahko dali priložnost mladim generacijam pesnic in pesnikov, da napišejo verze za spomenik?

Oton Župančič in njegov sin sta se strinjala, da pesnik ne podpiše protikomunistične spomenice in 6. januarja 1944 (dan po koncu zbiranja podpisov) so Marka, ki je bil navdih za nesmrtnega »Cicibana«, domobranci iz maščevanja poslali v Dachau!

V ospredju zlorab je sicer zlasti Župančičeva pesem Zlato jabolko: »Svobode naše jabolko se zlato / nam zakotalilo je v kri in blato, / in preden spet zasije v čisti slavi, / vsi bomo blatni, ah, in vsi krvavi« (Župančič, zbrano delo, knjiga 3, DZS, Ljubljana 1959, str. 169). Pesem je v petih rokopisnih zapisih v različnih mapah ohranjena v Župančičevi knjižni zapuščini, ki jo hrani Rokopisni oddelek NUK. Datum nastanka, 31. oktober 1943, je nedvoumno zapisan na štirih rokopisih, le eden je nedatiran. Prvič je bila objavljena v zbirki Zimzelen pod snegom leta 1945 (str. 99). A za dokaz, kdaj je nastala, od leta 1959 ni treba v NUK (razen če ste res več kot nejeverni). Literarni zgodovinar Dušan Pirjevec je vse natančno pojasnil v Župančičevih zbranih delih leta 1959 (3. knjiga, str. 484). Navedel je tudi, da se je v nedatirani verziji »tretji stih glasil spočetka tako kot kasneje v zbirki, pa ga je pesnik spremenil takole: ‘in preden spet zasije v roki pravi’«. Za presojo, koga je v tej verziji Župančič imel za »roko pravo«, najbrž ni treba kakšne globoke literarnozgodovinske podkovanosti.

Nekako okoli leta 2000 (lahko tudi kaj prej, vsemu je pač nemogoče slediti) so se z Zlatim jabolkom začele manipulacije. Njihov vir, kolikor lahko presodim, sega v politično emigracijo. Ivan Dolenc je v knjigi Moja rast (Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1973), verjetno sledeč datumu objave, zapisal, da naj bi pesem nastala leta 1945. Nič posebnega, se zgodi, zlasti če upoštevamo kraj izdaje. A je trditev ostala nespremenjena oz. brez pojasnila o pravem datumu nastanka tudi v ponatisu Mohorjeve družbe v Celju leta 1991 (na oboje je sicer v Pismih bralcev v Delu 18. avgusta 2005, str. 6, opozoril Vladimir Braco Mušič).

In potem se je začelo. Nekako takole (zagotovo sem marsikaj spregledal). Anton Drobnič je imel 8. avgusta 2000 na »Višarskem srečanju treh Slovenij« predavanje »Škof dr. Gregorij Rožman in revolucija«, o čemer je poročalo več medijev. V tezo o »komunistični prevari z narodnoosvobodilnim bojem« je vpletel Župančiča: »Pesniško je prevaro opisal Oton Župančič, ki je pel, da se je jabolko svobode zlato skotalilo v kri in blato.« Temu je v kolumni hitro sledil Zorko Simčič (Prešeren, Župančič itd. in računalniki, Delo, Književni listi, 31. 8. 2000, str. 18), ki je citiral Zlato jabolko in Župančiču pripisal obžalovanje zaradi medvojne odločitve: »… ali so bili ti verzi napisani ob začetku druge svetovne vojne, ob nacističnem napadu na Slovenijo, ali pa pred koncem druge svetovne vojne (kakor pravijo drugi), ko se je pesniku morda v hipu zablisnilo, do česa je v svojem velikem domoljubju, a politični naivnosti pripomogel … in so ti verzi odmev obžalovanja, morda celo poziv k spravi?« Njegovo tezo je ostro zavrnila Draga Ahačič (Zamejenost in pristranost, Delo, 7. 9. 2000, str. 15): »Z gornjo bežno razlago nastanka in pomena štirih verzov Simčič z apodiktično pristranostjo Župančiču – po vsej priliki zaradi njegovih medvojnih domoljubnih (za Simčiča obžalovanja vrednih prokomunističnih) pesmi – mimogrede podtakne nič manj sokrivdo za medvojno ‘revolucijo’ na Slovenskem ter Župančiču – očetu, ki so mu enega sina domobranci skupaj z gestapom spravili v Dachau, druga dva otroka pa je imel pri partizanih, perfidno dvoumno pripiše obžalovanje, toliko da ne reče kesanje za njegovo odporniško držo.« Ahačičeva je sicer tudi (zmotno) zapisala, da je Župančič »prišel do omenjenega tragičnega spoznanja v času, ko so nastale od Italijanov oborožene belogardistične vaške straže in bojne enote Milizie Volontarie Anticomuniste pod okupatorjevim poveljstvom«, ki so s partizani začele neposreden boj »do iztrebljenja«. (V resnici gre za nastanek domobranstva, op. p.).

Zlato jabolko je nato zlorabil še Jože Možina, ki je v dokumentarcu »Zločin, ki ne zastara«, prvič predvajanem v začetku decembra 2001, Župančičeve verze vzel za moto in jih povezal s povojnimi poboji.

Leta 2005 je manipulacija postala del uradne politike. Tedanji predsednik vlade Janez Janša je v menda »državniškem govoru«, kot so ga hvalili mediji, 9. septembra ob šestdeseti obletnici konca druge svetovne vojne prav tako citiral Zlato jabolko in dejal: »Toda slovenski pesnik Oton Župančič, ki je maja 1945 v Ljubljani pričakal partizanske zmagovalce z vznesenimi besedami Osvoboditeljem, je bil kmalu zatem prisiljen napisati pesem, v kateri pravi …« Janša je to ponavljal tudi kasneje: leta 2007 na slovesnosti ob dnevu odpora proti okupatorju na Rogli, in čeprav ga je Mladina opozorila na pravi datum nastanka pesmi (Jure Trampuš, Napake velikega govornika, Mladina. Slavnostni govor – priložnost za manipulacijo, 11. 5. 2007), je nespremenjeni govor brez opombe tudi objavil v zbirki govorov (Druga republika, Nova obzorja 2014, str. 671). Na ponovno manipulacijo »za potrebe spreminjanja zgodovine« je opozoril Peter Petrovčič (Napake velikega govornika. Od govorjene besede k tiskani, Mladina 14. 8. 2014, str. 14), ki je hkrati opazil »delno samocenzuro«, saj v knjigi »ni enega njegovih najslavnejših govorov, tistega ob 15. obletnici osamosvojitve leta 2008, ki je bil deloma plagiat govora nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira iz leta 1997«.

Sin Otona Župančiča Marko se je odzval že na govor leta 2005 (Zlato jabolko, Delo, Pisma bralcev, 5. 8. 2005), ki je tudi naštel medije in članke, v katerih se je »kleveta, ki se širi« prijela. Navedel je datum nastanka pesmi in vzrok zanjo: »To je bil čas največje stiske, Italijane so zamenjali Nemci. Na ukaz generala SS Rösenerja (24. 9. 1943) so se belogardisti prelevili v domobrance z odobravanjem generala Rupnika in z blagoslovom škofa Rožmana. Take razmere so bile povod za nastanek štirivrstičnice.«

Kaj dosti pojasnilo ni pomagalo, manipulacije so se nadaljevale. V kontekstu povojnih pobojev je Župančiča nekaj let kasneje znova citiral Aldo Jovan iz Radovljice (O rdeči zvezdi z zlatim robom, Delo, Sobotna priloga, 28. 7. 2012), ki je v kasnejšem ponovnem oglašanju (Delo, 11. 8. 2012) celo priznal, da je leta 2005 bral odziv Marka Župančiča, in tudi, da je »vsako polaščanje pesmi, in kot tako bi lahko razumeli tudi moje citiranje Zlatega jabolka, vprašljivo in nedopustno«. A je vse skupaj odpravil s stališčem, ki bi mu lahko rekli »branje Župančičevih misli«, češ da naj bi pesnik ob objavi pesmi leta 1945 v »svoji občutljivosti tako za posameznika kot za narodno skupnost videl več«.

Jovana omenjam zato, ker sta se na njegovo prvo pismo odzvala vnuka Otona Župančiča Matej Župančič in Alenka Trontelj, ki sta prav tako naštela dotedanje glavne zlorabe pesmi in okoliščine, v katerih je pesem nastala. Objavila sta tudi priložnostno lesniko, ki jo je njunemu očetu Marku poslal pesnik Tone Pavček: »Zlato jabolko zakotalilo / se Sloveniji je v krilo, / ponovilo verze stare: / Ciciban je fant od fare!« in njegov odgovor Pavčku: »vaša lesnika (malus sylvestris, jablana ali njen sad: drobne trpke lesnike, le v izjemnih primerih tudi sladke) je meni sladka!«

Srž odgovora vnukinje in vnuka pa je bila, »da pesnik ni omahoval pri bistvenih vrednotah, da je sledil pokončnosti v odnosu do okupatorja in sodelavcev, ne pa njemu pripisanim slutnjam o pobojih«. Poudarila sta, da se je pesnik po začetku okupacije hitro opredelil za politično stran in ni omahoval, kar dokazuje tudi pesem »Pojte za menoj!«. Je pa za verz »zob za zob in glavo za glavo!« ob nastanku izjavil, da je to pesnika nevredna misel, a času primerna.

Čeprav so v Slovencu 20. novembra 1943 javno pozvali Župančiča in Finžgarja, naj podpišeta protikomunistično spomenico (podpise so zbirali do 5. januarja 1944), Župančič tega ni storil, pač pa je še isti dan napisal pesem Izjava (objavljena je bila v Slovenskem zborniku leta 1945: »Dokler pravica je ob tla teptana, / resnica brez sramu zasramovana, /…/ dotlej v temnico smradno sem zaprt / in od življenja mi ni hujša smrt.« Ostala je zabeležena tudi izjava, ki jo je dal Evgenu Lovšinu (Rod in mladost Otona Župančiča, Mladinska knjiga, Ljubljana 1975, str. 212): »Župančič je podpis odklonil. Sin Marko je moral v internacijo. Pesnik je v nemajhnih skrbeh v prečutih nočeh in nemirnih dneh čakal, kaj bo prišlo. Meni je dejal: ‘Ne bom podpisal. Ne bom štedil teh starih kosti. Ne bom pljunil na vse, kar sem sinu govoril. Naj pride, kar hoče. Ne bom podpisal.’«

Župančiču so organizatorji podpisov Protikomunistične spomenice celo obljubili, da bodo sina Marka izpustili iz zapora, če podpiše. Če ne, pa bo poslan v nemško koncentracijsko taborišče (glej Zbrana dela, 3. knjiga, str. 462). Oče in sin sta se strinjala, da ne bo podpisal. 6. januarja 1944 (dan po koncu zbiranja podpisov) so Marka, ki je bil navdih za nesmrtnega »Cicibana«, ob katerem so zrasle generacije slovenskih otrok, domobranci iz maščevanja poslali v Dachau!

Vnukinja Alenka Trontelj in vnuk Matej Župančič sta v odgovoru sicer tudi zapisala: »Predvidevava, da bi se pesnik, ko bi bil vedel za povojne poboje, ne strinjal z njimi.«

Ista zgodba z manipulacijo se nadaljuje. Boštjan M. Turk jo je skušal spraviti celo na raven »znanstvenosti«. No, ne v Sloveniji (tu le na ravni svojih običajnih pamfletov, soočenje v domači znanosti bi bila zanj le prevelika sramota), pač pa v Franciji v zborniku Communisme, ki ga je uredil Stéphane Courtois (glej Rdeča zvezda nad Triglavom, Reporter 21. 3. 2016, str. 35). Po njegovem »branju Župančičevih misli« naj bi pesnik v Zlatem jabolku opisoval »drugo fazo revolucije« bodisi leta 1943 (ob kapitulaciji Italije) ali leta 1945 (ob kapitulaciji Nemčije). V ponovni obravnavi (Bit in potvorba, Reporter, 29. 3. 2016, str. 35) skuša Župančiča (ki je bil v zgodnjem obdobju navezan na Janeza Evangelista Kreka in njegovo izročilo) s preštevanjem besed v nekaterih pesmih, povezanih z vero, celo narediti za katoliškega pesnika, ki so ga v revoluciji »silovito poneverili«. To naj bi dokazovala tudi objava nekaj Župančičevih pesmi v protikomunističnem zborniku Zimska pomoč. Pesmi Veš poet, svoj dolg? (objavljeni v partizanskem glasilu!) pa naj ne bi navdihnil pravkar začeti odpor, pač pa »rdeče-rjavi imperializem«.

Odgovor, zakaj tako silna prizadevanja, da bi Župančiča nekako odtrgali od osvobodilnega gibanja, je očiten. Intelektualna moč je bila na narodnoosvobodilni strani, večinski del izobraženstva se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju.

Odgovor, zakaj tako silna prizadevanja, da bi Župančiča nekako odtrgali od osvobodilnega gibanja, je očiten. Intelektualna moč je bila na narodnoosvobodilni strani, večinski del izobraženstva se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju.** Tudi umetniška premoč partizanske strani, ki jo kažejo študije literarnih zgodovinarjev, od obsežnih del Borisa Paternuja do objav najmlajše generacije, je tolikšna, da »se sliši skoraj kot agitacijski zapis – tako zelo enostranska je. Toda takšna je pač zaradi skoraj enoglasne odločenosti takratnih slovenskih kulturnih delavcev, poklicnih in vseh drugih, za narodnoosvobodilni boj« (Matjaž Kmecl, Slovenska kultura v NOB, v: Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu: Slovenski zbornik 2007).

Župančič ima s svojim zgodnjim odzivom in načelno držo velike zasluge za to. Bistvo njegove odločitve (odločitev) je že pred več desetletji opredelil Bojan Štih: »Ko je Oton Župančič objavil svojo znano uporniško pesem Veš poet, svoj dolg?, je bil skoroda v enakih okoliščinah kot Primož Trubar v trenutku svoje Cerkovne ordninge, kot France Prešeren v trenutku Zdravljice ali pa Ivan Cankar v uri, ko je predaval Očiščenje in pomlajenje. Ti štirje primeri so izraz popolne pesniške in svetovne idejne zavezanosti določenim zgodovinskim trenutkom in potrebam.« Gotovo je, tako kot vsak od nas, v življenju dvomil tudi Oton Župančič. Že Samogovori o tem povedo dovolj. A njegova odločitev za narodnoosvobodilni boj in njegova tedanja poezija sta zgodovinsko jasni, pošteni in pogumni. Zato je ob petinsedemdeseti obletnici objave pesmi »Pojte za menoj« le treba razgaliti manipulacije z njegovo medvojno in povojno poezijo. Kljub njihovi intelektualni revščini in slepi ideološki zaverovanosti, da je mogoče domobranske propagandistične obrazce iz časov okupirane, z žico in bunkerji obdane Ljubljane prenesti v sodobno Slovenijo.

* O celotnem historiatu nastanka pesmi in objavljenih različicah, vključno z objavljenim faksimilom rokopisa in ilustracijo pogovora arhitekta E. Mihevca in pesnika O. Župančiča, 12. 12. 1948, glej: Matej Župančič, Alenka Župančič: Edo Mihevc in Oton Župančič: Nastanek in usoda pesmi Domovina je ena, Zbornik za umetnostno zgodovino, Ljubljana 2014, str. 221–231

** Več o tem glej: Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, in Aleš Gabrič, Ko so muze obmolknile, Druga svetovna vojna II, Mladina, posebna številka, 3. december 2015, str. 128–135).