MLADINA Trgovina

Psihedelična revolucija

Kako so vzljubili LSD in se nehali bati atomske bombe.

Psihedelično rajanje v New Yorku leta 1967.

Psihedelično rajanje v New Yorku leta 1967.
© GettyImages

Hladna vojna je bila tekma. Vprašanje je bilo le, kdo bo zmagal: Amerika ali Sovjetska zveza? Tekmovali sta v treh disciplinah, ki naj bi odločile o svetovnem prvaku.

Prva disciplina: atomska bomba. Kdo bo prej prišel do atomske bombe? Tu je zmagala Amerika. Do atomske bombe je prišla prej – leta 1945. Sovjetska zveza šele štiri leta kasneje. To je bil začetek atomske dobe.

Druga disciplina: vesolje. Kdo bo prej v vesolju? Tu je zmagala Sovjetska zveza. V vesolje je prišla prej – leta 1957. Amerika šele tri mesece kasneje. To je bil začetek vesoljske dobe.

Tretja disciplina: LSD. Kdo bo prej prišel do LSD-ja? Ja, do LSD-ja! To je bil začetek psihedelične dobe, le da je bila tedaj še pod radarjem – strogo zaupna skrivnost.

Cia je bila še vse tja globoko v leto 1953 prepričana, da je na zmagoviti poti in da bo LSD – dietilamid lizergične kisline, učinkovitejši od meskalina in drugih psihoaktivnih, halucinogenih drog, s katerimi je v okviru tajnih programov BLUEBIRD, ARTICHOKE in MKUltra eksperimentirala do tedaj – zdaj zdaj prelevila v »serum resnice«, ultimativno orodje za zasliševanje, pranje možganov in mind-control. Toda ob koncu leta 1953 je, pravi Dominic Streatfeild v knjigi Pranje možganov (Brainwash, 2007), v grozi ugotovila, da LSD v švicarskem Baslu, pri farmacevtski družbi Sandoz, ki ga je tedaj edini sintetiziral, naroča in nabavlja tudi Sovjetska zveza. In komunisti naj bi imeli sintetičnih derivatov LSD-ja že za 50 milijonov odmerkov! Kar je bil znak za alarm.

Cia je LSD že vse tja od leta 1951 nabavljala pri Sandozu in ga – prek svojih zakrinkanih podružnic – dostavljala raznoraznim ameriškim inštitutom, raziskovalnim središčem in klinikam (npr. Centru za raziskovanje odvisnosti v Kentuckyju), ti pa so ga – pod njenim budnim, a skrivnim očesom – testirali na ljudeh, nič hudega slutečih poskusnih zajcih. LSD – brez vonja in okusa – se je pač optimalno podal vsaki pijači, topli ali hladni. Med enim izmed teh tajnih eksperimentov ga je sedem oseb uživalo 77 dni zapored!

Včasih pa ga je Cia testirala kar na svojih lastnih agentih, ki so potem laboratorijskim »zasliševalcem« – v psihedeličnem vrtincu – zblebetali vse strogo zaupne skrivnosti, pa četudi so jim pred poskusom povedali, česa med samim poskusom, ko jih bo »zadel« LSD, za nič na svetu ne smejo povedati.

Razlog več, da je Cia vse bolj verjela, da LSD deluje, da je torej mogoče z njegovo pomočjo iz ljudi – celo iz neprebojnih in nezlomljivih tajnih agentov! – izvleči resnico in da je zato nadvse primeren za zasliševanje. Hej, zakaj bi se mučili z dolgim mučenjem, če pa zadošča že LSD?

Še več: med korejsko vojno, prvo vojno proti komunizmu, ki se je začela leta 1950 in se tedaj še ni končala, so ameriški vojaki, ki so jih zajeli severnokorejski komunisti, zblebetali in priznali vse, razkrivali vse najzaupnejše vojaške skrivnosti in se na dolgo samoobtoževali, tako da je bila Cia prepričana, da je zdaj jasno, s čim so jim izprali možgane – ne z mučenjem, temveč z LSD-jem!

Cia je bila še vse tja globoko v leto 1953 prepričana, da je na zmagoviti poti in da bo LSD zdaj zdaj prelevila v »serum resnice«, ultimativno orodje za zasliševanje, pranje možganov in mind-control.

Ko so Cii za nameček še sporočili, da LSD nabavljajo tudi komunisti in da ima Sandoz na zalogi 10 kilogramov čistega LSD-ja, s katerim bi lahko na tridnevni psihedelični trip poslali ves New York z okolico (in še bi ga nekaj ostalo za Slovenijo), je skušala panično preprečiti, da bi Sandoz ta »fatalni« kontingent, ki je pomenil grožnjo ameriški nacionalni varnosti, prodal komunistom. V Basel je poslala agenta, ki naj bi za 240 tisoč dolarjev pokupila ves LSD na svetu, toda ko sta prišla tja, sta na svoje veliko presenečenje ugotovila, da ima Sandoz na zalogi le 10 gramov LSD-ja in da ga je dotlej pridelal le okrog 40 gramov.

Cia je Sandozu zabičala, da LSD-ja ne sme več prodajati Sovjetski zvezi, obenem pa je naredila vse, da bi Sandoz odrezala od izdelovanja LSD-ja: najprej je rekla, da mora biti dobava LSD-ja odslej brezplačna, potem pa je proizvodnjo LSD-ja preselila v Ameriko. Ker ni hotela ničesar prepuščati naključju, je svoje botanike razposlala v karibske dežele (Jamajka, Kuba, Portoriko, Tobago, Haiti ipd.), kjer so zbirali halucinogene rastline, potencialne »serume resnice«. Cia naj bi v Ameriko pripeljala celo tanzanijskega krokodila, ker je slišala, da njegov žolčnik proizvaja halucinogeni strup, potencialni »serum resnice«.

Allen Ginsberg, Timothy Leary in Ralph Metzner pred »psihedeličnim praznovanjem« v Village teatru v New Yorku leta 1965.

Allen Ginsberg, Timothy Leary in Ralph Metzner pred »psihedeličnim praznovanjem« v Village teatru v New Yorku leta 1965.
© Profimedia

Da ji ne bi ušel noben vidik LSD-ja, je začela po Ameriki serijsko ustanavljati tudi »varne hiše«, v katerih je eksperimentirala z nič hudega slutečimi ljudmi. Prvo je ustanovila leta 1953 v New Yorku, vse pa so izgledale enako: dve povezani stanovanji, ki sta ju ločevala stena in dvosmerno zrcalo, skozi katero so Cijini eksperti, ki so bili v enem stanovanju, skrivaj opazovali in snemali dogajanje v drugem stanovanju, v katero so z različnimi triki zmamili naključne ljudi, male ribe, prostitutke (s klienti), kriminalce, džankije in naivne tujce ter jim podtikali pijače, prešpikane z LSD-jem in drugimi psihedeličnimi drogami (P1, C1, C9), sicer variacijami LSD-ja. Ja, vsem tem ljudem, žrtvam Cijinega psihedeličnega teatra, se je pod vplivom LSD-ja odpokalo, počeli so traparije, se smešili, blebetali in brbljali, toda zaupni podatki, ki so jih pridobili v varnih hišah, zmodeliranih po sovjetskih varnih hišah, v katerih so KGB-jevci skrivaj snemali ugledne tujce (diplomate, poslovneže), ki so jih ob pomoči seksi agentk spravljali v erotične, obscene položaje (da bi jih potem čim lažje izsiljevali), so le potrdili, da LSD ni ravno učinkovit, predvidljiv in prepričljiv »serum resnice«, kar pa so itak vedeli že tedaj, ko so sistem varnih hiš lansirali.

Ljudje so pod vplivom LSD-ja le brbljali kaotične, kakofonične in nesmiselne traparije – in zasliševalec iz tega žlobudranja ni mogel razbrati, kaj točno je zasliševani sploh priznal. Ali bolje rečeno: ni mogel razbrati, kaj od vsega tega, kar je zasliševani žlobudral, je resnica. Še več: najkoristnejši stranski produkt varnih hiš je bilo spoznanje, da ljudje več skrivnosti razkrijejo po seksu kot pod vplivom LSD-ja.

Ljudje so pod vplivom LSD-ja brbljali kaotične, kakofonične in nesmiselne traparije – in zasliševalec iz tega žlobudranja ni mogel razbrati, kaj točno je zasliševani sploh priznal.

Trip

Spoznanje, da LSD kot zasliševalna tehnika ne pride v poštev, je Cii sicer pokvarilo noč, ne pa tudi dneva, saj se ji je utrnila še genialnejša zamisel: hej, zakaj ne bi vsakega Cijinega agenta opremili z LSD-jem? Ko bi ga KBG-jevci ujeli, bi na hitro in skrivaj zaužil LSD! Ker bi se mu odpokalo, tako da bi začel žlobudrati popolne traparije in se na vse pretege smešiti, KGB ne bi vedel, kaj naj si misli o vsem tem, zato bi zasliševanje – in mučenje – preprosto opustil! Šur.

Kar pa ne pomeni, da Cia ni vztrajala. V varnih hišah je eksperimentirala – in iskala psihedelični »serum resnice« – še vse tja do sredine šestdesetih let, toda vmes je doživela nekaj šokov. Najprej je revija Life, ki je izhajala v orjaški nakladi, leta 1957 objavila epski članek Iskanje magične gobe, v katerem je R. Gordon Wasson, sloviti goboslovec in PR banke J. P. Morgan & Co., popisal, kako je dve leti prej v Mehiki »odkril« in kot prvi zahodnjak ceremonialno užival mazateške psilocibinske gobe (»božje meso«), ki »povzročajo čudne vizije«. Cia, ki je – resda skrivaj – financirala njegovo prejšnjo odpravo (v okviru projekta MKUltra), je imela to za izdajo, saj je bila prepričana, da psihedeliki, s katerimi naj bi Amerika dobila hladno vojno, zdaj ne bodo več skrivnost.

Leto kasneje je začel z LSD-jem in psilocibinom v Centru za raziskovanje odvisnosti v Kentuckyju eksperimentirati dr. Harris Isbell. Center je bil sicer pod Cijinim nadzorom, toda Isbell je z LSD-jem zdravil zasvojence, novica pa je dobila noge. In da bi bila mera polna, je članek v reviji Life »prižgal« tudi Timothyja Learyja, profesorja psihologije na Harvardu, ki je leta 1960, ko je LSD 25 že prišel v naslov pop štikla (via The Gamblers), sicer instrumentala, sklenil, da bo psihedelične gobe osebno testiral. Ko jih je, je pisatelju Arthurju Koestlerju pisal: »V šestih urah sem izvedel več kot v zadnjih šestnajstih letih!« Naslednje leto je na Harvardu uvedel poseben program (Harvard Psilocybin Project), namenjen eksperimentiranju s psihedeliki, ki jih je za začetek razdelil množici jetnikov (Concord, Massachusetts), da bi videl, ali jih lahko spreobrne: »Pa poglejmo, ali lahko kriminalce prelevimo v Bude!«

Potem je začel LSD in psilocibin povprek deliti prijateljem in znancem, najprej beatniškemu pesniku Allenu Ginsbergu, avtorju prelomne pesnitve Rjovenje (1955), ki je pod vplivom psihedelikov, pravi njegov biograf Barry Miles (Allen Ginsberg: Beat Poet, 1989), takoj oznanil, da je Bog in mesija, poklicati pa je hotel tudi sovjetskega premiera Nikito Hruščova, da bi ga odvrnil od rožljanja z atomsko bombo, a je bil zaseden, tako da je raje poklical beatniškega pisatelja Jacka Kerouaca, avtorja romana Na cesti (1957), češ naj sede na prvo letalo in prileti k njemu: Začenja se revolucija!

Albert Hoffman, izumitelj LSD-ja.

Albert Hoffman, izumitelj LSD-ja.
© Profimedia

In res, Leary in Ginsberg sta začela kovati načrte za »psihedelično revolucijo« (izraz psihedeličen je že leta 1956 skoval britanski psihiater Humphry Osmond, ki je s halucinogenimi drogami zdravil duševne bolnike, alkoholike ipd.), s katero sta hotela »zadeti« ves svet, s političnimi elitami vred, toda Leary je rekel, da najprej potrebujeta nekaj osebnosti, ki bodo LSD, psilocibin in podobne psihedelike javno priporočile in podprle, ne pa jih odsvetovale ali celo demonizirale – Jack Kerouac, beatniški poet Peter Orlovsky, džezista Thelonious Monk in Dizzy Gillespie, Pulitzerjev nagrajenec Robert Lowell ter slikarja Willem de Kooning in Franz Kline so bili take osebnosti. Tabletke LSD-ja je brezplačno in množično delil tudi Learyjev kompanjon Albert M. Hubbard, nekoč agent OSS-ja (Cia pred Cio), zdaj magnat, tako da so prišle do losangeleškega psihiatra Oscarja Janigerja, ta pa jih je razdelil naprej – holivudski noblesi (Cary Grant, James Coburn, Jack Nicholson).

LSD se je tako z vzhodne obale preselil še na zahodno, tam pa je stvari vzel v roke Ken Kesey, avtor kultnega romana Let nad kukavičjim gnezdom (1962), nekaj let prej prostovoljni poskusni zajec, na katerem so v vojaški bolnišnici v Menlo Parku testirali LSD in ki se je za nekaj časa tudi zaposlil v vojaški bolnišnici in tam kradel LSD, da bi lahko potem doma, v La Hondi nad Palom Altom (Kalifornija), prirejal prve »acid teste«, žurke, na katerih je »zadeval« prijatelje in znance. In ker so se »acid testi« lepo prijeli (Hunter S. Thompson, ki so mu gonzo slog pisanja izoblikovali psihedeliki, je njegov dom razglasil za »svetovno metropolo blaznosti«), je leta 1964 – ko je duo The Holy Modal Rounders v svoji verziji štikla Hesitation Blues že slavil psihedelijo (»Got my psychedelic feet in my psychedelic shoes«) – zbral veselo družbico (»Merry Pranksters«) in z njo je začel – v »magic busu«, starem, psihedelično poslikanem šolskem avtobusu, ki ga je šofiral beatnik Neal Cassady, model za Deana Moriartyja v romanu Na cesti – krožiti po ameriškem zahodu. Na »acid testih«, kot je to plastično popisal Tom Wolfe v knjigi The Electric Kool-Aid Acid Test (1968), nedavno pa tudi Alex Gibney v dokuju Magično potovanje (Magic Trip: Ken Kesey's Search for a Kool Place, 2011), je množično in ritualno, tako rekoč religiozno razdeljevati kool-aid, »naelektren« z LSD-ejem (dolar za kupico). Ta je ekstatičnim konzumentom – ob psihedelični glasbi, psihedeličnih light showih in psihedeličnih filmih – pričaral takšne halucinantne like kakor atomska bomba ter jim obenem omogočal, da se niso počutili le tako, kot da so v vesolju, temveč tako, kot da so vesolje.

»Upali smo, da bomo s tem preprečili konec sveta,« je rekel. Bob Dylan je lahko leta 1966 – v štiklu Rainy Day Women #12 & 35 – dodal le še: »Everybody must get stoned!«

In leta 1966 se je res zdelo, da so vsi stoned. Psihedelično revolucijo je na vzhodni obali kuril in razširjal Timothy Leary, po novem »visoki svečenik LSD-ja«, na zahodni pa Ken Kesey. Leto kasneje so ga zaprli – zaradi posesti marihuane. LSD so leta 1966 prepovedali. Še dobro – tako je lahko zares poletel.

In prav to je Cio najbolj šokiralo: LSD, s katerim je skušala ljudi skrivaj – tajno! strogo zaupno! – zasliševati ter iz njih vleči največje skrivnosti in najgloblje resnice, so začeli ljudje sami uživati kar tako, prostovoljno in brez prisile. »Vodilni pri Cii si niso mogli niti predstavljati, da bi lahko ljudje droge, ki perejo možgane, jemali za zabavo,« pravi Streatfeild.

Revolt

Cia ni niti slutila, da je LSD – tretji sveti Gral hladne vojne – kot ustvarjen za šestdeseta leta. Nove generacije, rojene po vojni in utrujene od vojn (Vietnam, Alžirija, Kongo, Nigerija itd.), dolge protikomunistične histerije, političnih atentatov (John F. Kennedy, Robert Kennedy, Martin Luther King, Malcolm X, Che Guevara, Patrice Lumumba itd.) in terorja statusa quo, ki je od njih terjal, da se mu podredijo in mutirajo v svoje starše, so ravno potrebovale nekaj, kar jim bo pokazalo resnico. Nekaj, kar jim bo odprlo glave. Nekaj, kar jih bo »zadelo« in premaknilo. Nekaj transformativnega. Nekaj, kar jim bo prepričljivo in nedvoumno pokazalo, da obstaja tudi alternativa, pa četudi so jim oblasti ves čas dopovedovale, da alternative kapitalizmu ni. LSD in druge psihoaktivne droge so bili dovolj prepričljivi in nedvoumni, saj so povzročali halucinantne vizije, ki so kazale možnosti – eksperimentalne, psihedelične in utopične, v barvah.

Leary in Ginsberg sta začela kovati načrte za »psihedelično revolucijo«, s katero sta hotela »zadeti« ves svet, s političnimi elitami vred.

Mladost ni bila le party, temveč mandat. Nove generacije, oborožene s knjigami Timothyja Learyja, Hermanna Hesseja, Carlosa Castanede in Alana Wattsa, je svoboda, ki jo je slavil Zahod, navdajala s strahom in tesnobo, zato so pred njo bežale. V tradiciji, ki jih je vlekla nazaj, so videle represijo. V trgu, ki naj bi jih naravnal in uglasil, so videle zlo. V kapitalizmu, ki naj bi jih očistil, so videle anahronizem. Ko so bili vsi ti novi ljudje na tripu, ko so torej prestopali »veliko reko«, so drug za drugim pripovedovali, kako so se v teh halucinacijah brisala vsa nasprotja, kako se je vse zlivalo in prelivalo, kako se je vse dogajalo simultano, kako so postajali »eno s svetom«, »eno z drugimi ljudmi« in »eno z vesoljem«, ves ta misticizem, prepojen z inspirativno retoriko »višje zavesti«, ki so ji očitali naivnost in banalnost, pa ni bil brez učinka, saj jim je res razširil zavest: namesto sebičnosti so na lepem slavili solidarnost, namesto potrošniškega narcizma so častili vintage, namesto getov in slumov so ustanavljali arkadijske komune, namesto diskriminacije so gostili egalitarizem, namesto materialistične kulture Zahoda so sprejeli spiritualno kulturo Vzhoda (I ching, dao, zen, budizem, transcendentalna meditacija, joga, Tibetanska knjiga mrtvih ipd.), namesto za vojne so navijali za »flower power«, namesto atomske bombe so slavili poemo Bomba, ki jo je Gregory Corso grafično izpisal v obliki atomske gobe (če smo že ravno pri gobah), namesto korporativnih logotipov so izumljali svoj jezik, namesto brezmejne gospodarske rasti in uničevanja planeta so častili ekologijo (in land art), namesto mesa so faširali avtoritarnost, namesto z militarističnim, rasističnim, kolonialnim, patriotskim šovinizmom, uradno ideologijo Zahoda, so se identificirali z žrtvami nasilja, politične represije, zarotniških atentatov, mračnih geopolitičnih intrig, državnega fašizma, blokovskega imperializma, ozkih družbenih norm, puritanskega konformizma, supermarketov, televizije, birokracije, rasizma, pralnih strojev, zamrznjene hrane, neonskih izložb in rajskih predmestij, namesto filtriranega, cenzuriranega, robotiziranega življenja so izbrali psihedelično življenje, katerega metropola in Lurd je postal Haight-Ashbury v San Franciscu (kjer je stala tudi prva skrivna tovarna LSD-ja), namesto državnih proslav so obiskovali »acid teste« in Big Sur, namesto sladkih popevk, ki bi jih sfrizirale v oportunistične vojščake statusa quo, so poslušali dolgolasi psihedelični rock (bend 13th Floor Elevators je bil prvi, ki je svoje muziciranje oglaševal kot »psihedelični rock«), namesto na vaške veselice pa so hodili na velike rock koncerte, največje v zgodovini človeštva. V San Francisco, na »Poletje ljubezni«, ki ga je okronal tridnevni festival Monterey Pop (»združitev božiča, zahvalega dne, novega leta in rojstnega dne,« je dahnil neki fen), se jih je sredi junija 1967 zgrnilo 200 tisoč (»s cvetjem v laseh« in »z novo razlago sveta«, kot je v štiklu San Francisco pel Scott McKenzie), v Woodstock, kakih 100 kilometrov od New Yorka, pa se jih je sredi avgusta 1969 na »tri dneve miru in glasbe«, monumentalni sequel Monterey Popa, zgrnilo pol milijona. V Woodstocku, dokuju o tem shodu psihedelične nacije, v kateri je vibriral Learyjev imperativ »Turn on, tune in, drop out«, vidite starčka s kavbojskim klobukom, ki – kot da je tam še od ameriške državljanske vojne – gleda to množico, rekoč: »Ta stvar je prevelika za svet, česa takega še ni bilo!« Ali pa si oglejte Monterey Pop, doku o Monterey Popu: ko bend Who razbije opremo in ko Jimi Hendrix zažge kitaro, pokaže presenečene, šokirane obraze fenov, ki ne puščajo nobenega dvoma, da so videli nekaj novega, prelomnega. Ne morejo verjeti, da so videli to, kar so videli. Neki policaj preroško svari: »Prihajajo Hell's Angels!«

Namesto sebičnosti so na lepem slavili solidarnost, namesto potrošniškega narcizma so častili vintage, namesto getov in slumov so ustanavljali arkadijske komune, namesto diskriminacije so gostili egalitarizem.

Kogar ni bilo, je itak zamudil. A zdelo se je, da so na obe hipijadi prišli čisto vsi, tudi vsi psihedelični bendi, recimo Grateful Dead, Jefferson Airplane, Quicksilver Messenger Service, Byrds, Jimi Hendrix Experience, Big Brother & The Holding Company (z Janis Joplin), Eric Burdon & The Animals itd.), ki so – s svojim imitiranjem »zvokov« psihedeličnih drog, kontrakulturnimi rifi, improvizacijami, neskončnimi soliranji, elektronskimi in studijskimi efekti, orglami, ezoteričnimi instrumenti, nadrealističnimi, kubističnimi besedili ipd. – ustvarili mamljivi, hipnotični soundtrack psihedelične nacije, toda psihedelične droge so tedaj že nastopale v štiklih, kot so bili Eight Miles High (Byrds), Good Vibrations (Beach Boys), Psychotic Reaction (Count Five), See Emily Play (Pink Floyd), White Rabbit (Jefferson Airplane), Purple Haze (Jimi Hendrix), I Can See for Miles (The Who). A po drugi strani, ti štikli so bili itak ustvarjeni pod vplivom psihedeličnih drog, »razširjene zavesti«, tako da so odpirali »vrata percepcije«, kot bi rekel Aldous Huxley, ki je v distopični klasiki Krasni novi svet (1932) droge še razglašal za orodje družbene kontrole, dobrih 20 let kasneje, v Vratih percepcije (1954), v katerih je popisal svoje eksperimentiranje z meskalinom, ki mu je pokazal estetsko dimenzijo alternative in neskončnosti ( ja, ugledal je »nepredstavljivo lepoto« in »tok novega«, ja, vse je bilo tako, kot da je prvič, ja, srečal je »belega zajca«, kakor Alica), pa je že zvenel kot Lenin psihedelične revolucije, kot mistični šaman, ki je že v prihodnosti, kot Day Tripper, ki je dobil svojo Ticket to Ride, kot mesijanski profet, ki čaka, da ga zgodovina dohiti.

In ko ga je zgodovina v drugi polovici šestdesetih let končno dohitela, so se začeli vsi protestno in ritualno spreobračati v psihedelično veroizpoved, celo Beatlesi, če pomislite na albume Revolver, Magical Mystery Tour in Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band ter na štikel Lucy in the Sky with Diamonds, katerega akronim – LSD – ni bil spregledan.

Psihedelični bendi so rasli povsod, tudi v Kambodži, Vietnamu in Turčiji, psihedelične vzorce, spektre, barve in motive so prevzemali ovitki plošč, plakati, dizajn, fonti, fotografije, reklame, stripi, celo žurnalizem, če pomislite na Strah in grozo v Las Vegasu (via Hunter S. Thompson), pa tudi romani in kakopak filmi, od Golih v sedlu do Krta, od Predstave do Rumene podmornice in od Tripa do Odiseje v vesolju, ki je bila – vsaj v finalu – čisti acid trip.

Psihedelični vzorci so prebujali nove miselne vzorce, psihedelični transi – halucinacije, spremenjena stanja, sinestezija, mistične ekstaze, »razširjena zavest« – pa so prebujali revolucionarno imaginacijo in jo vabili, naj – pač kot vsaka revolucija – skoči v neznano. Turn, turn, turn. Mavrica psihedelije je bila za revolucije, ki so se tedaj prižigale (študentska, črnska, seksualna, feministična, gejevska itd.), to, kar je bil meskalin za Huxleyja. Izgledala je kot prihodnost, ki deluje.

Ovitek plošče Magical Mystery Tour skupine The Beatles iz leta 1967.

Ovitek plošče Magical Mystery Tour skupine The Beatles iz leta 1967.

Norost

Na koncertu v Woodstocku so z odra svarili, da je v obtoku »bad acid«. Jimi Hendrix je zaradi prometnega kaosa zamudil, tako da je nastopil šele v ponedeljek zjutraj, ko so tako rekoč vsi že odšli, toda s kitaro je kljub temu prerešetal ameriško himno, The Star Spangled Banner, obenem pa ustvarjal zvoke, ki so imitirali bombardiranje Vietnama. Leto kasneje je bil mrtev. Bad trip.

Psihedelija je na hitro odnesla tudi Briana Jonesa, Janis Joplin in Jima Morrisona. In ko se je potem Haight-Ashbury prelevil v krošnjarski, dilerski pekel, ko se je koncert v Altamontu, »zahodni Woodstock«, na katerega se je ob koncu leta 1969 zgrnilo 300 tisoč fenov, končal v krvi ( ja, Hell's Angels so ob štiklu Under My Thumb, ki so ga žgali Rolling Stonesi, zaklali nekega fanta, v stampedu pa so umrli še trije), in ko je Charles Manson, samozvani Jezus Kristus, ki je hotel biti večji od Beatlesov, leta 1969 – s štiklom Helter Skelter na ustih – Los Angeles prelevil v klavnico (njegove amazonke, ki so hotele šokirati svet, kot so rekle, so v kanjonu nad Beverly Hillsom pobile pet oseb, z zvezdnico Sharon Tate vred), so začele oblasti – in mediji tudi – s prstom kazati na droge, LSD, psihedelijo, češ da se je psihedelična revolucija končala tako kot vse revolucije – s terorjem. Timothy Leary, ki je 42 mesecev življenja preživel v 40 različnih zaporih, je pristal v isti ječi kot Manson.

Poletja ljubezni je bilo konec. Ko je stekla kri, je bilo vsega konec, so rekli. Kontrakultura je strmoglavila v norost, nasilje in paranojo! V resnici je bilo ravno nasprotno: ko je stekla kri, se je norost šele začela. Kapitalizem se je začel spodvijati v fašistoidni neoliberalizem, ameriški predsednik Richard Nixon pa je 17. junija 1971 razglasil vojno proti drogam, ki je začela polniti ječe. Še vedno jih polni.

Ko je Stalin leta 1953 umrl, je ljudski komisar za notranje zadeve Lavrentij Berija poročal, da sta v gulagih 2.526.402 jetnika. Kar je bil srhljiv podatek. Po podatkih Mednarodnega centra za zaporniške študije (londonski King's College) je bilo leta 2010 v ameriških jetnišnicah 2.266.832 jetnikov. Kar je norost.

Albert Hofmann, švicarski znanstvenik, ki je leta 1943, sredi vojne, v laboratorijih farmacevtske družbe Sandoz nehote odkril psihedelične učinke LSD-ja (»nepretrgani tok fantastičnih slik«), je umrl leta 2008, star 102 leti. Timothyja Learyja je slabo prenašal, toda Leary je imel prav, ko je rekel, da je računalnik LSD nove dobe. Digitalna revolucija je le nadaljevanje psihedelične revolucije z drugimi sredstvi. Virtualni svetovi so le replike psihedeličnih vizij. Pametni telefon je produkt LSD-ja.

Psihedelična revolucija je uspela. Res je »zadela« ves svet. S politiki vred.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.