MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

30. 9. 2016  |  Mladina 39  |  Kultura

Katarza

Kaj ostane, potem ko ti teroristi pobijejo najboljše prijatelje?

»Čudenje«, kot ga vidi Rénald Luzier - Luz, avtor risoromana Katarza

»Čudenje«, kot ga vidi Rénald Luzier - Luz, avtor risoromana Katarza

7. januarja 2015 je Rénald Luzier - Luz zamujal v službo. Imel je rojstni dan in je, razumljivo, nekoliko dlje ostal v postelji. »Žena me je presenetila,« se je mesece kasneje spominjal v intervjuju za Vice, »pripravila je torto, kavo, bilo je super.« Luzovi rojstni dnevi so že leta potekali podobno, zgodaj zjutraj ga je poklicala mama in mu povedala, kako srečna je, da ima sina, nato mu je oče zaželel vesel praznik. Potem je odšel v uredništvo in s sodelavci so si razdelili kraljevsko pito. Tistega dne pa je bilo drugače, zamujal je, v prostore Charlieja Hebdoja je prišel malo po tem, ko sta vanje vstopila v črno oblečena oborožena moška. »Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, bilo je čudno, potem sem zaslišal prve strele.« Ko sta napadalca zbežala, je stekel po stopnicah, »na njih sem opazil krvave stopinje, kasneje sem ugotovil, da je to prijateljeva kri. Potem sem zagledal ljudi, ki so ležali na tleh … Pariz ni bil pripravljen na kaj takšnega, a se dogaja tudi drugod, v Siriji, Afriki.« Luz je po srečnem naključju preživel napad bratov Kouachi na uredništvo satirično-anarhistične revije Charlie Hebdo, kjer sta ubila 11 ljudi, še enkrat toliko pa sta jih ranila. Nato sta zbežala iz Pariza in nekaj ur kasneje umrla pod streli policistov.

Charlie Hebdo je v hipu postal simbol boja za svobodo tiska, boja za razsvetljensko Evropo. Kar je bilo paradoksalno, najprej zato, ker se Charlie Hebdo vseskozi norčuje iz simbolov – kako se torej norčevati iz samega sebe –, in potem, ker je bilo zgražanje politikov hinavsko. Na velikem shodu v podporo satirični reviji, ki je bil nekaj dni po napadu v Parizu, so z gesli o svobodi govora na ustih hodili predstavniki držav, kjer zapirajo ljudi, ker so ti kritični do oblasti, ker se upajo, joj prejoj, malce ponorčevati iz nezmotljivih voditeljev naroda. Luz je v že omenjenem intervjuju razložil, da je bil v vsej žalosti in osuplosti pravzaprav kar zadovoljen, ko je med parado v podporo napadeni reviji od nekod priletel golob in se podelal na suknjič predsednika Francije Françoisa Hollanda.

Epizoda o »neobvladljivem sranju« in predsedniku Francije nastopa v zbirki Luzovih vinjetnih stripov, ki jih je risal po napadu kot nekakšno terapevtsko samoizpraševanje o tem, kaj se je zgodilo s Charliejem, svetom, njegovimi voditelji, zakaj je preživel, drugi pa niso. »Nekega dne me je risba zapustila,« zapiše na začetku striporomana. »Istega dne kot peščica dragih prijateljev. Le da se je ona vrnila. Postopoma.« Knjiga Katarza ni pričevanje, še manj strip. »To je zgodba o ponovnem srečanju dveh prijateljev, katerih poti bi se lahko nekega dne skorajda za vedno razšli.« V tej zgodbi nastopajo vsi, tisoče majhnih možičkov z velikimi izbuljenimi očmi, ki ne morejo razumeti, kaj se dogaja, to so možički, ki jih je Luz začel risati, potem ko so ga policisti spraševali, kaj je videl v uredništvu, nastopajo njegova žena pa alienska Genovefka, velika kepa, ki je Luzu zrasla iz želodca, tam sta tudi mala Said in Cheriff, ki se prepirata, kateri bo kaj narisal, pa telesni stražarji, zarotniki, čustveni vampirji in znova možički, tisoče možičkov. Resničnost in halucinacije se prepletejo v eno risbo, črna, siva in kot kri rdeča prav tako.

Temeljno vprašanje Charlieja Hebdoja, poleg seveda nepojasnljive grozote ubijanja, je vprašanje politične korektnosti. Pravzaprav nekorektnosti. Kje so meje humorja? Kje je meja satire? Luz je še vedno nepopustljiv. »Humor ne ubija nikogar. Ne moremo biti ujetniki smisla za humor drugih. Bil sem zelo žalosten, ko sem ugotovil, da nekateri največji svetovni mediji, kot recimo New York Times, niso želeli objaviti naše naslovnice.« Misli naslovno stran satiričnega tednika, ki so jo natisnili po napadu in na kateri je upodobljen užaloščeni Mohamed, ki drži napis »Jaz sem Charlie«, nad njim pa je z velikimi črkami zapisano: »Vse je oproščeno.« »Ne nasprotujem vernim ljudem, vedno pa bom kritiziral rabine, duhovnike, mule.« Vse klerike pač. »Ljudje interpretirajo vero drugih zato, da se uresničujejo politični cilji, ki niso vedno miroljubni,« je dejal za Vice. »Rad bi, da bi bile moje risbe spet neodgovorne, a to bo težko …«

Nekaj tednov po izidu Katarze je zapustil Charlie Hebdo. Bilo je preveč, pretežko, postal je, kot je zatrdil, otopel, novice ga ne zanimajo več, risanje Mohameda prav tako ne. Vsega mu je bilo dovolj. Premaknil se je naprej, a kot pravi, teroristi niso zmagali. »Zmagali bodo, če bo vsa Francija še vedno preplašena.« Sedaj naj bi Luz obudil svoj stari projekt, piše in riše knjigo o drkanju … 

Risoroman: Katarza

Avtor: Rénald Luzier - Luz

Prevod: Katja Šaponjić

Založba: VigeVageKnjige, Ljubljana 2016

Cena: 20 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.