21. 10. 2016 | Mladina 42 | Žive meje
Razmejevanje
Ni problem omejiti se z živo mejo, problem je v grozljivi banalnosti tega omejenega življenja ohraniti smisel
Ko sem pred tremi leti začel pisati kolumne za Mladino, sva morala z urednikom za mojo novo rubriko najprej izbrati naslov. Ob pomanjkanju kakega daljnosežnega koncepta in z deadlinom tik pred vrati, sem posegel v nabor starih komadov in ven potegnil naslov »Žive meje«, ki je šel nekako najbolje v uho. Verz »Žive meje zastirajo poglede / nikogar ne poznam, nihče ne pozna mene« se mi je ponujal kot simpatično izhodišče za rubriko že zato, ker sem v njem videl toliko zagrenjenih sosedov, o katerih bi se dalo pisati šaljive komentarje. Nisem pa si predstavljal, da se bom moral s konceptom meje ukvarjati tako resno, kot sem se v naslednjih treh letih. Niti sanjalo se mi ni, da se bodo tisti smešni, lično porezani kosi grmovja, s katerimi označujemo našo zasebno lastnino, razrastli v grozeče rezilne žice in da so vprašanja o tem, kdo jih sme prestopati, komu so namenjene in kakšni ljudje si lastijo zemljo znotraj njenih okvirjev, pravzaprav glavne politične teme moje generacije. Predvsem pa nisem opazil, kako skrbno so te žice nameščene tudi v naših lastnih življenjih, kako v slogu nevidnih električnih ograj na pašnikih usmerjajo naše korake, nas vzgajajo, oblikujejo naše navade in odnose.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.