Potrošniki črne propagande

Veliko je bilo zgražanje, ko so Američani in Britanci med drugo zalivsko vojno leta 1991 informacije cenzurirali tako, da mediji niso mogli objaviti niti ene fotografije žrtev te vojne. Od takrat se je veliko spremenilo. Število medijskih kanalov, prek katerih dobivamo informacije z vojnih območij, se je v zadnjih 25 letih zelo povečalo. Takšna cenzura kot leta 1991 danes ni več mogoča. Televizijsko sliko je mogoče pošiljati po satelitu. Slike arabske TV Al Džazira o vojni v Afganistanu so povsod po svetu na voljo od leta 2001, med vojno v Iraku leta 2003 je bila prestolnica Bagdad polna tujih poročevalcev, v die Zeit piše profesor Kai Hafez.

Odkar je do slik, videoposnetkov in člankov mogoče priti prek socialnih medijev, je videti, da so časi, ko so bili časopisi mogočni mediji, ki so ljudi z informacijami, ki so jih objavljali, lahko manipulirali, dokončno mimo. Veliko amaterskih novinarjev se ne pusti več nadzirati. Sodobna medijska tehnika tako na prvi pogled ponuja v realnem času avtentične slike o vojnah in njihovih žrtvah. Oskrba z informacijami se je tako prelevila v nasičenost z informacijami. Lep nov medijski svet je to, ali pa tudi ne?

Danes imamo res na voljo veliko več informacij o vojni, kar pa ne pomeni, da o njej tudi več vemo. Neodvisnost in moč medijev se kljub novim tehnologijam ni povečala. Za to je več razlogov. Prvi je ta, da digitalne kanale v času kibernetske vojne uporabljajo vse vpletene strani, tudi tisti, ki vojne povzročajo. Američani, Rusi, Islamska država so že ves čas na Twitterju in Facebooku, obvladajo obrt objave amaterskih člankov. Tekma med pravimi informacijami in propagandnimi dezinformacijami tudi izvedence pogosto spravlja ob živce. Ponarejanja fotografij tako rekoč ni mogoče dokazati, resnice zaradi časovne stiske pri poročanju tako rekoč ni mogoče ločiti od laži.

Vojskujočim se stranem danes ne uspe več bojišč povsem skriti pred očmi javnosti, zato pa spravljajo javnost v negotovost s propagando, s katero vse strani širijo grde laži. Ljudje so zato postali apatični, degradirani na potrošnike črne propagande. Kako naj od politikov zahtevamo, naj delujejo miroljubno, če nam manjkajo dejstva?

Mati sodobne vojne laži je tako imenovana inkubatorska zgodba iz zalivske vojne leta 1991. Takrat je domnevna medicinska sestra, za katero se je kasneje izkazalo, da je hči kuvajtskega veleposlanika v ZDA, v kongresu v Washingtonu pod prisego trdila, da so iraški vojaki v bolnišnicah morili dojenčke. Veliko povečanje propagande smo nato lahko opazovali med vojno v Iraku leta 2003, ko so nekdanji predsednik Sadam Husein, Američani in Britanci sistematično zavajali javnost z informacijami o (neobstoječem) orožju za množično uničevanje, (fiktivnih) napadih s kemičnim orožjem Iračanov, (nikoli dokazanih) povezavah med Irakom in Osamo bin Ladnom.

Za vpletene politike te manipulacije nikoli niso imele resnih, sploh pa ne pravnih posledic. Od takrat na fronti informacijske vojne ni več nobenih meja. Ponarejene fotografije iz Ukrajine na nemških televizijah in poskusi manipuliranja glede napadov sirske vojske s kemičnim orožjem so samo odmev tistega, kar smo doživljali med vojno v Iraku. Demokracija plačuje ceno za novo nekulturo propagande v obliki apatičnosti ljudi do zunanje politike.

Preveč preprosto bi bilo razloge za stagnacijo poročanja o vojnah iskati le pri politiki. Francoski filozof Jacques Ellul je pred petdesetimi leti ugotovil: Propaganda – to smo mi vsi. Sodobni raziskovalci se strinjajo, da veliko ljudi v času negotovosti postane ovce, ki slepo sledijo svoji vladi in njenim lažem. Da je razlika med resnico in lažjo v določenih časih skoraj nepomembna, je povezano tudi s tem, da informacije s pravilnimi dejstvi še niso znanje. Da lahko razumejo vzroke za vojne in njeno dogajanje, morajo ljudje razumeti ozadja in povezave. Tega znanja pa vse več ljudi nima.

Neznanje ni mentaliteta, je proces in vse prepogosto začaran krog. Ker potrošnik pogosto premalo ve, sploh ne želi več vedeti, dodatnih informacij ne zna umestiti, zato odklopi TV, radio in računalnik, zapre časopis. Neznanje demotivira, utruja in nas otopi.

Profesor Kai Hafez v teh razmerah kljub temu vidi možnosti za novinarstvo. Namesto, da se osredotoča na socialne medije in najnovejše novice z vojnih območij, ki jih tako rekoč ni mogoče preveriti, bi novinarji morali poročati o manj zadevah, a o teh poglobljeno. Kritični javnosti bi koristila nova kultura poročanja o ozadjih, ki bi temeljilo na pravem znanju namesto na hitrih informacijah. Več analiz namesto podajanje golih dejstev, pa intenzivne razprave o ozadjih regionalnih konfliktov bi državljani kot analitična bitja jemali resno in jih spremljali.

Ni cinizem, če vprašamo, ali je res tako pomembno, kako pogosto in kje sirski predsednik Bašar al Asad uporabi kemično orožje. Obsoditi je treba režim, ki bombardira svojo državo. Pika. Vprašanje, ki bi nas moralo veliko bolj zanimati kot dejstva o vojni, je, kako končati to katastrofo. Za pozdraviti bi bilo, če bi središče javnih razprav postale alternativne rešitve za dosego miru. Ali naj se novinarstvo res zadovolji z vlogo kronista smrti, namesto, da poskusi sodelovati pri vzpostavitvi miru?

Tudi razprave o terorizmu je treba vzpostaviti na novo. Razlogi za nastanek Islamske države v veliki meri tičijo v napačnih ravnanjih zahodnih velesil, ki so dopustile, da je pri vodenju države v Iraku nastal vakum. Tam res stoletja obstajajo verska trenja med Suniti, Šiiti in Kurdi. A prav ta trenja je ameriški okupacijski režim po letu 2003, ko je razpustil iraško vojsko in glavno stranko Baath, namerno podžigal tako, da je religiozne in etnične skupine ščuval drugo proti drugi.

Tako kot danes Sirija je bil tudi Irak prizorišče geostrateškega spopada velesil. Da bi lahko razvili uspešno protiteroristično strategijo na Bližnjem vzhodu in povsod po svetu, je treba razumeti razloge za nastanek terorizma, namesto se osredotočati samo na dnevna osvajanja in izgube območij pod nadzorom Islamske države.

Ko informacije komajda lahko še ločimo od dezinformacij ter tudi najbolj zanesljiva informacija še ni znanje, je druga plat hitrega poročanja z bojišč dejstvo, da prejemnik svet vse bolj sprejema kot nerazumljiv kaos. Posledica so razočaranje nad globalizacijo in umik v nacionalne hiše strahov. Izstop Velike Britanije iz EU in desničarski populizem sta najbrž samo začetek. Mediji, ki ne želijo prevzeti odgovornosti za zlovoljnost politike in v osredje svojega poročanje postavijo novinarstva miru, se morajo posloviti od iluzije o boljšem svetu prek novih tehnologij, ampak morajo vzpostaviti novo novinarsko kulturo.

Vire za to imajo tudi v času medijske krize. Namesto, da porabljajo veliko časa, denarja in osebja za brskanje po svetovnem spletu za informacijami dvomljive vrednosti, bi bilo zaželeno, da bi se mediji vrnili k staremu analitičnemu novinarstvu in objavi zgodb. Lastno raziskovanje novinarjev in njihove analize je treba višje vrednotiti. Šele potem bo nastal nov lepši medijski svet.