MLADINA Trgovina

Staš Zgonik  |  foto: Matej Pušnik

6. 1. 2017  |  Mladina 1  |  Družba  |  Intervju

Prof. Dr. Jure Leskovec, raziskovalec omrežij

»Internet je omogočil avtokratu, da je nagovoril množico, ki prej ni bila nagovorjena. Lahko bi celo rekli, da gre pri tem za najbolj prvinsko demokracijo.«

Malo ljudi na svetu ima boljši vpogled v zakonitosti delovanja velikih družbenih omrežij, ki vse bolj določajo številna področja življenja, kot dr. Jure Leskovec. Na znameniti univerzi Stanford v Silicijevi dolini je bil lani po sedmih letih »preizkusne dobe« imenovan za stalnega profesorja na tamkajšnji Fakulteti za računalništvo. Skupaj s svojimi študenti analizira gromozanske količine podatkov, ki jih za seboj na spletu puščamo uporabniki. Njegov cilj je z njihovo pomočjo razumeti delovanje družbe. V dobrih odnosih je z vsemi spletnimi velikani, od Googla do Facebooka, ki mu redno »posojajo« svojo zbirko podatkov za analize.

V stalnega profesorja so ga sicer povišali v času, ko je na dveletnem neplačanem dopustu. Sprejel je namreč povabilo družbe Pinterest, da se jim pridruži kot glavni raziskovalec. Podjetje, ki ponuja aplikacijo za urejanje zaznamkov/ fotografij z več kot 150 milijoni uporabnikov in se vidi kot katalog idej, ne pa kot družbeno omrežje, je leta 2015 za nerazkrito vsoto kupilo spin-off podjetje za strojno učenje Kosei, ki ga je Leskovec pomagal ustanoviti.

Po izvolitvi Donalda Trumpa smo bili priča poplavi medijskih naslovov, češ, Facebook je grožnja demokraciji. Nekritično plasiranje lažnih novic in personalizirani informacijski mehurčki naj bi onemogočali ustrezno obveščenost javnosti, ki je ključni pogoj za delovanje demokracije. Koliko se strinjate?

Po mojem mnenju je iz tega primera predvsem jasno vidno, zakaj kot družba potrebujemo klasične medije, ki so jih s prihodom Facebooka in drugih omrežij nekateri že odpisali. Odgovornost tradicionalnih medijev in novinarstva nasploh je ključna za ustrezno obveščenost javnosti in delovanje demokracije. Težko pa se strinjam, da je Facebook grožnja demokraciji. Ravno nasprotno, prej je priložnost za demokracijo, za večjo odprtost in komunikativnost. Facebook je komunikacijsko orodje. Lahko pa seveda razpravljamo o načinih, kako se uporablja, za dobre in slabe stvari. V povezavi z lažnimi novicami in pri Facebookovem vplivu na ameriške volitve imamo dve prevladujoči razlagi – po eni so celotno kampanjo lažnih novic orkestrirali ruski obveščevalci, po drugi pa gre pri lažnih novicah predvsem za problem ekonomskega modela, na katerem temelji internet in ki posameznikom omogoča služenje denarja na račun oglaševanja. Veliko ljudi tradicionalni mediji niso nagovorili in prav ti so potem množično obiskovali strani z lažnimi novicami in pridno klikali oglase. Pri ameriških volitvah se mi zdi pomembno predvsem to, da se je izkazalo, da obstaja ogromen del volilnega telesa, ki ga mediji in politika niso nagovorili.

Facebook težko označimo samo za orodje. Četudi se te vloge otepa, opravlja tudi vlogo medijskega urednika. Njegov algoritem odloča, katere članke bo pokazal kateremu uporabniku, da bi bil ta z vsebino čim bolj zadovoljen, pa naj gre za resnične ali lažne novice.

To je vsekakor dobra poanta. Lahko bi se celo strinjal z vami, a so Facebookovi raziskovalci nedavno v reviji Science objavili članek na temo izpostavljenosti novicam iz medijev z različnimi svetovnonazorskimi prepričanji. In izkazalo se je, da je povprečen uporabnik izpostavljen več vsebinam, ki ne ustrezajo njegovemu političnemu prepričanju, kot bi bilo mogoče pričakovati glede na svetovnonazorsko sestavo njegovih prijateljev. Ljudje so na Facebooku izpostavljeni bolj raznolikim novicam, kot je raznoliko njihovo socialno omrežje. In ta učinek je bil na republikanski strani celo večji kot na demokratski. Iz te raziskave bi torej lahko ugotovili, da ljudje vendarle niso tako zelo ujeti v svoje informacijske mehurčke, kot se mogoče zdi.

Drug podatek pa je, da se precej verjetno vpliv lažnih novic na izid predsedniških volitev precenjuje. Eden mojih kolegov je v raziskavi, ki sicer še ni objavljena, preverjal, koliko se ljudje sploh spomnijo teh odmevnih lažnih novic. V anketi je ljudi spraševal, ali se spomnijo dane novice. Na izbiro jim je ponudil lažne novice, ki so dejansko krožile po spletu, in pa nikoli objavljene lažne novice, ki si jih je sam izmislil. In izkazalo se je, da se ljudje obojih novic spomnijo z enako verjetnostjo. Iz vsega tega bi bilo mogoče sklepati, da si ljudje niso zapomnili vsebine lažnih novic in da so tako te imele razmeroma majhen vpliv na rezultat.

Ali torej trdite, da je »pogrom« nad lažnimi novicami in Facebookom bolj panično iskanje krivca za vzpon avtokrata?

Ne trdim, da problem ne obstaja, je pa dobro vprašanje, kako zares velik je ta vpliv. Je pa pomembno vprašanje, kako se s problemom lažnih novic spopasti. Bomo sledili vzoru Kitajske, kjer imajo zaposlenih par milijonov cenzorjev, ki pregledujejo vsako objavo na socialnih omrežjih? Si to res želimo? Problem se pojavi že pri sami definiciji lažne novice. Je to tudi novica, pri kateri se je novinarju nehote zgodila napaka? »Lažnost« ni absolutna, temveč je razporejena po spektru.

Dejstvo, da so bile lažne novice tak hit, kaže predvsem na nezmožnost medijev in mnenjskih voditeljev, da bi nagovorili del volilnega telesa. In kjer obstaja povpraševanje po drugačnih novicah, se vzpostavi tudi ponudba, kakršnakoli pač že je. In naloga nas, raziskovalcev in novinarjev, ni v tem, da zdaj na to skupino ljudi, ki so se počutili nenagovorjene, kažemo s prstom, jih karamo in zahtevamo, naj nas vendarle poslušajo. Prej je to priložnost za avtorefleksijo, za ugotovitev, da še vedno vsi živimo v isti državi in da jim stopimo naproti ter si prizadevamo za več strpnosti, spoštovanja in dialoga.

Večina ljudi, ki se na internetu grdo obnaša, ima samo slab dan. Tistih pravih psihopatskih trolov, katerih smisel življenja je izživljanje nad soljudmi, je v bistvu zelo malo.

Internet je tej nenagovorjeni množici omogočil, da si je ustvarila nekakšno vzporedno resničnost.

Po svoje vsekakor, vendar lahko to ubesedimo tudi drugače. Internet je omogočil avtokratu, da je nagovoril množico, ki prej ni bila nagovorjena. Nekako bi lahko celo rekli, da gre pri tem za najbolj prvinsko demokracijo. Kolikor smo lahko upravičeno zaskrbljeni zaradi izida, lahko na drugi strani občudujemo, da je nekomu uspelo nagovoriti toliko ljudi ob tem, da je imel proti sebi prav vse politične, medijske, gospodarske, intelektualne in druge elite. Digitalni mediji so omogočili, da kandidatov glas ni bil poteptan in zadušen. Še pred nekaj leti se kaj takega prav gotovo ne bi moglo zgoditi.

Kako se pravzaprav kot migrant soočate z izvolitvijo Donalda Trumpa?

Vsekakor obstaja velika negotovost in potrpežljivo čakamo, da vidimo, kako bo sploh vladal Trump. Upam, da vse skupaj ne bo tako radikalno, kot si morda v tem trenutku mislimo. Zanimivo je tudi, da je za Trumpa glasovalo veliko španskih in kubanskih migrantov. Tako se zdi, da je izid bolj kot zmaga Donalda Trumpa odraz naveličanosti nad trenutno demokratsko in republikansko politično elito, ki jo je utelešala Hillary Clinton. Ljudje so glasovali za spremembe, pa kakršnekoli že bodo.

Kakšno je bilo ob razglasitvi izidov volitev vzdušje v Silicijevi dolini?

Razočaranje je bilo ogromno. Ljudje so izid sprejeli zelo čustveno. Nekateri so primerjali rezultat z izvolitvijo Hitlerja. V enem od študentskih domov so ob razglasitvi rezultatov študenti razbijali okna in televizije. Na več ameriških univerzah so celo vzpostavili posebne svetovalne klinike za razočarane in depresivne študente. To po mojem zelo dobro kaže na to, kako zelo velik je prepad med ljudmi, ki živijo v velikih sodobnih mestih na vzhodni in zahodni obali ZDA, ter ljudmi v celinskem in bolj ruralnem delu ZDA.

Ameriški politiki na obeh straneh so dolga leta kratkovidno sejali razdor in polarizacija volilcev se je občutno povečala. Na primer, kolega na Stanfordu je opravil analizo govorov politikov v ameriškem kongresu. Zasnoval je algoritem, ki naj bi na podlagi uporabljenih besed ugotovil, ali gre za govor republikanskega ali demokratskega kongresnika. Algoritem je govore republikancev in demokratov iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja zelo slabo razločil, ker so uporabljali precej podoben jezik. Pri današnjih govorih lahko algoritem samo na podlagi uporabljenih besed politično pripadnost govorca določi z veliko natančnostjo. Politiki na obeh straneh so načrtno polarizirali volilno telo, zdaj pa je to udarilo nazaj s polno silo in vsi samo pisano gledajo. Mislim, da bi se lahko iz tega primera veliko naučili tudi v Sloveniji. Če v družbi sejemo razdor, ne moremo pričakovati, da bomo potem imeli zmerne in razumne volivce.

V enem od intervjujev ste dejali, da je cilj Facebooka povezati svet in ljudi. Zdi pa se, da je njegovo bistvo postalo čim več uporabnikom vzeti čim več časa, da bi lahko videli čim več čim bolj relevantnih oglasov.

Cilj Facebooka je še vedno povezati ljudi, da ostanejo v stiku drug z drugim. Je pa tudi res, da Facebook živi od oglasov in da so ti v zadnjem času malo bolj poudarjeni.

A Facebook ima na informacijskem področju že prevladujoč tržni delež, kar pomeni, da ga lahko tudi zlorablja. Njegovi uporabniki so ob odsotnosti ustrezne alternative pripravljeni marsikaj pretrpeti.

Facebook je resnično velik, a kolikor vem, število uporabnikov počasi pada. Glede zlorab pa obstajajo zakoni in državni regulatorji, ki te preprečujejo. Seveda pa so družbena omrežja razmeroma nov pojav in bomo potrebovali še kar nekaj časa, da jih ustrezno uredimo in reguliramo. Vsekakor je pomembno ostati čuječ in iskati rešitve, takoj ko opazimo probleme.

Kako drugačen bi bil Facebook, če bi bili njegovi lastniki uporabniki?

Facebooka verjetno sploh ne bi imeli. Kdo drug kot Mark Zuckerberg bi imel vizijo in karizmo iz nič ustvariti nekaj takega, kot je Facebook? Pred par leti je bilo nekaj pobud za socialna omrežja, ki bi bila v lasti uporabnikov in kjer bi veliko bolj varovali zasebnost uporabnikov, a na koncu so prav vsi ti projekti žalostno propadli. Če se ozremo naokoli po internetu, je Wikipedija edini uspešen projekt, ki ga upravlja skupnost. In prav zaradi tega imajo tudi kar nekaj težav. Zelo težko je postati del skupnosti Wikipedije in več raziskav opozarja na šikaniranje žensk in drugače mislečih, tako da ima trenutno Wikipedija velik problem, ker se že zadnjih nekaj let skupnost neustavljivo krči in postaja vedno bolj izolirana in zaprta.

V vaši raziskovalni skupini ste se pred časom ukvarjali z lažnimi članki na Wikipediji. Za kaj je šlo?

Ljudje občasno na Wikipediji iz takšnih ali drugačnih razlogov ustvarijo članke o tematikah, ki so popolnoma izmišljene. Taki članki povzročijo veliko škode, saj jih lahko berejo milijoni Wikipedijinih uporabnikov. Na primer, nekdo si je izmislil dobro bran in obširen članek o aboriginskem bogu, za katerega se je po nekaj letih preverjanj izkazalo, da ni nikoli obstajal. Drug primer je članek o nekem jeziku, ki naj bi ga govorili na majhnem otoku nekje v Polineziji. Na podlagi tega članka je potem neki raziskovalec celo odpotoval na ta otok, le da je tam potem zgroženo ugotovil, da je vse skupaj le velika potegavščina.

Želeli smo pomagati Wikipediji, da bi izboljšali njeno verodostojnost. Zanimalo nas je, ali so bralci sploh sposobni prepoznati tovrstne lažne članke. Izkazalo se je, da jih ljudje zelo težko identificirajo. Potem smo izdelali sistem, ki avtomatsko prepoznava lažne članke in urednikom lajša vsakdanje delo. Pri raziskavi se je izkazalo, da je zelo težko prepoznati lažni članek le na podlagi besedila. Preverjanje dejstev zahteva poglobljeno razumevanje besedila in sledenje virom do njihovega izvora. To je delo za raziskovalnega novinarja, ne pa za računalniški algoritem. Po drugi strani pa smo ugotovili, da je lažne članke vseeno mogoče dokaj natančno prepoznati. Pomembno je, kdo jih ureja in kako se članek dopolnjuje skozi čas – če je neka vsebina lažna, potem jo je zelo težko razširjati in dopolnjevati. Tako smo na koncu razvili sistem za detekcijo sumljivih člankov, ki jih potem uredniki še posebej skrbno preverijo.

Kolikor smo lahko upravičeno zaskrbljeni zaradi ameriških volitev, lahko na drugi strani občudujemo, da je nekomu s pomočjo interneta uspelo nagovoriti toliko ljudi ob tem, da je imel proti sebi prav vse politične, medijske, gospodarske, intelektualne in druge elite.

Ste jih kaj našli?

Vsak dan zaznamo veliko na novo ustvarjenih člankov, ki so sumljivi. Preverili smo tudi vse obstoječe članke in naredili seznam tistih, ki so mogoče lažni. Skupnost Wikipedije je nato podrobno preverila vse kandidate. In nekaj se jih je dejansko izkazalo za lažne. Na primer, dobro bran članek o v Egiptu rojenem ameriškem podjetniku, ki naj bi obogatel s koruzno pokovko. Članek je bil na prvi pogled videti povsem verodostojno, a na koncu se je izkazalo, da ta človek sploh nikoli ni živel.

Koliko so te rešitve uporabne pri iskanju lažnih novic na Facebooku?

Mislim, da bi bil naš sistem z Wikipedije lahko dober prvi korak pri iskanju in filtriranju lažnih novic. So pa lažne novice veliko večji problem od lažnih člankov na Wikipediji.

V eni od raziskav ste se ukvarjali tudi s problemom internetnih trolov, posameznikov, ki sejejo sovraštvo in razdor v spletnih skupnostih. Kaj ste spoznali?

Ko človek prebira spletne komentarje pod novinarskimi članki, se vse skupaj zdi zelo skrb zbujajoče. Tako smo se odločili, da bomo stvari prišli do dna in skušali bolje razumeti trolanje, to je slabo in sovražno obnašanje na internetu. Povezali smo se z lokalnim start-upom, ki izdeluje programsko opremo za spletne komentarje. Z njihovo pomočjo smo potem analizirali obnašanje več kot dveh milijonov ljudi, ki so objavili skoraj 40 milijonov komentarjev in si podelili 100 milijonov plusov in minusov na raznih novičarskih portalih, ko so CNN, Breitbart in podobno. Ugotovili smo, da je obnašanje komentatorjev odvisno predvsem od njihovega trenutnega razpoloženja in pa drugih komentarjev, ki so že objavljeni. Izvedli smo poizkus, v katerem smo nekatere komentatorje pred komentiranjem nevede razjezili in število slabih komentarjev je poskočilo za 40 odstotkov. Prav tako ima velik vpliv tudi kontekst – če so na forumu že slabi komentarji, potem bo naslednji komentar 35-odstotno bolj verjetno tudi slab. Za zaključek bi lahko rekli, da ima večina ljudi, ki se na internetu grdo obnaša, samo slab dan. Tistih pravih psihopatskih trolov, katerih smisel življenja je izživljanje nad soljudmi, je v bistvu zelo malo.

Imajo pa troli lahko velik vpliv na skupnost.

Morda še bolj pomembna in skrb zbujajoča ugotovitev naše raziskave je prav v tem, da se grdo obnašanje hitro širi po skupnosti. Lahko bi rekli, da je grdo obnašanje nalezljivo, in če se kdo grdo obnaša do vas, potem se boste tudi vi do drugih, ki se bodo še bolj grdo do tretjih. To po mojem mnenju dobro kaže, kako zelo pomembno je, da se moderatorji hitro in učinkovito spoprimejo z grdim obnašanjem. Kot drugo pa je pomembno skupno prizadevanje za zmerno razpravo. Ni treba skočiti na vsakega, ki ima slab dan. S tem, ko se uporabnik zadrži, zaustavi širjenje in prepreči, da bi se slabo obnašanje prenašalo naprej.

Sodnik v svojem življenju vidi nekaj tisoč primerov, računalnik pa jih lahko obdela več milijonov in tako združi modrost več sodnikov.

Ampak to kaže na neko spiralo sovražnosti v internetnih skupnostih.

Vsekakor. Te negativne spirale se tudi zelo lepo vidijo iz podatkov. Na primer, količina minusov, ki so jih uporabniki podelili komentarjem na spletni strani CNN, se je v enem letu podvojila. Na drugih novičarskih portalih, ki smo jih analizirali, smo prav tako opazili take spirale negativnosti. Tako kot v primeru ameriških volitev je tudi v tem primeru sklep ta, da se moramo vsi skupaj čim bolj truditi za normalno in strpno komunikacijo. Stara modrost pravi »ne hranite trolov« (Don’t feed the trolls) in naša raziskava je to potrdila.

Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Se vam ne zdi, da bi ta spirala sovražnosti zahtevala resnejši odziv? Ali ni že čas za alarm? Priča smo eskalaciji sovražnosti na internetu, ki se nezadržno širi po družbi. Američani so izvolili nacionalističnega avtokrata, politiki s podobnimi pogledi si po vsem svetu krepijo volilno bazo.

Razvili smo orodja, ki omogočajo hitro detekcijo takih spiral, tako da se lahko potem moderatorji čim prej spoprimejo z njimi. Si pa nekako ne predstavljam, da bi ta problem reševali tako, da bi ljudi še bolj izolirali in še bolj zmerjali. Na primeru ameriških predsedniških volitev se je to lepo pokazalo. Facebook je bil poln komentarjev in objav ljudi, ki se imajo za izobražene, odprte in strpne, a so volilce Trumpa odkrito zmerjali in zasmehovali. Med volilno kampanijo v ZDA tako nisem poznal nikogar, ki bi si upal priznati, da namerava voliti Trumpa. Po volitvah pa so mnogi povedali, da so ga volili. Negativna kampanja in zasmehovanje sta jih le še bolj spodbudila, da so volili tako, kot so.

Zanimivo se mi zdi, da se s tehnološkim napredkom vračajo družbeni fenomeni, za katere smo mislili, da so preživeti. Praksa zasramovanja za neprimerne ali tudi samo ponesrečene izjave na družbenih omrežjih spominja na sramotilne stebre. Ali tehnološki napredek lahko povzroči družbeno regresijo?

Kot družba smo potrebovali kar nekaj časa, da smo se znebili sramotilnih stebrov, in prav tako bomo morali prehoditi podobno pot tudi v primeru digitalnega zasramovanja. Včasih, ko so ljudi privezovali na prangerje, je bil svet zelo majhen, zato je bilo javno sramotenje kot družbena kazen lahko dokaj učinkovito. Nato se je svet postopno začel večati in ta oblika družbenega nadzora je izgubila pomen. Tehnologija pa je svet spet zmanjšala. Neprimerno vedenje posameznika postane vidno veliki množici ljudi. To pa potem v kombinaciji z dejstvom, da se negativno vedenje širi kot virus, vodi do velikih izbruhov.

Vaše raziskave so segle tudi na področje sodstva. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost računalniških algoritmov v sodnem odločanju?

Če smo iskreni, smo doslej računalniške algoritme uporabljali na domenah, kjer napake niso zelo pomembne. Na primer, pri priporočanju filmov ali pa spletnem oglaševanju slabo priporočilo ali pa slab oglas nimata velikega vpliva. Nas pa je zanimalo, kako bi lahko to tehnologijo uporabili v veliko občutljivejšem kontekstu, ko se od algoritmov zahteva najvišja mogoča stopnja odgovornosti. Za preizkus smo si izbrali odločanje sodnikov v predkazenskem postopku o tem, ali naj obdolženca izpustijo na prostost proti varščini ali naj ga zaradi begosumnosti ali ponovitvene nevarnosti zadržijo v priporu. V takem primeru je naloga sodnika napovedati obnašanje posameznika na prostosti. Zanimalo nas je, ali bi računalniški algoritmi pri tem lahko pomagali. Pokazali smo, da se lahko računalniki odločajo veliko bolje kot sodniki. Ob upoštevanju algoritma bi lahko priprli 40 odstotkov manj ljudi, pa bi ohranili enako stopnjo kriminala. Glede na našo raziskavo sodniki največ napak naredijo ravno pri najbolj tveganih primerih.

Sodniki delajo napake, ker preveč upoštevajo mehke osebnostne karakteristike obdolženca, kot sta njegovo obnašanje in njegov videz. Prav tako se je izkazalo, da je računalniški algoritem manj diskriminatoren od sodnikov in bi izpustil več temnopoltih, kot to zdaj počnejo človeški sodniki.

Ali pri zanašanju na algoritme ne obstaja nevarnost, da se sistem, ki se odloča samo na podlagi preteklih primerov, ujame v pretekle odločitve in tako ustavi razvoj novih?

To je vsekakor upravičen pomislek, vendar so take zanke zelo redke in se pojavijo le, ko so čisto vse odločitve algoritemske in deterministične. V vseh drugih primerih pa se algoritmi uspešno učijo na preteklih odločitvah. Naš namen ni, da bi računalnik nadomestil sodnika, temveč izdelati sistem, ki bi sodniku pomagal, ga morda opozoril, če je kaj spregledal. Sodnik v svojem življenju vidi nekaj tisoč primerov, računalnik pa jih lahko obdela več milijonov in tako združi modrost več sodnikov. Seveda pa mora končna odločitev ostati v rokah sodnika.

Uber pomeni demokratizacijo dostopa do dela. Za uber vozijo tudi številne ženske voznice, ki pravijo, da se nikoli ne bi počutile varne kot voznice taksija.

A sodniki bi se lahko za povečevanje svoje učinkovitosti začeli preveč zanašati na algoritem.

Se strinjam. Pilotne študije kažejo, da glavni problem takega sistema ne bi bil v tem, da bi bili sodniki do njega preveč nezaupljivi, temveč v tem, da bi mu čez čas preveč zaupali. Sistem mora biti vsekakor zasnovan tako, da vsa odgovornost za vsako odločitev ostaja na plečih sodnika in da sodniku pomaga sprejeti pravilno odločitev. Cilj ni ustvariti nekakšno mehansko družbo, cilj je pomagati človeku.

Uporabljate Uber?

Seveda.

Kako gledate na to, da vse več tehnoloških podjetij svoje poslovne modele uveljavlja na račun socialnih pravic zaposlenih?

Uber bi lahko primerjali z dogajanjem ob prihodu avtomobila, ko smo razgradili socialne pravice kočijažev. Danes pač vozimo avtomobile, še vedno pa obstaja tudi nekaj kočijažev. A stvari so se pač spremenile in nihče danes ne joka za kočijaži. Podobno je z Uberjem, ki kaže, da prevažanje ljudi ni nujno le v domeni taksi lobijev. Vsak, ki bo nekajkrat uporabil Uber, bo spoznal, kakšen monopol so taksiji in kako slab servis ponujajo. Pri Uberju vam ni treba klicati v klicni center in razlagati, kje ste. Ne zgodi se, da bi zaman čakali na taksi. Vozniki pa vas tudi ne vozijo po daljši poti, da bi umetno zvišali račun.

Tokrat ne gre samo za taksiste. Uberjev poslovni model postaja neoliberalni vzor za maksimalno izkoriščanje delavcev ob hkratni minimalni odgovornosti zanje.

Uber pomeni demokratizacijo dostopa do dela.Vsak, ki si želi delati, ki si morda želi dodatne službe, ima z Uberjem novo priložnost. Za Uber vozijo tudi številne ženske voznice. Ko se pogovarjam z njimi, pravijo, da se nikoli ne bi počutile varne kot voznice taksija, v Uberju pa se počutijo varne, saj točno vedo, koga vozijo.

Gre za ekonomijo delitve, za učinkovitejšo izkoriščenost virov, ki so nam na voljo. Ker so z Uberjem številni avtomobili bolj učinkovito izkoriščeni, se lahko posledično številni ljudje odpovedo svojim lastnim avtomobilom.

Seveda pa se na drugi strani pojavi vprašanje pravic delavcev. A urejanje tega vprašanja je po mojem mnenju naloga zakonodajalca. Te stvari imajo zagotovo lahko tako pozitivne kot negativne učinke, a ker so še razmeroma nove, moramo šele ugotoviti, kako se bomo z njimi spoprijemali. Kaj bo šele, ko pridejo na vrsto samovozeči avtomobili? Jih bomo prepovedali in tako zavarovali pravice voznikov Uberja? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.