MLADINA Trgovina

Grega Repovž

27. 1. 2017  |  Mladina 4  |  Politika

Kaj čakajo? Koga se bojijo?

Zakaj vlada menca pri ustavitvi prodaje NLB?

Ne premier Miro Cerer, ne njegova finančna ministrica Mateja Vraničar Erman ne vesta, kaj bi z največjo finančno institucijo v državi.

Ne premier Miro Cerer, ne njegova finančna ministrica Mateja Vraničar Erman ne vesta, kaj bi z največjo finančno institucijo v državi.
© Borut Krajnc

O treh podjetjih smo v Sloveniji poslušali ta teden. Prvo je Revoz, tovarna velike korporacije Renault-Nissan s proizvodnjo v Novem mestu. Država, vlada in zavod za zaposlovanje se odkrito in z vsem žarom te dni trudijo z iskanjem poceni delovne sile za zagotovitev nemotene proizvodnje v tem podjetju, pri čemer gre seveda za proizvodnjo, ki jo država že od devetdesetih let ves čas izdatno subvencionira, še več, subvencionira jo še od časov socializma. Revozu se pomaga pri oblikovanju prostorskih aktov, sofinancira se zaposlovanje, pomaga se mu pri »premagovanju« okoljskih standardov. Vse za Revoz, bi lahko rekli: Revoz je pač pomemben zaposlovalec, odpira delovna mesta in zagotavlja zaposlenost v širši regiji, Slovenijo že desetletja postavlja na zemljevid kot državo, primerno za avtomobilsko industrijo.

Drugo podjetje je Magna International. Kanadskemu velikanu, ki obljublja – izbira glagola ni naključna –, da bo v desetih letih zaposlil več tisoč ljudi, država piše zakone, pripravlja razlastitve, hitro prilagaja zakonodajo, dela torej vse, da bi ta zaposlovalec prišel v Slovenijo, tudi miži na obe očesi, saj Magna k nam ne prihaja ravno z zeleno industrijo.

A vse te »investicije in pomoč« države imajo za sabo logiko: Revozu in Magni pomagamo, ker prinašata delovna mesta, ker obetata multiplikativne učinke v dolenjski in štajerski regiji. Ne samo to: tako spodbujanje razvoja je nekaj najbolj normalnega, je pravilo v Evropski uniji. Pravilno je pomagati francoski in kanadski korporaciji v Sloveniji.

Tretje podjetje pa je NLB, največja in najpomembnejša slovenska banka. Sistemska banka. Banka, kakršne imajo vse resne države nekako pod svojo streho, po navadi jih obvladujejo na zelo inventivne načine. Banka, kakršnim se pomaga, posredno in neposredno. In banka, ki ji je država leta 2013 pomagala z dokapitalizacijo. A ker ta banka ni kanadska ali francoska – tem bankam lahko slovenska država pomaga tako kot pomaga avtomobilskima velikanoma –, se je morala Slovenija obvezati, da jo bo za ceno pravice do dokapitalizacije konec leta 2017 prodala. To so se obvezali tudi Portugalci pa Španci, a so se nato odločili, da dogovora ne bodo spoštovali – ker se pač ne splača, ker bi državi imeli izgubo, ker bi šlo za neumno prodajo. Italijani so pravkar kršili podoben dogovor o sanaciji bank z evropsko komisijo – in razen godrnjanja se ni zgodilo nič. Tudi sicer je doktrino evropska komisija pri zahtevah po izpolnjevanju obljub iz kriznega časa že precej spremenila, čeprav tega javno seveda ne razglaša.

Spomnimo se težav neke druge sistemske banke – Deutsche Bank, največje nemške in ene največjih bank na svetu. Ko je lani jeseni zašla v težave, se je nemška kanclerka nemudoma angažirala pri reševanju – ker so pač sistemske banke tako pomembne za normalno delovanje gospodarstva. V Sloveniji pa NLB nismo pripravljeni priznati niti tega, da je dejansko edina velika finančna institucija. Resne države se borijo za takšne institucije – slovenska vlada pa si do tega trenutka sploh še ni drznila oddati formalne prošnje za spremembo dogovora. Ministrica za finance Mateja Vraničar Erman se je po prihodu iz Bruslja malodane opravičevala, ker smo si sploh upali pomisliti na odlog prodaje. Pri čemer je ta vlada polna drobnih nacionalizmov, ko pa gre za dejansko varovanje interesov in premoženja države, ji je nerodno.

Glede na položaj Evropske unije, ki lahko tudi razpade – tega si seveda ne želimo –, je v tem trenutku državno lastništvo sistemske banke izrazito pomembno – z varnostnega vidika. Če bo Evropska unija razpadla, bodo države brez nadzora nad bančnim sistemom grobo in prve zgrmele.

Nadaljujemo pa boj za teran!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.