Damjana Kolar

 |  Kultura

Gostovanje japonske buto skupine Sankai Juku

© Akira Ogata

V Cankarjevem domu v Ljubljani bo 27. in 28. februarja na ogled predstava Meguri v izvedbi japonske buto skupine Sankai Juku, ki jo sestavlja sedem prizorov: Klic iz daljave, Preobrazba na morskem dnu, Dve površji, Slutnja-spokojnost-drhtenje, Gozd fosilov, Tkanje in Vrnitev. Skupino je leta 1975 ustanovil Ushio Amagatsu, pripadnik druge generacije buto plesalcev ter učenec Tatsumi Hijikate in Kazuo Ona, začetnikov te plesne zvrsti. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je buto v prevratnem ozračju "generacije po Hirošimi" izoblikoval kot reakcija zoper takratno plesno sceno na Japonskem in postavil temelje radikalnemu sodobnoplesnemu pristopu. 

Predstave skupine Sankai Juku so eterična, vizualno izčiščena doživetja. Naslov predstave, beseda meguri, je izraz za kitajsko pismenko (回), ki poimenuje vse, kar kroži: tok časa, cikel štirih letnih časov, gibanje Zemlje.

Na odru se razprostira enakomerna plast peska. Belo pobarvana telesa med gibanjem v pesek izrišejo zareze, po uri in pol na površini nastane relief, ki so ga izklesale kretnje plesalcev. Scenografijo krasijo odtisi reliefov fosilnih morskih lilij iz paleozoika. Fosili tiho govorijo o svojem nekdanjem obstoju. O dejstvu, da so bili nekoč živi. To vsebino naglaša tudi podnaslov Prekipevanje morja, zemeljski mir. Naslov Meguri pomeni 'vrnitev' in podčrtuje glavno temo kroženja in rotacije. Amagatsu pravi, da je večnost osrednji motiv vseh njegovih odrskih mojstrovin; človekovo bivanje je omejeno, vendar pa postavljeno v neskončnost vesolja. Medtem ko se evropski in ameriški ples ukvarjata predvsem z vidnim telesom, ga zanima nevidno telo, v nasprotju z evropsko in ameriško plesno tradicijo, ki teži k temu, da bi se osvobodila težnosti, bi rad dosegel sozvočje z njo.

Preden se je Ushio Amagatsu srečal z butom, se je šolal na tokijski akademiji za klasični in sodobni ples. Leta 1975 je pripravil delavnice, ker je želel najti plesalce za svojo novo plesno zasedbo. Izmed tridesetih kandidatov je celoletno delavnico opravila zgolj trojica moških, zato je bila Sankai Juku ustanovljena kot izključno moška skupina. 

Ime skupine v povzemanju dveh osnovnih prvin japonske topologije pomeni "delavnica gora in morja." Že istega leta je skupina začela nastopati v manjših in avantgardnih gledališčih Japonske, njena prva produkcija Kinkan shonen iz leta 1978 pa je razkrila Amagatsujevo novo umetniško usmeritev, buto performans z jasneje in bolj nazorno izrisanimi linijami ter bolj tuzemeljsko pojavnostjo, v sozvočju s težnostjo. Moč slehernega individualnega izraza, intenzivnost posameznega giba, izraznost notranjega čustva se napajajo pri izvorih našega sveta, vse to pa v želji podati svoje poglobljeno doživljanje življenja, smrti, univerzalnosti.

Buto lahko vsak posameznik čutno dojema na različnih ravneh. Amagatsu ga ne vidi le kot nove tehnike ali akademskega plesnega sloga, temveč kot artikulacijo telesne govorice, s katero želi v globinah vsakega človeškega bitja, tudi na račun občasne krutosti in brutalnosti, najti jasnino človeškega duha in trajnost spokojnosti.V bele toge ogrnjena telesa spominjajo na antične rituale, maskirana telesa in ušesa, iz katerih se cedi "kri," predstavljajo drznost, raziskovanje in ustvarjalno tveganje plesalcev. Ti tvegajo veliko, saj je njihov končni cilj dialog z zemeljsko težnostjo, ki je hkrati tudi temeljno ustvarjalno načelo. Dialog z nečim primarnim, z nečim, kar si delimo vsi. In je od vseh.

Buto je posebna oblika plesnega gledališča, ki se je na Japonskem razvila sredi prejšnjega stoletja kot protiutež tradicionalnega gledališča in vplivov Zahoda. Buto plesalci s poslikanim telesom in ekspresivnim izrazom uporabljajo meditacijo in stanje transa. Zanimajo jih spomin, nezavedno, minevanje in erotika, transformacija duše.

Režija, koreografija in zasnova: Ushio Amagatsu. Plesalci: Ushio Amagatsu, Semimaru, Sho Takeuchi, Akihito Ichihara, Ichiro Hasegawa, Dai Matsuoka, Norihito Ishii, Shunsuke Momoki. Glasba: Takashi Kako, Yas-Kaz, Yoichiro Yoshikawa. Scenografija morskih lilij: Roshi. Kostumi: Masayo Iizuka. Luč: Satoko Koizumi

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.