Pahor ne bo odnehal, dokler še lahko kaj stori za SDS

Jakličev najboljši prijatelj

Predsednik republike Borut Pahor je ta teden po štirih mesecih razmisleka poslanskim skupinam predstavil tri imena za ustavne sodnike. In s tem le še potrdil, da je idejo o svetovnonazorski uravnoteženosti ustavnega sodišča zlorabil za imenovanje kandidatov v skladu z željami političnih strank.

Državnemu zboru bo predsednik v izvolitev predlagal profesorja z ljubljanske pravne fakultete dr. Mateja Accetta in dr. Marijana Pavčnika ter predavatelja s Harvarda dr. Klemna Jakliča. Accetto je bil od vsega začetka, po umiku profesorice z iste fakultete dr. Katje Šugman Stubbs pa še toliko bolj, prvi kandidat SMC oziroma točneje kar njenega predsednika Mira Cerarja, s katerim je tudi soustanavljal stranko in se ima le spletu srečnih naključij (kar je javno priznal tudi sam) zahvaliti, da tedaj ni vstopil v politiko. V tistem času je namreč Accetto predaval na »Globalni katoliški šoli prava«, ta deluje pod okriljem katoliške univerze na Portugalskem, ki jo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil Vatikan, in sta mu po pogodbi ostali še dve leti akademskega gostovanja.

Tudi to, da bo med kandidati Marijan Pavčnik, je bilo jasno že vsaj od začetka zadnjega razpisa, če ne že prej, saj si je Pahor pri Cerarju izgovoril, da izkoristi privilegij, ki mu ga daje zakon, in predlaga tudi enega »svojega« kandidata, zunaj razpisa prijavljenih.

Da bo Pahor predlagal tudi kandidata SDS Klemna Jakliča, pa tako ali tako ni bilo nobenega dvoma. Ne da bi za to navedel opravičljiv razlog, je recimo kar dvakrat razveljavil razpis za slovenskega sodnika evropskega sodišča in težko se je znebiti občutka, da je to storil tudi ali predvsem zato, da je poteklo dovolj časa, da je tudi Jaklič izpolnil starostni pogoj za prijavo na razpis. Jakliča je (skupaj s še tremi kandidati) potem tudi predlagal državnemu zboru v potrditev, čeprav je bilo jasno, da podpore nima in je bil edini od štirih kandidatov, ki niso bili poslani v Strasbourg.

Accetta, ki se posveča predvsem pravu EU, bi morda najlažje opisali kot svetovnonazorskega konservativca z nekaterimi jasno izraženimi svobodomiselnimi pogledi na človekove pravice. Vsekakor prej liberalca kot levičarja. Pavčnika pa kot zmernega konservativca, ki pa je bil celotno kariero (in ta ni kratka) dokaj zadržan do dajanja mnenj o najodmevnejših in za družbo najpomembnejših pravnih in družbenih vprašanj. Nikakor pa nobeden od teh treh kandidatov (in tudi dveh že izvoljenih ustavnih sodnikov, Špelce Mežnar in Marka Šorlija) ni svetovnonazorski levičar v smislu zagovarjanja pravic socialne države, javnega izobraževanja in zdravstva, tem, ki jih je že v zadnjem mandatu ustavno sodišče povsem zanemarilo.

Kar pa se Jakliča tiče, njegova težava ni njegov (konservativni) svetovni nazor in nikakor tudi ne pomanjkanje znanja, pač pa izpričana popolna predanost politiki Janeza Janše ter zamera do Slovenije ter njenega pravosodja in akademskega sveta, ker zanj, kot je dejal sam, tu »ni bilo mesta«. Položaja na ljubljanski pravni fakulteti si je želel tako močno, da je v času Janševe vlade za »pomoč« zaprosil tudi tedanjega ministra za izobraževanje dr. Žigo Turka, ki pa ga je zavrnil, saj bi s tem kršil zakon, oziroma kot je dejal sam, kot minister ni želel »stopiti čez rob pameti ali zakona, da bi protežiral ’naše’ in se maščeval ’njihovim’«.

Pahor s tem nima težav. Že drugič bo stopil čez rob pameti in predlagal kandidata, pri katerem vztraja Janez Janša. Čeprav bi lahko, če želi SDS omogočiti njenega človeka na ustavnem sodišču, predlagal tudi Anžeta Erbežnika, ki ga je SDS prav tako izpostavila kot kandidata, ki ga podpira.