MLADINA Trgovina

Gojijo nas kot rastline v rastlinjaku

Ozaveščena kulturna nomenklatura bi sistem samozaposlenosti morala urediti z uvajanjem novih shem, namesto tega pa se ukvarja s tem, kako stroške za samozaposlene »racionalizirati« s kratenjem osnovnih pravnih in državljanskih pravic

Portret Gabriele Babnik, ki ga je leta 2014 za Mladinino rubriko Portret ustvaril Uroš Abram; podoba je izrisana z besedilom iz njenega romana Sušna doba, ki je bil nagrajen z nagrado EU za književnost in preveden v več kot deset jezikov. Nominiran je bil tudi za kresnika, domačo nagrado za najboljši roman

Portret Gabriele Babnik, ki ga je leta 2014 za Mladinino rubriko Portret ustvaril Uroš Abram; podoba je izrisana z besedilom iz njenega romana Sušna doba, ki je bil nagrajen z nagrado EU za književnost in preveden v več kot deset jezikov. Nominiran je bil tudi za kresnika, domačo nagrado za najboljši roman

Menda se je zgodilo na sobotno popoldne, ko se je po stanovanju širil vonj po vanilji. Znanec, sicer izjemno blag človek, ki je prišel na obisk, se je sredi diskusije in s krožnikom peciva pred seboj zasukal od mize proti mojemu delovnemu kotičku ter navrgel: »Tu se torej ukvarjaš sama s seboj in pišeš svoje romane.« Izrečeno je bilo že izrečeno in, prosto po Shakespearu, ni moglo biti neizrečeno, pa vendarle sem dogodek, verjetno z namenom ohranitve najinega znanstva, potisnila v nezavedno.

Znančeve besede so se nato začele vračati ob branju odličnih esejev Nine Dragičević – Slavne neznane: zvočne umetnice v konstrukciji družbe (Škuc, zbirka Vizibilija, 39). Avtorica popisuje položaj samozaposlenih, med katere sodimo tudi pisatelji in pisateljice. Osvobojeni strukturnih spon, kar pomeni, da smo – v primerjavi z delovno silo v preteklosti – plačani, vendar nimamo lastnika, delujemo v domačem okolju. Naše delo je opredeljeno kot brezdelje. Ves čas smo na delu, ki to ni. Naš delovni prostor poteka v zasebnosti, to pomeni, da naše delo ni delo, ki bi se končalo znotraj standardiziranega delovnika. Za svoje delo nismo plačani ali pa smo plačani minimalno. Nina Dragičević trdi, da so naša stanja, stanja permanentnega nelagodja, ki se poraja v stiski – apatija, depresija, občutek alinearnosti –, nekomu že znana. Ta nekdo je ženska 19. stoletja. Razlika se kaže v tem, da je šlo nekoč za segment družbe, zdaj pa imamo z enakim opraviti na ravni vseh posameznikov v družbi. Nekoč je šlo za načrtno neviden segment družbe, danes gre za vidnost, pred katero si ni mogoče zatiskati oči, saj zadeva vse oziroma namesto delavke in delavke zadeva delavko in delavca.

Ta strukturna neenakost se še stopnjuje, ko preidemo na raven države. Status samozaposlenih je interpretiran kot vloga, ne kot delo. In ta vloga je interpretirana na specifičen način: najprej se nad njo izvaja nadzor v obliki cenzusa, po drugi plati se o njej govori kot o socialnem korektivu. Samozaposleni smo, tako kot nekatere posameznice v prejšnjem stoletju, tudi v odraslosti konstantno nadzorovani, odvisni – finančno, socialno – od presoje drugih, sistemsko odraslih, uradno odgovornih. Pusti se nam razmišljati, lahko tudi pišemo, se pravi dnevnike, osebne ter intimne zaznamke, ki sicer so objavljeni v javnosti, vendar je to za družbo irelevantno, saj večinoma zadeva le neposredno vpletene, s cehom povezane posameznike, ki v hierarhiji že zasedajo svoje mesto. Narekovana nam je eksistenca v kletki, ki je zaradi lepšega preimenovana v lastno sobo. Govori se o svobodi, a ta je samo navidezna. Zanimivo je že to, da smo v modulu brezprizivne svobode glede razreda kot spola fiksirani. Uredba o samozaposlenih je namreč spisana, kakor da med samozaposlenimi ne bi bilo nobenih razlik.

Delovni proces v umetnosti je – še vedno – skrbno domišljen čas v patriarhalni strukturi, ki zagotavlja idealne delovne razmere moškemu delavcu. Takšna uredba, ki se navdihuje v tradiciji 19. stoletja, pri čemer ne gre za problem ustvarjajočih posameznikov kot za problem sistema, se v zadnjem času dopolnjuje še z eno alinejo. Sedanji model za samozaposlene v kulturi ne tolerira starejših ali žensk umetnic, temveč sprejema le hiperproduktivne ljudi, ki so sposobni discipline in zanesljivosti, hkrati pa so dovolj domiselni, da kljub vrhunskosti ne prekoračijo cenzusa. Darwin bi takšen položaj poimenoval naravna selekcija, v kateri obstanejo ne najpametnejši ali tisti z največ sloga, temveč najmočnejši, najvzdržljivejši. Trik je sicer v tem, da se je selekcija preselila iz naravne v virtualno. Ali z besedami Nine Dragičević, nekoč so preživeli najmočnejši, danes preživijo najbolj raztelešeni.

Jasno je, da smo samozaposleni znotraj avtomatiziranega dela razumljeni kot motnja in ne kot korist, čeprav je hkrati jasno tudi, da ministrstvo za kulturo opravlja korektiv za nezadostnost trga. Tako imenovani »status za samozaposlene v kulturi« izhaja iz »statusa svobodnega umetnika« (leta 1994 je bil prvič sprejet ZUJIK, Uradni list RS, št. 73), ki je bil v osnovi namenjen varovanju pripadnikov poklicev, za katere v institucijah ni mogoče najti ustreznih delovnih mest. S tem so mišljeni pisatelji, literarni kritiki, književni prevajalci, skladatelji, slikarji. Številni drugi poklici, ki so se medtem uvrstili v razvid samozaposlenih v kulturi, spadajo v institucije, kjer bi lahko njihovi pripadniki neposredno opravljali svoje delo, a se zaradi sodobne prekarizacije na trgu dela, podhranjenosti institucij, pogosto pa tudi delodajalca, ki se skuša otresti stroškov za zaposlene, vse bolj množično uvrščajo med poklice, za katere je pristojno ministrstvo za kulturo.

O tako imenovani novi uredbi za samozaposlene se torej pogovarjamo, ker vrhovnemu delodajalcu spričo metanja v »isti koš pomoči« zmanjkuje denarja. Gojenje cvetlic v rastlinjaku in pripustitev teh cvetlic na svetlobo – recimo ob kulturnem prazniku – nenadoma preveč stane, čeprav je znesek osmih milijonov, ki ga država potroši za samozaposlene, zanemarljivo majhen v primerjavi s tistim, kar potroši za reševanje bank ali kulturniškega birokratskega aparata.

Sedanji model za samozaposlene v kulturi ne tolerira starejših ali žensk umetnic, temveč sprejema le hiperproduktivne ljudi, ki so sposobni discipline in zanesljivosti, hkrati pa so dovolj domiselni, da kljub vrhunskosti ne prekoračijo cenzusa.

Očitno je, da bi vladajoči razred rad razbremenil državni proračun in samozaposlene vrgel na trg. Nerodno je to, da področje zadeva najranljivejše skupine ustvarjalcev, katerih možnosti za ustvarjanje so se zadnja leta zaradi nizkih prihodkov in zmanjšanega zanimanja za njihove storitve občutno poslabšale. Prevpraševanje, ali še potrebujemo umetnost, če ta ne zmore preživeti trga, pri čemer smo padli v past dikcije med primernim in vsem drugim, je lahko samo cinično. Še več, znašli smo se v perverznem položaju, ko oblast diktira razsežnosti imaginacije posameznika, hkrati pa trg to imaginacijo osvobaja. Velika večina vrhunskih pisateljev v danem trenutku zaradi prekoračenega cenzusa ali drugih anomalij v javnem financiranju obstaja na trgu. Med drugim so spregledali, da so kodeksi pravil, ki jih predpisuje država, namenjeni obvladovanju posameznika, pri čemer je dikcija – socialne pomoči – za nekoga, ki je s svojimi knjigami prepotoval svet, žaljiva.

Tisti, ki bi se radi znebili nediferencirane vojske samozaposlenih, in to počnejo na podlagi nove uredbe o samozaposlenih, ki je bila izsiljena decembra lani z izgovorom, da bi drugače pristali v tako imenovani pravni praznini, niso doumeli, da nikoli ni šlo zanje, torej za vladajočo elito, pač pa za ustvarjanje razlike v družbi. Umetnika izoliranost, prostorska in emocionalna, ne postavlja na margino, temveč v jedro družbe. Kompozicija romana, zapisana kot razmislek o stanju družbe, je ustvarjalčeva mala zmaga nad družbo. Govori o posledici, vendar nikoli na način prezrcaljenja, pač pa v nasprotju z opazovanim. Pri tem ni melanholična, hermetično zaprta, patološka itd., temveč je senzibilna, lucidna, skratka, natanko to, kar družba v celoti izgublja. Jasno je, da je govor o redkih izjemah, ki so spričo podhranjene kulturne infrastrukture bolj srečno naključje kot pa posledica dolgotrajnejših in subtilnih naložb. Večinoma se imamo priložnost srečevati s pozicijskim konformizmom, ki glede na restriktivnost sistema in skladno z njim ustvarja dekorativno umetnost. In ti dekoraterji so prvi, ki izrekajo, naj gredo umetniki čistit pisoarje, zraven pa naj pišejo po navdihu, oziroma če tega ne zmorejo, naj pač utihnejo.

Problem tako imenovane vseenakosti v umetnosti, zaradi katere se zdaj omahuje, ali sodimo samozaposleni na ministrstvo za socialo ali za kulturo, je mogoče z nekaj interpretativne svobode nasloviti tudi z mislijo Lada Kralja, ki jo Ivo Svetina navaja na začetku memoarske knjige o Gledališču Pekarna, 1971–1978 (Mestno gledališče ljubljansko, 167. zvezek). Idejni vodja in ustanovitelj Gledališča Pekarna je na začetku sedemdesetih let v intervjuju za Mladino trdil, da je bila jugoslovanska družba utemeljena na izmišljotini o tako imenovanem socialističnem razredu. Kralj je zahteval priznanje razslojenosti in potemtakem subkultur ter znotraj teh delovanje gledališča, kot je bila Pekarna. Ko dandanašnji na pisateljski sceni razpravljamo o vrnitvi k prvotni namembnosti uredbe za samozaposlene, torej da bi se ločevalo med umetniki, ki ustvarjajo avtorska dela (kakor so ta opredeljena v ZASP), in drugimi, ki v tem poklicu vztrajajo zaradi socialne »podpore«, se zdi, da izvajamo ne toliko elitizem, pač pa, da se vračamo k izvorni laži, ki jo je omenjal Kralj, in s tem predvsem iščemo mogočni prostor za diferencirane umetniške glasove.

Seveda je od samoupravnih časov preteklo precej vode. Danes nam je nekrokapitalizem podelil, kar smo od njega zahtevali – svet brez razlik in družbo vsesplošnega sprejemanja. Po besedah Nine Dragičević je kultura dandanašnji področje, »na katerem je lahko vsak posameznik karkoli oziroma smo množica posameznikov, ki v vsakem trenutku pripadajo ničemur in vsakemu«. Družba persistentno briše vse razlikovalne kulture iz javnega prostora, umetniki pa se s tem strinjamo, predvsem pa smo se zapletli v ponižujočo predvidljivost. Če se komu že uspe izviti iz paranoičnega stanja in napiše delo, ki je brano in hkrati nagrajevano, ga država kaznuje. Namen tega je en sam – zlomiti intelekt, ki sprašuje, zdrobiti mogoče točke upora ali pa posameznika, ki bi zmogel biti zbran, artikuliran in bi kot takšen iz umaknjene pozicije zaslišal družbo kot srhljivo artikulacijo vladajočih.

Težava sedanje uredbe za samozaposlene je resda v tem, da vse umetnike meri z enakimi vatli, toda še bolj ključno je nerazumevanje ustvarjalnega procesa. Ta po besedah Nine Dragičević ne pomeni biti v miru, biti v lastni sobi, pač pa imeti možnost biti v razmerah neinvazivnosti. Želja biti puščena pri miru, ne pomeni vrniti se k sebi ali kako drugače posegati po oblikah samopomoči, temveč pomeni možnost biti dopuščena. Mir pomeni bivanje v družbi in z možnostjo dela istočasno, in čeprav je proces persistentnega odhajanja razumljen kot nevarno in občasno žalujoče stanje, je to edina smiselna pozicija za resnega delavca v kulturi. Pisatelji in pisateljice naj bi pisali in si iskali teritorij tam, kjer uveljavljena komunikacija nima smisla. In to, namesto siljenja v logiko storilnosti, bi moralo biti merilo za ločevanje vrhunskega od povprečnega.

Znesek osmih milijonov, ki ga država potroši za samozaposlene, je zanemarljivo majhen v primerjavi s tistim, kar potroši za reševanje bank ali kulturniškega birokratskega aparata.

Iz vsega navedenega je jasno, da problem samozaposlenih ni od včeraj. Nova uredba je poostrila postopke in s tem otežila vstop posameznega ustvarjalca v produkcijski proces, hkrati pa ohranja dohodkovni cenzus. Takšna kontradiktornost, ko sedanji sistem samozaposlenosti ne omogoča ambicioznosti in vrhunskosti, a ju hkrati predpisuje, kar mimogrede kaže na specifičen odnos do umetniškega področja, bi lahko uredila le ozaveščena kulturna nomenklatura, vendar se ta namesto z uvajanjem novih shem ukvarja s tem, kako stroške za samozaposlene »racionalizirati« s kratenjem osnovnih pravnih in državljanskih pravic skupin, ki so že tako ali tako med najbolj ogroženimi v EU. Ta je svojo kulturno politiko že zdavnaj usmerila v oblikovanje sinergičnih, družbeno uporabnih oblik, na katere umetniški poklici aplicirajo svoje delovanje (npr. delovanje umetnikov v bolnišnicah, zaporih, šolskih programih, za integracijo socialno marginaliziranih skupin, kot so begunci …). S takšnimi opravili se samozaposleni načeloma že lep čas ukvarjamo, toda če tega ne bomo rešili na sistemski ravni, bo hiša iz kart razpadla. To pa dolgoročno ne bo imelo posledic samo za sistem samozaposlenih, pač pa tudi za kulturne institucije, ki bodo, neprodušno zaprte same vase in v varovanje svojih zaposlenih, postale geti neinventivnosti.

Če nismo več udeleženi v proizvodnji sveta, če svet samo še razlagamo in se, odrešeni filozofije, logosa, poetike, nič več ne igramo oziroma se igramo samo še na profilih na Facebooku, postanemo zgolj servis države, in sicer na enak način, kot so to policisti, medicinske sestre itd. Z vsem spoštovanjem do teh, svet je tudi zaradi njih plemenitejši, za umetniške profile, kot so režiserji, igralci itd., pa tega ni mogoče reči. V trenutku, ko lahko čisto vsak privzame vsako izmed omenjenih vlog, postanemo osiromašeni za možnost ustvarjanja privida lastne podobe. Tedaj se znajdemo na točki, ko lahko trgovino zapremo, se odpovemo ustvarjanju v polnem pomenu besede.

Opomba: besedilo se v nekaterih segmentih nanaša na Predlog Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o samozaposlenih v kulturi, kot ga je podalo Društvo slovenskih pisateljev, vendar izraža izključno avtoričino mnenje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Slavko Pregl, Ljubljana

    Gojijo nas kot rastline v rastlinjaku

    Na predzadnji dan marca (2017), ko so v prostorih Društva slovenskih pisateljev pripravili tiskovno konferenco in na njej zavrnili odnos (naše) države do »samozaposlenih v kulturi«, je Delo objavilo podatek, da so na skupščini NKBM določili plačilo nadzornikom banke 6.250 evrov mesečno (vsakemu). Morda se kdo še spominja, da je to banka, v katero je (naša) država vložila znesek v višini petih letnih proračunov... Več