MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Film

Koliba

The Shack, 2017, Stuart Hazeldine

proti

Bog ni mrtev.

Pri Bogu ni čakalnih vrst. In ko Biblijo, motivacijski priročnik za vernike, spremeniš v kič, dobiš Kolibo, film o »kolibi, zgrajeni iz bolečine,« kot bi rekel William P. Young, avtor huronskega verskega bestsellerja, po katerem so tale film posneli. Še huje, ko Biblijo spremeniš v kič, je sama Biblija kmalu premalo – potreben je neposreden in iskren pogovor z Bogom. In to se zgodi Macku Phillipsu (Sam Worthington), možu in očetu treh otrok, ki je v otroštvu hudo trpel (zapiti oče je teroriziral njega in mater), njegovo trpljenje pa doživi reboot, ko med kampiranjem ob jezeru njegovo najmlajšo hčerko ugrabi serijski morilec. V trenutku, ko je psycho ugrabljal njegovo hčerkico, je Mack reševal sina, ki se je utapljal v jezeru. Na obeh koncih hkrati ne bi mogel biti. Bi bil lahko Bog?

Mack, ki ne razume tega silnega kopičenja bolečine in trpljenja, podvomi v Boga (zakaj si pustil, da je moja hčerkica umrla? kje si bil, ko sem te potreboval?), ki pa mu v poštnem nabiralniku pusti sporočilo: naslednji teden bom v gozdni kolibi – pridi! In res, Mack se odpravi v kolibo, v kateri je bila umorjena njegova hči (in ki je od znotraj videti bolj urejeno, predmestno in idilično, kot se zdi na prvi pogled), in zagleda Boga (Octavia Spencer), ki pa je na njegovo veliko začudenje ženskega spola. Ja, Bog je v resnici ženska – in še temnopolta za nameček. »Mislil sem, da imaš brado,« dahne Mack. Odvrne Boginja: »Ne, tisto je Božiček.« Toda v kolibi je kompletna sveta trojica – ob Materi (eks Očetu) sta tam tudi Jezus (Avraham Aviv Alush) in Sveti duh (Sumire Matsubara), vsi skupaj pa delujejo kot guruji skupine za samopomoč in lajšanje posttravmatskega stresa, kot new-age terapevti, ki vnaprej vedo, kaj bo Mack rekel, a se kljub temu delajo, kot da to prvič slišijo. In ko – z Jezusovo pomočjo – shodi po vodi (in ko dobi še vpogled v posmrtni supermarket), je pripravljen verjeti vse, čisto vse, tudi to, da Bog obstaja, da ni mrtev in da je dober. Bolj materinskega Boga zlepa ne bo videl. Sporočilo se itak glasi: Bog je tako dober in tako materinski, da je postal ženska! Le kdo ne bi verjel vanj? Koliba bi bila komedija, če ne bi bila tako smrtno resno didaktična: če ste podvomili v Boga, ki je dopustil vse tiste strašne reči (s holokavstom vred), potem imamo tu za vas novega Boga! A po drugi strani: tudi sveta trojica je multikulti – ugodna ponudba za nove čase. Rečem lahko le: vse preveč je ljudi, ki igrajo Boga. Vsi ostali pa so še vedno prepuščeni prostemu trgu, ki jih postavlja pred dilemo: če bi lahko rešili le enega svojega otroka, katerega bi rešili – starejšega ali mlajšega?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.