MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Zadnje sporočilo evropski levici

Francoske volitve je treba najprej in predvsem razumeti kot sporočilo evropski levici. Ne, dosedanji odgovori na populizem, neoliberalizem in spremembe v svetu in ekonomiji, ki jih je levica ponujala v različnih oblikah, niso tisti, ki bi prepričali volivce, tudi v levici najbolj »vdanih« državah, kot je Francija. To nas ne prepriča, je ponovljeno sporočilo volivcev, tokrat francoskih.

Ko rečemo levica, mislimo tako na socialdemokrate kot nove leve stranke. Seveda se zna zgoditi, da bodo evropske leve stranke nadaljevale svoj eksperiment samoodrivanja na politični rob – in zato jim velja toliko bolj brez milosti nastavljati ogledalo. Na francoskih predsedniških volitvah sta oba leva kandidata prišla do četrtine glasov, kar je ne glede na slabo podobo dosedanjega francoskega predsednika Hollanda zelo slab rezultat. To bi moral biti čas vzpona evropske levice, a njena moč se ruši iz države v državo. Vedno znova je opravičilo (pač, opravičilo) iskano v populizmu, strahu pred tujci itd. A levica – obe – si mora zastaviti temeljno vprašanje: zakaj v večini evropskih držav ne moremo več prepričati volivcev, pa čeprav naši programi govorijo samo o tem, da je treba srednji in nižji razred okrepiti in jima pomagati? Kaj levica dela narobe? Ker, treba je biti iskren, na drugi strani ne na Nizozemskem, ne v Franciji, niti v Veliki Britaniji ne stojijo nobeni politični geniji ali virtuozi, levico po državah premagujejo zelo povprečni kandidati. Še huje, levica izpada iz igre v trenutku, ko se na političnem parketu pojavi nacionalistična govorica. Levičarji v očeh volivcev nenadoma obveljajo nekompetentni za ta čas. Kot ženska v šovinističnem svetu, ko nanese pogovor na avtomobile. In oboje je seveda grozno, a tudi najhujše zgražanje nad tem žal nima nobenega učinka. Tako kot šovinistov ni mogoče prepričati, da je ženska pač enakovredna sogovornica tudi o avtomobilih, tako volivcev v tem skoraj vojnem času ni mogoče prepričati, da strateški žargon ni le domena konservativcev in populistov.

Vedno znova se ponavlja, kako je bila ena največjih napak sodobne levice odločitev za tretjo pot Anthonyja Giddensa. A morda se velja danes vseeno vrniti h Giddensu, ga namreč brati. In še preden bi kdo avtorja obsodil za krivoverca: to ne pomeni tudi vrnitve k tretji poti, kot so jo v Evropi trasirali britanski socialdemokrati Tonyja Blaira, v Nemčiji izvedli že v čisto svoji obliki socialdemokrati pod taktirko Gerharda F. K. Schröderja, pri nas pa liberalni demokrati pod vodstvom Janeza Drnovška (in seveda tudi Pahorjevi socialdemokrati, ki pa v tistem času niso imeli v rokah oblasti).

Zakaj omenjamo Giddensa? Res je, tudi to je ena izmed knjig, ki današnjemu človeku nazorno prikaže zablode, v katerih je Zahod živel ob prelomu tisočletja in v prvem desetletju po mileniumu. Vse je bilo dobro in obetavno, od individualizma do globalizacije, to je bil novi svet, čas, ki je prihajal, pa naj bi bilo obdobje, ko levice in desnice ne bo več, ker da ta delitev sploh ni potrebna. Zakaj le, ko pa bomo vsi le napredovali. Kakšna naivnost se zdi danes njegovo pisanje. A to je le ena plat te preprostosti; druga je pač razumljivost ponujenega. In zato je vrnitev h Giddensu mišljena resno: levica mora svojo politično govorico spraviti v okvire vsakomur razumljivega. Morda se zdi naivno, a politika je danes tudi ali celo predvsem dober nastop. Seveda pa morajo postati osrednje programske točke vezane na tisto, kar ljudi ne le zadeva, ampak kar sami vidijo kot relevantno. Poglejmo primer. Bistvena sprememba v zadnjega pol tisočletja, ki se je zgodila in je levica ne uvidi, je na primer spremenjen odnos večine ljudi do premoženja. Imajo ga, ker je bilo in je še dostopno, veliko bolj kot kadarkoli. Navkljub dejstvu, da je bil malodane celoten Zahod soočen s krizo, so v zadnjih petdesetih letih ljudje na Zahodu tako v nižjem kot v srednjem razredu bistveno napredovali in danes v veliko večjem delu razpolagajo s premoženjem, z lastnimi nepremičninami itd., tudi njihov življenjski standard je bistveno višji. Zato imajo drugačen pogled na svet. In zanje je pomembno, da čutijo, da je to premoženje varno – morda jim je to celo pomembnejše od varne zaposlitve, naj se sliši še tako čudno. Ni mogoče nastopati v političnem prostoru, ne da bi ljudem dali občutek, da njihovega ustvarjenega premoženja politične spremembe ne ogrožajo. Za velik del ljudi zato na primer izstop iz evroobmočja (ali izstop iz Nata ali EU) kot politična agenda dela levih strank avtomatično pomeni ogrožanje njihovega premoženja, saj to lahko zamaje njegovo vrednost, ogrozi njihovo kreditno sposobnost itd. Vse to spada v očeh ljudi pod besedo varnost. To je seveda le primer, a bistveno je skrito drugje: volivci so se bolj spremenili v vsem tem obdobju, kot si je pripravljena levica priznati. To je tisto, kar je v tretji poti Giddens zelo jasno zaznal – in čeprav bi bilo od te točke v njegovi knjigi morda vse narobe, je že to spoznanje bistveno za gradnjo katerekoli politične platforme tudi v današnjem času.

Delavstvo levici ne sledi – je na primer stavek, ki ga velikokrat slišimo. In pogosto tudi drži. A tako je tudi zato, ker se je današnji delavec bistveno spremenil, njegov socialni položaj je morda slabši, a je popolnoma drugačen od položaja delavca nekoč – pri čemer se današnji delavci tudi sami ne vidijo kot proletariat. Še več, nikakor nočejo biti videti kot taki. Ne, tudi oni si želijo voziti električni avto, imeti najboljši telefon. Ja, tudi konzumenti so. Kar pa ne pomeni, da ne morejo biti levičarji in verjeti, da je plačevanje višjih davkov dejanje za državo blaginje in za dejanske enake možnosti vseh.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.