MLADINA Trgovina

Marjan Horvat

26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Svet

Pohod »skrajnega centra«

Francozi bodo v drugem krogu odločali o drugačni obliki, a enaki vsebini

Manjše zlo?

Manjše zlo?
© Profimedia

Na francoskih predsedniških volitvah minulo nedeljo sta se v skladu z napovedmi javnomnenjskih anket v drugi krog volitev, ki bo 7. maja, uvrstila skrajno desna voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen z 21,4 odstotka in »sredinski« liberalec Emmanuel Macron s 24 odstotki glasov. Prvič po 2. svetovni vojni sta se v drugem krogu znašla kandidata, ki ne pripadata republikancem ali socialistom.

Kandidat prvih, socialno konservativni »thatcherist« François Fillon, je dobil 19 odstotkov, socialist Benoit Hamon pa le šest odstotkov glasov. Levičar – trockist – Jean Luc Melenchon je dobil 19 odstotkov glasov.

Skromna podpora socialistu Hamonu kaže, da francoski volivci socialnodemokratskemu delu evropske levice zelo zamerijo paktiranje z neoliberalizmom v obliki »tretje poti«, ki se je začelo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat je evropska socialdemokracija brez pravih zamisli in marsikje le še vegetira na političnem prizorišču. Takšna socialdemokratska »levica je danes del problema in ne rešitve, saj se politično le malo razlikuje od sredinskih in desnih političnih strank,« je lani v Delu zapisal sociolog Tomaž Mastnak. Zato je spodbuden podatek, da 20 odstotkov Francozov ni nasedlo propagandni vojni proti trockistu Melenchonu, saj so doumeli, da imajo »skrajno levico« za ’skrajno’ le zato, ker se je, po Mastnaku, »politični center premaknil tako zelo na desno (in) velikokrat samo reciklira liberalistične vrednote«.

Uvrstitev kandidatov, ki niso republikanci ali socialisti, v drugi krog volitev, je simptomatična za Evropo. Precej bolj kot podpora Le Penovi in njenemu eksplicitnemu programu izključevanja »neavtohtonih« slojev prebivalstva iz družbe, pa je za »zdravje« Evropejcev nevarna podpora novodobnim »neodvisnim« sredinskim liberalcem, ki se vzpenjajo na oblast, ker v njih volivci v glavnem vidijo manjše zlo, kot so nepredvidljivi skrajneži z obeh političnih polov. Značilno za te »sredinske« politike je – to velja tudi za Macrona, »liberalca s socialnim čutom« –, da so njihovi programi zbirka levih in desnih doktrin, saj hočejo nagovoriti čim širše volilno telo, obračajo se po vetru in z obljubami prikrivajo neoliberalne rešitve za »družbeni napredek«. Najpogosteje so, dokler jim ni treba voditi države, brez pravih zamisli, svojo »praznost« pa prikrivajo z govoričenjem o človekovih pravicah in prostem trgu, a ko prevzamejo oblast, volivci spoznajo, da so opeharjeni in zavedeni, saj ti politiki hitro posežejo po orodju iz arzenala neoliberalnih političnih zamisli in ravnanj.

Kaj čaka Francijo, če bo izvoljen Macron, je 39-letni politik, ki se je šolal na katoliških šolah, magistriral na elitni pariški Sciences Po, nato štiri leta delal v francoski zakladnici in bankah, pokazal že, ko je bil minister za gospodarstvo v vladi odhajajočega socialista Hollanda. Bil je trd pogajalec ob spreminjanju delavske zakonodaje, zavzemal se je za zmanjšanje števila zaposlenih v javnem sektorju, za fleksibilizacijo trga dela in druge neoliberalistične prijeme.

Macron bo 7. maja zmagal, ker sta ga v boju zoper ksenofobno nacionalistko Le Penovo že podprla dosedanja protikandidata, republikanec Fillon in socialist Hamon, Le Penovo pa je že izzval s trditvijo, da hoče »postati predsednik domoljubov, ne nacionalistov«. Zmagal bo tudi zato, ker bo rojakom prikril, da se od protikandidatke loči le po obliki in ne po vsebini, pa tudi resnico o tem, kaj jih čaka, če bo predsednik Francije, saj dejansko ponuja status quo v družbi. V takšnih razmerah, ki so podobne motni vodi, se najbolje znajdejo neoliberalci in populisti vseh vrst.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.