MLADINA Trgovina

Marjan Horvat

26. 5. 2017  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Knjiga

Opomin Italijanom in še komu

Knjiga Varuhi žlice je še en pomemben opomin na grozote, ki so jih Slovenci in drugi Slovani med 2. svetovno vojno trpeli pod italijansko okupacijo

Saša Petejan, Manca Juvan in Urška Strle na razstavi fotografij iz knjige Varuhi žlice v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Saša Petejan, Manca Juvan in Urška Strle na razstavi fotografij iz knjige Varuhi žlice v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
© Borut Krajnc

Knjiga Varuhi žlice z obilo slikami in krajšimi besedili ponuja pričevanja 23 Slovencev in Slovenk, ki so med 2. svetovno vojno izkusili kalvarijo italijanskih koncentracijskih taborišč. Njene avtorice so fotografinja Manca Juvan, novinarka Saša Petejan in zgodovinarka Urška Strle, ki so se pravzaprav lotile širšega projekta ZRC SAZU o italijanskih koncentracijskih taboriščih. Ta na spletni platformi Varuhi žlice poleg knjige v angleščini vključuje še zapise o razstavi ter televizijski in radijski dokumentarec.

Knjigo so avtorice zasnovale v obliki monografije portretov preživelih, s katerimi so imele med letoma 2011 in 2016 daljše pogovore o njihovih spominih na internacijo. Preživelcev ni bilo lahko najti. »Veliko preživelih je prešibkih za lucidno pričevanje, nekateri pa preprosto niso hoteli pričati in sodelovati,« so zapisale. Fotografinja Juvanova k temu dodaja, da v monografijo niso vključile vseh doslej zbranih zgodb pričevalcev (daljši pogovori z njimi bodo objavljeni v obsežni znanstveni študiji o italijanskih koncentracijskih taboriščih, ki jo pri ZRC SAZU pripravljajo Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle), ampak le tiste, ki so jim omogočale s sporočili in vizualnimi sestavinami ustvariti »že sam po sebi zanimiv umetniški izdelek«, pri katerem naj bi bralci »šele z listanjem odkrivali njegovo vsebino«. Za knjigo so sicer izbrale tiste dele pričevanj, v katerih nekdanji interniranci ne govorijo le o svojem trpljenju, temveč »prikazujejo zelo resnična življenja in usode teh ljudi ter razkrivajo strukture internacijske izkušnje, ki so bile in so še naprej iz makrozgodovinske perspektive pogosto prezrte«. Predvsem pa je ta knjiga »spominsko obeležje in način poklona preteklim žrtvam v italijanskih fašističnih taboriščih in njihovim svojcem,« so zapisale avtorice.

Zato je razveseljiva novica, da je knjiga Varuhi žlice, ki je v tiskani izdaji za zdaj na voljo le v angleščini (na spletni strani projekta, http://www.guardiansofthespoon.com/, pa tudi v slovenščini), že pritegnila pozornost zelo raznolikega, tudi mednarodnega občinstva. Lani je na Slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najlepšo monografijo, nagrado za najboljšo monografijo je aprila dobila tudi na uglednem losangeleškem festivalu Photo Independent.

Zgodbe, ki te presunejo

Nagrajena knjiga je že na prvi pogled zanimiva, saj je na polovici prerezana in jo lahko listamo na več načinov – tako da obrnemo celo stran ali le polovico. Manca Juvan pravi, da je takšen razrez simbolen: »Dogodki, o katerih pripovedujejo pričevalci, so se zgodili pred več kot 70 leti. Njihove zgodbe, tudi zaradi travm, so zato pogosto polne vrzeli, le po delčkih je bilo mogoče sestaviti zgodbo. Razrez knjižne strani zato ponazarja fragmentarnost spomina, hkrati pa bralca prisili k dejavnemu in počasnemu branju. Če bralec knjige ne bere tako, ga njena vsebina ne more nagovoriti,« pravi.

Poleg portretov pričevalcev so v njej še podobe predmetov, ki so jih interniranci in interniranke prinesli iz taborišč: denimo skica taborišča v zgubanih rokah nekdanje interniranke, skodela iz taborišča, volnena čepica v rožnati barvi z letnicama internacije (42–43), zguljen kovček, prtiček z všitimi imeni zapornic in pripisom »Slovenka sem in bom ostala!« in tudi srebrna žlica, ki jo je Martina Kolšek, medicinska sestra v taborišču na Rabu, ves čas vojne nosila s seboj, nato pa jo v varovanje izročila sotrpinki iz taborišča. Fotografinja Juvanova je z naslovom knjige Varuhi žlice v množinski obliki hotela poudariti, da smo varuhi žlice vsi. »Žlica je metafora spomina.«

Portreti in podobe predmetov, ki izpričujejo spomin na prestalo trpljenje, se gledalca dotikajo na subtilen način, saj ne nagovarjajo samo razuma, temveč – brez kakršnekoli patetike – tudi čustva. Avtor predgovora, filozof Slavoj Žižek, sugerira branje podob v knjigi: »Bistvo ni v tem, kaj gledamo in kaj vidimo, ampak te slike same na nek način vrnejo pogled, kako nas one ‘gledajo’ (zadevajo), kako nas zdramijo, povzročijo, da se zavedamo ne le grozot iz preteklosti, ampak kako te grozote živijo tudi danes – fotografije so tiste, ki foto-grafirajo nas.« Fotografije trpljenja v koncentracijskih taboriščih nas »v trenutku predramijo iz nezavednega vsakdanjega obstoja in omogočijo, da se zavemo, kdo so bili pravi zločinci«.

Knjigo dopolnjujejo temačne fotografije krajev, kjer so bila nekoč italijanska koncentracijska taborišča. Iz njih je razvidno, da v primerjavi z nekdanjimi nacističnimi taborišči, ki so jih v opomin prihodnjim rodovom Nemcev spremenili v »muzeje trpljenja«, v Italiji na teh krajih, danes zaraščenih z drevjem in grmovjem, v glavnem ni spominskih znamenj, ki bi opozarjala na italijansko mračno preteklost. To ne velja le za stotine krajev s fašističnimi koncentracijskimi taborišči v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem, temveč tudi v Bosni in Hercegovini, Črni gori, Makedoniji, Albaniji, Grčiji, Libiji, Somaliji, Eritreji in Etiopiji. Omembe krajev, kot so Rab, Gonars, Visco, Monigo Chiesanuova, Renicci, Colfiorito, Fraschette di Alatri, Cairo Montenotte in drugi, ki so bili med 2. svetovno vojno zlovešča imena za 50 tisoč interniranih Slovencev, Hrvatov, Črnogorcev, danes večini Italijanov ne povedo nič. A vsi zgodovinski dokumenti opisujejo ta taborišča kot mesta razčlovečenja, trpljenja in smrti, primerljiva z nacističnimi, čeprav v njih ni bilo plinskih celic.

»Poslušala sem zgodbo, kako so zaradi strahovite lakote jedli plodove hrasta, čeprav so vedeli, da jih lahko doleti huda diareja in lahko umrejo. Šele ko sem v nekdanjem taborišču videla tiste hraste, sem zgodbo zares začutila.« – Manca Juvan, fotografinja

Manca Juvan je nekatere kraje zločina našla šele na podlagi pripovedi nekdanjih taboriščnikov ali njihovih svojcev. Prav zaradi odsotnosti spominskih znamenj na mestu nekaterih nekdanjih taborišč je »hotela v fotografijah poudariti vzdušje, ki še vedno zaznamuje te kraje, hkrati pa premestiti gledalca iz sedanjosti v nadčasovnost, o kateri govorijo univerzalna sporočila pričevalcev o njihovem trpljenju«. Marsikdaj je šele ob obisku teh krajev občutila bedo, v kateri so živeli interniranci. »Poslušala sem zgodbo, kako so zaradi strahovite lakote, kakršne danes ne moremo zares doumeti, jedli plodove hrasta, čeprav so vedeli, da jih lahko doleti huda diareja in lahko umrejo. Šele ko sem v nekdanjem taborišču videla tiste hraste, sem njeno zares začutila.«

Namerna pozaba

Knjiga Varuhi žlice je lahko odlično izhodišče za nadaljnje raziskovanje tega tragičnega, a v mednarodnem kontekstu žal premalo znanega dela naše in tudi italijanske zgodovine. V njej so navedeni podatki o trpljenju in smrti v nekaterih tamkajšnjih taboriščih. V 13 mesecih delovanja taborišča v Monigu (Treviso), ki je bilo sprva namenjeno »nevarnim političnim civilistom iz ljubljanske province«, kasneje pa se je v njem kdaj sočasno gnetlo skoraj 3500 internirancev, je umrlo 232 ljudi, med njimi 54 otrok. Tudi v taborišču Fraschette di Alatri, namenjenem družinam, ženskam in otrokom malteškega ali britanskega, pa tudi grškega, albanskega in jugoslovanskega rodu, je bila smrtnost, zlasti med otroki, visoka. V taborišču Visco, po slovensko Višek, ki je med jugoslovanskimi interniranci veljalo za »najznosnejše«, je umrlo 23 taboriščnikov.

Najhujši taborišči sta bili Gonars na italijanskem ozemlju in taborišče na hrvaškem otoku Rab. V prvem je umrlo 439 ljudi, na Rabu pa vsaj 1500. O tamkajšnji kalvariji, ki jo je izkusilo najmanj deset tisoč internirancev, je za Mladino pred nekaj leti pripovedoval rabski interniranec Stane Kirn: »Spali smo na goli zemlji. V vsakem šotorčku nas je spalo šest, vsakemu je okupator namenil le kubični meter ‘stanovanjskega prostora’. Stradali smo. Pol leta ni bilo vode za umivanje, pranje ali pitje. Higienske razmere so bile grozljive. Ob šotorih so skopali štiri velike jame za človeške izločke, iz katerih je grozljivo smrdelo. Za ležišče so nam dali prgišče preperele slame. Mislim, da so namenoma zanesli uši med nas, in najmanj dvakrat na dan si moral z obleke pobijati uši. Pet mesecev sem imel palca rdeča od krvi. Komur se ušem ni uspelo ubraniti, so ga dobesedno požrle.«

Podobe predmetov, ki izpričujejo spomin na prestalo trpljenje, se na subtilen način dotikajo gledalca, saj ne nagovarjajo samo razuma, temveč – brez kakršnekoli patetike – tudi čustva bralcev.

Podobe predmetov, ki izpričujejo spomin na prestalo trpljenje, se na subtilen način dotikajo gledalca, saj ne nagovarjajo samo razuma, temveč – brez kakršnekoli patetike – tudi čustva bralcev.
© Manca Juvan

Tudi akademik Anton Vratuša je v knjigi Iz verig v svobodo: Rabska brigada podrobno opisal trpljenje taboriščnikov in ustanovitev legendarne Rabske brigade, sestavljene iz njih. »Tam sicer ni bilo plinskih celic, kot so jih imela nemška nacistična taborišča. Bilo pa je več okoliščin, katerih skupno delovanje je lačnega, onemoglega in bolnega zapornika pehalo naravnost v grob. Ta zagrajeni prostor je bil nezdrav, hladen in izpostavljen vetrovom. Zlasti nezdrava je bila lega kampa III, kamor so stlačili ženske, otroke in starce,« je Vratuša zapisal v knjigi. »Režim v njem se je odlikoval po surovosti in sadizmu. Za vsako nepravilnost je sledila kazen – z bičem, pa vezanje po več ur na kol, prepoved hrane in drugo. Besednjak, ki so ga upravitelji taborišč uporabljali, je bil skrajno žaljiv. Izražal je sovražnost in odrekanje človeškega dostojanstva internirancem.«

Za takšne razmere interniranci krivijo zlasti poveljnika taborišča karabinjerskega podpolkovnika Vincenza Cuiulija. Zaradi njega je dobilo rabsko taborišče sloves najokrutnejšega med italijanskimi koncentracijskimi taborišči. Vratuša navaja besede Franca Potočnika, enega izmed vodij organiziranega odpora v taborišču, ki je o Cuiuliju kasneje zapisal, da je bil »po naravi sadist v pravem pomenu besede, obenem pa še fanatični fašist, kar je sam ob vsaki priložnosti poudarjal, pa tudi dokazoval s svojimi dejanji«. Nedvomno je bil namen takšnega ravnanja fašistov na Rabu uničenje slovenskega življa. »Na Rabu ni bilo italijanske površnosti. Kaj drugega naj bi bilo kot načrtovan genocid, če so internirali vsaj 117 nosečnic? 54 ali 55 otrok se je rodilo v internaciji; 13 izmed teh otrok je na Rabu umrlo. Z Martino (Kolšek) sva ugotovili, da jih je gotovo preživelo 9. Toda 33 izmed teh, ki so se rodili na Rabu, je umrlo v Gonarsu. 63 mater otrok, ki so se rodili v Gonarsu, je izkusilo kalvarijo Raba,« je zapisala ena izmed avtoric knjige Varuhi žlice. Zgovorno je, da so poveljnika taborišča, za Slovence »poosebljeno pošast«, kasneje v domovini pokopali z vsemi častmi.

V italijanskih taboriščih sicer ni bilo plinskih celic, kot so jih imela nemška nacistična taborišča. Bilo pa je več okoliščin, katerih skupno delovanje je lačnega, onemoglega in bolnega zapornika pehalo naravnost v grob.

Kljub vsem grozotam, ki so jih v italijanskih taboriščih izkusili Slovenci in drugi Slovani, večina svetovnih enciklopedij omenja le nemška in sovjetska koncentracijska taborišča. Grozljivo bi bilo misliti, da omembe v njih ni zato, ker naj ne bi šlo za »prava« koncentracijska taborišča, ali pa – kot sugerira Carlo S. Capogreco, eden izmed vodilnih italijanskih raziskovalcev zgodovine italijanske fašistične okupacije –, ker na dnu fašistične internacijske lestvice niso bili Judje, ampak »le« Slovenci in Hrvati. Mojca Drčar Murko v predgovoru h knjigi Božidarja Jezernika Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med 2. svetovno vojno, celovitega pregleda te tematike, z začudenjem opozarja na protislovje med zgodovinsko resnico in spominom svetovne javnosti, saj so italijanske oblasti za omenjena taborišča same uporabljale naziv koncentracijska. Po njenem »popolna amnezija italijanske in svetovne javnosti ni naključje: gradiva vojnega ministrstva so (zaprta že od leta 1930) še vedno nedostopna celo za raziskovalce, gradiva notranjega ministrstva so sicer odprta, a so zvečine izločeni deli, ki se nanašajo na koncentracijska taborišča«. Če bi dobili te dokumente, bi lahko dokazali, da se o internaciji niso odločali vojaki in civilisti, ampak so ukazi – kot pri nemških »pisarniških morilcih« – prihajali z »vrha«.

Vratuša in Murkova še opozarjata, da ni samo Hitler z besedami »Naredite mi to deželo (spet) nemško!« ukazal uničenja slovenskega naroda, temveč se je za enak cilj v govoru 10. junija 1941 pred fašistično korporativno zbornico v Rimu zavzel tudi Mussolini, ko je dejal, da če »narod ni v skladu z okoljem, je pač narod tisti, ki se mora umakniti; tedaj je treba poskrbeti za zamenjavo prebivalstva, z delno izselitvijo vred, in tako omogočiti, da se politične meje uskladijo z rasnimi mejami«. Morda je s tem mislil na radikalno premestitev prebivalstva ali manjše operativne možnosti uprave, vendar je jasno, da so Italijani v času okupacije – tako kot po 1. svetovni vojni – skušali eliminirati prebivalstvo, saj so ga pustili umirati zaradi lakote, bolezni, prenatrpanosti in slabe oskrbe. »Nihče ne more spremeniti dejstva, da je bil fašizem izumljen v Italiji! Nemška desnica v weimarski republiki je z velikimi simpatijami opazovala Italijo in jo imela za vzor. Nesporno je tudi, da je bil Mussolini Hitlerju učitelj,« še dodaja Murkova.

Ne verjame tezi, da najvišji predstavniki italijanske republike ne poznajo svoje zgodovine. Scalfaro je leta 1995, ko je bil predsednik italijanske republike, na vprašanje, ali je moralno pošiljati italijanske vojake v Bosno, da bi pomagali ljudem, ki so bili v 2. svetovni vojni »krivi, da je Italija izgubila velike dele državnega ozemlja in postala ‘žrtev etničnega čiščenja’«, priznal: »Ponižno se moramo zavedati, da smo zadnjo vojno hoteli mi. Ne moremo se obnašati, kot da smo bili napadeni. Minejo lahko tisočletja, a resnica ostane, da je bila vojna, ki smo jo začeli skupaj z Nemčijo, napadalna.«

Avtorica navaja dva razloga, zakaj Italija po letu 1945, ko je postala demokratična država, ni kritično ponotranjila črnih lis iz preteklosti in je zlahka dovolila nenehno potvarjanje zgodovinskega spomina, tudi pri usodah Slovencev. Tudi zato, ker so zavezniki kaj kmalu po kapitulaciji Italije leta 1943 državo rehabilitirali, Italijani pa so to učinkovito izrabili. Tudi zato si je nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi leta 2003 v časniku La Voce di Rimini lahko privoščil trditev, da fašistični režim Benita Mussolinija »ni ubil nikogar« in da italijanski fašisti nasprotnikov režima in drugih niso zapirali v koncentracijska taborišča, pač pa so jih pošiljali na »obvezne počitnice«.

Kraji, kjer so bila koncentracijska taborišča – o tem zgovorno pričajo tudi fotografije Mance Juvan –, so danes v glavnem brez znamenj, ki bi spominjala na sramotno poglavje iz italijanske zgodovine. Počasi, a zanesljivo izginjajo še zadnji materialni dokazi o obstoju več sto taborišč na italijanskih tleh. Ohranila so se le še poslopja fašističnega koncentracijskega taborišča Visco pri Palmanovi, danes deloma preurejenega v vojaški objekt, vendar brez spominskih znamenj, ki bi pričala, da je bilo nekdaj na tem kraju koncentracijsko taborišče.

Silvio Berlusconi si je leta 2003 privoščil trditev, da fašistični režim Benita Mussolinija »ni ubil nikogar« in da italijanski fašisti nasprotnikov režima niso zapirali v koncentracijska taborišča, pač pa so jih pošiljali na »obvezne počitnice«.

Zaradi načrtnega brisanja spomina na to obdobje ne preseneča, da o črnih madežih v zgodovini države ničesar ne vedo ne samo mladi Italijani, ampak celo humanistični izobraženci. Še več – nekatere italijanske zgodovinarje, ki so se ukvarjali z italijanskimi fašističnimi taborišči, so ovirali in jih tudi blatili. Še nenavadneje pa je, kot piše Murkova, da so očitno celo slovenski državni organi, ki so obravnavali zahteve slovenskih oškodovancev zaradi povzročene vojne škode, sprejeli del italijanske logike namerne pozabe. Po njenem mnenju je po vojni zaradi politike »dobrih sosedskih odnosov« med Jugoslavijo in Italijo prišlo do popuščanja Italiji celo tam, kjer ni logično, namreč v razgrinjanju celotne zgodovinske resnice o odnosih med narodoma. »Izvirno italijansko oznako koncentracijskega taborišča so opustili. Je mogoče, da je slovenska država s spremenjenim imenom sprejela tudi korigirani italijanski pogled na medvojna italijanska taborišča za Slovence?« se sprašuje Murkova.

Nujnost poštenega razčiščevanja

Slovenska država – zaradi različnih razlogov – še danes noče drezati v to občutljivo obdobje polpretekle zgodovine in slabšati dobrih sosedskih odnosov s sosedo Italijo. Avtorice knjige Varuhi žlice za projekt od države niso prejele nobenih finančnih sredstev. Svoje delo opravljajo tako rekoč pro bono.

Pričevalec Herman Janež (roj. leta 1935 v Starem Kotu) je kot otrok izkusil trpljenje v treh italijanskih koncentracijskih taboriščih: v Bakarju, na Rabu in v Gonarsu

Pričevalec Herman Janež (roj. leta 1935 v Starem Kotu) je kot otrok izkusil trpljenje v treh italijanskih koncentracijskih taboriščih: v Bakarju, na Rabu in v Gonarsu
© Manca Juvan

Manca Juvan pravi, da namen knjige sicer ni politizirati in obsojati ravnanja v preteklosti, želijo pa z njo ohraniti spomin na trpljenje internirancev in jim dati priznanje, ki jim ga žal odreka celo slovenska država: »Brez spomina nimamo identitete. Ne vemo, kdo smo. Bil bi skrajni čas, da pričevanja o trpljenju Slovencev v italijanskih koncentracijskih taboriščih vključimo v kurikulume slovenskih šol in storimo vse, da enako naredijo tudi italijanske oblasti.«

Knjiga Varuhi žlice subtilno opozarja na grozote, ki so jih Slovenci in drugi Slovani med 2. svetovno vojno trpeli pod italijansko okupacijo. Ker (slovenska) politika ni dosledna pri opozarjanju Italije na škodo, ki jo je med 2. svetovno vojno (in prej) povzročila Slovencem in Slovenkam, Italija pa sledi logiki »namerne pozabe«, so pričevanja internirancev v knjigi poskus opozarjanja slovenske, italijanske in evropske javnosti na trpljenje, ki je v zgodovini Evrope – zaradi različnih zgodovinskih okoliščin – zamolčano in prezrto.

Ker slovenska politika ni dosledna, Italija pa sledi logiki »namerne pozabe«, je knjiga poskus opozarjanja slovenske, italijanske in evropske javnosti na trpljenje, ki je v zgodovini Evrope zamolčano in prezrto.

Pa ne gre samo za spomin na prednike številnih Slovencev, ki so jih fašisti odvlekli z domov in jih poslali v koncentracijska taborišča. Gre tudi za opomin o nujnosti doslednega in poštenega razčiščevanja vseh vidikov polpretekle zgodovine. Če tega sistematičnega premisleka ne bo, se bodo nevarne totalitarne ideje perpetuirale v sedanjosti in prihodnosti, se manifestirale v novih oblikah in družba ne bo sposobna pravočasno zaznati starih ali novih nevarnih idej, ki bi evropske družbe pahnile v obdobje, ki ga je irski pesnik Yeats prepoznal v tem, da »najboljšim manjka sleherna prepričanost, a najslabši so polni besne vneme«.

Knjiga: Varuhi žlice

Kdo: Manca Juvan, Saša Petejan in Urška Strle

Založba: Založba ZRC SAZU

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.