MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Ljubljana potrebuje močan Maribor

Mesto napol. Maribor ima vse, kar imajo veliki, a skoraj vse to, zaradi česar naj bi bilo dejansko močno in relevantno mesto, ima le napol. Oziroma le zato, ker se je nekoč reklo, da Maribor to mora imeti, da so se umirile lokalne frustracije – in nič več kot to. Maribor ima sicer univerzo, a ta je zgolj napol resna univerza, prijazno rečeno, le slab približek nečemu, kar bi univerza morala biti – in to velja za vse njene članice. Je kakšna izmed fakultet v Mariboru res najboljša v Sloveniji? Ali na kakšno fakulteto v Mariboru po vseh teh letih hodijo študenti iz vse Slovenije, ker je pač tako izstopajoča? Enako velja za mariborski klinični center. Je sicer klinični center, a pravi klinični center je v Sloveniji samo eden, najboljše kadre ima ljubljanski klinični center.

Podobno bi se lahko sprehodili skozi večino dejavnosti, ki iz provincialnega središča na videz delajo mesto. Seveda so imela nekatera področja in dejavnosti svoje zvezdne trenutke – mariborska Drama v času Pandurja, Lent in pa festival Lent v svojem najboljšem obdobju, morda bi ta trenutek lahko izpostavili umetnostno galerijo UGM, ki pokuka iz povprečja. Redka sreča mesta je dnevnik Večer, kljub vsemu, kar se mu je zgodilo.

Mariborčani kritiko sicer težko prenašajo, radi kažejo s prstom na Ljubljano. Tudi zato se raje nihče pretirano ne vtika v drugo največje mesto, tudi vlade: ena za drugo mu podeljujejo sredstva in projekte, a bolj da pomirijo lokalpatriotska čustva, ne pa, ker bi res uvidele, da mesto resen poriv potrebuje.

In tako tečejo leta. Maribor stopica, tudi sam vzdržuje svojo potemkinovsko podobo. En projekt je nakazoval, da se mesto lahko izvije iz svoje zakrknjenosti, prestolnica kulture. Velik fiasko je bil to, malce zaradi spleta okoliščin (pozerski župan, gospodarska kriza), malo pa enostavno zato, ker je bil tudi ta projekt izpeljan točno tako kot univerza, klinični center, pač napol. Velike besede, velike fasade, veliki računi in honorarji, pa velika navideznost.

A puščati Maribor tak je nacionalna neumnost. Maribor pač res potrebuje resen poriv in razvoj – ta razvoj Maribora pa potrebuje tudi Slovenija kot država. Maribor je center severovzhodne Slovenije, dejansko po vseh podatkih, začenši z zdravstvenim stanjem, najbolj problematičnega dela države. Če pustimo ob strani vsebinske, ekološke in druge pomisleke glede projekta Magna in se ustavimo pri 18 milijonih evrov, ki jih je vlada namenila ustvarjanju teh delovnih mest: 18 milijonov evrov je za proračun majhna vsota in prav nič ne bi bilo narobe, če bi se vlada odločila, da investira 200 milijonov evrov v Mariboru v zgolj enem letu. Ker to je dejansko edini način, da se bo to mesto premaknilo, da bo postalo relevantno. Enako velja za mariborsko univerzo: vanjo bi bilo treba vložiti sredstva zato, da bi zaposlili najboljše profesorje, da bi jih »kradli« z ljubljanske univerze in iz tujine, zgraditi bi morali futuristične in privlačne študentske domove, razviti sodobno nočno življenje – a to je mogoče le z ustreznimi sredstvi. Za Slovenijo in njen razvoj je neprimerno pomembnejša nova železniška proga med Ljubljano in Mariborom, ambiciozna, ki bi čas potovanja skrajšala pod 40 minut, kot pa gradnja drugega tira med Divačo in Koprom. Maribor velikokrat pogleduje proti Gradcu in upa, da kdaj doseže tak status, kot ga ima slednji v Avstriji. Ne da bi v mesto pripeljali ljudi, se to ne bo zgodilo. Ti drugi, ki niso iz Maribora, morajo dobiti veselje do tega mesta, ne pa da se zgolj upa, da se bodo ljudje manj izseljevali. Kako neambiciozno. Za ljudi, ki živijo v Ljubljani, mora postati Maribor privlačna alternativa, ne pa da se selitev v Maribor še vedno pojmuje kot eksotična odločitev, bolj eksotična od selitve v Berlin.

To je mogoče doseči le tako, da se v mesto vloži nekaj milijard evrov. O tem namreč govorimo. O načrtnem razvoju mesta, z zavedanjem, da bo to resne rezultate obrodilo šele čez deset let, petnajst let. Tako delajo v vseh evropskih državah – nikakor pa tega ne počnejo z ustanavljanjem navideznih univerz in podobnimi projekti. Mar se danes ne vidi že od daleč, da to ni dovolj? Zaradi tega nastajajo le nove frustracije. Zgraditi bi morali veliko stanovanj in jih ponuditi v dolgoročni in močno subvencioniran najem – ker je to temeljna stiska večine mladih v državi, bi Maribor takoj pridobil privlačnost. Uvedli bi lahko tudi lokalne davčne in druge olajšave. A naj ponovimo: to bi moral biti državni projekt, tega ne more rešiti mesto samo.

A tako kot potrebuje Maribor ta poriv, ga potrebuje tudi Ljubljana – namreč razvoj Maribora. Že od razpada Jugoslavije namreč Ljubljana v tej državi na nobenem področju nima resne konkurence, večina kadrov in investicij ji pade sama v naročje (pa še bistveno boljše županstvo ima). A to pomeni, da se nobena institucija znanja in razvoja v prestolnici z nikomer res ne primerja, da je na neki način enako samozadostna v doseženi ravni kot tiste v Mariboru. Poglejmo zgolj klinični center – kot smo na tem mestu že zapisali, so ljubljanski zdravniki včasih »tekmovali« z Zagrebom, Beogradom, danes se ne primerjajo z nikomer, z mariborskim se jim ni treba, vse ostalo je daleč in primerjava ni dovolj zaznavna. Enako velja za ljubljansko univerzo, primat ima zaradi lege in zgodovine, ne pa zaradi kakovosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.