Corbyn presega razredno delitev in je grožnja za elito

Letošnje britanske volitve so pokazale, da socializem lahko prepriča tako volivce srednjega kot delavskega razreda, zato so laburisti grožnja za elito

Včasih je veljalo, da levica nikoli ne bo pridobila na svojo stran srednjega razreda, zdaj je obtožena, da pridobiva na svojo stran preveč volivcev iz srednjega razreda. Štirje od desetih volivcev v Veliki Britaniji podpirajo manifest vodje laburistov Jeremyja Corbyna, ki je najbolj levičarski manifest laburistične stranke po letu 1983. Predvsem za tiste, ki svojo politiko gradijo na prepričanju, da bo levičarska politika povzročila splošni pogrom, so te socialistične ideje v nasprotju s politično gravitacijo. Od tod pojasnila, da so volivci laburistov napačni volivci, so preveč premožni, preveč srednjerazredni. Toda socializem ponuja emancipacijo tako za srednji kot delavski razred. To je dejansko edina zmagovita volilna koalicija laburistov, v Guardianu analizira Owen Jones.

Udeležba na Corbynovem govoru na Glastonburyju je dokaz, da razvajeni trendovski pripadniki srednjega sloja spodbujajo krepitev laburistov. Skoraj 13 milijonov Britancev je pred dvema tednoma volilo laburiste, a le nekaj jih je premožnih boemskih radikalcev. Corbynovi laburisti imajo največjo podporo med mladimi pripadniki delavskega razreda. Na splošno je laburiste letos podprlo bistveno več pripadnikov delavskega razreda kot pred dvema letoma. Na račun padca podpore nacionalistični stranki Ukip, je konservativne torijce letos podprlo več starejših pripadnikov delavskega razreda. Kako pridobiti te volivce na svojo stran, ostaja izziv za laburiste.

Podpora volivcev srednjega in delavskega razreda še ni bila dovolj za zmago laburistov, toda britanski volilni zemljevid zdaj vključuje obrobne volilne enote, ki s pravim pristopom lahko postanejo pridobitev laburistov na naslednjih volitvah. Kaotična konservativna vlada se bo skušala obdržati na oblasti, dokler bo to mogoče, da bi laburistom preprečila prevzem oblasti. Laburisti pa do večinske vlade lahko pridejo le s podporo volivcev srednjega in delavskega razreda, piše Owen Jones.

Kaotična konservativna vlada se bo skušala obdržati na oblasti, dokler bo to mogoče, da bi laburistom preprečila prevzem oblasti.

Obe skupini volivcev sta odvisni od javnih storitev, to sta izobraževanje in zdravstvo. Oboji si želijo dobro plačane varne službe, ne samo zase, ampak tudi za svoje otroke. Oboji si želijo odpravo nepremičninske krize, zaradi katere njihovi otroci ne morejo priti do varnih in udobnih stanovanj. Oboji si želijo dostojne pokojnine, oboji občutijo negativne posledice privatizacije javnih storitev, kot je železnica, ki so v rokah dobičkarjev, ki jih malo zanimajo potrebe uporabnikov. Oboji potrebujejo kakovostno otroško varstvo, da jim ne bi bilo več treba izbirati med kariero in družino. Oboji si želijo višje davke za bogate, da bi ta sredstva lahko uporabili za posodobitev propadajoče infrastrukture, financiranje javnih storitev, izobraževanje, reševanje stanovanjskih težav in za odpiranje delovnih mest.

V večini britanskih glavnih medijev so ocenjevali, da so laburisti izgubili volitve leta 2015 zato, ker so preveč levičarski. Letošnje volitve so pokazale, da socializem lahko prepriča tako volivce srednjega kot delavskega razreda. Demokratični socializem je odvisen od koalicije srednjega in delavskega razreda. Podpora srednjega razreda je znak uspeha. Socializem ne bo samo delavskemu razredu spremenil možnosti za življenje, je tudi spodbudna vizija za srednji razred, pravi Owen Jones.

V Independentu filozof Slavoj Žižek razlaga, kako elita skuša uničiti levico. Star kitajski pregovor pravi: »Bog daj, da bi živel v zanimivih časih!« Zanimivi so časi s težavami, zmedo in trpljenjem. V nekaterih »demokratičnih državah« smo očitno priča čudnemu fenomenu, ki dokazuje, da živimo v zanimivih časih: od nikoder se pojavi kandidat, okrog sebe oblikuje gibanje in zmaga na volitvah. To je pred leti uspelo v Italiji medijskemu mogotcu in nekdanjemu predsedniku vlade Silviu Berlusconiju in letos v Franciji Emmanuelu Macronu.

To nikakor ni znak za kakršno koli nadstrankarsko odločanje volivcev, nasprotno, nikoli ne smemo pozabiti, da se takšni ljudje pojavijo in povzpnejo s popolno podporo družbene in ekonomske elite. Njihova naloga je zamegliti aktualne družbene antagonizme – ljudje se magično poenotijo proti demonizirani »fašistični« grožnji, piše filozof Slavoj Žižek

Do zdaj sta v Evropi prevladovali dve skupini strank. V prvi so desnosredinske krščansko-demokratske, liberalno-konservativne, ljudske stranke, v drugi levosredinske socialistične, socialno-demokratske stranke. Zdaj počasi nastaja ena stranka, ki predstavlja globalni kapitalizem. Opozicija tej stranki je vse močnejša protipriseljenska populistična stranka, ki jo na obrobju spremljajo neposredno ksenofobne skupine.

Do zdaj sta v Evropi prevladovali dve skupini strank. V prvi so desnosredinske krščansko-demokratske, liberalno-konservativne, ljudske stranke, v drugi levosredinske socialistične, socialno-demokratske stranke. Zdaj počasi nastaja ena stranka, ki predstavlja globalni kapitalizem.

Zgleden primer je Poljska, kjer sta po izginotju komunistov glavni stranki »antiideološka« liberalna stranka nekdanjega predsednika vlade Donalda Tuska in konservativna krščanska stranka bratov Kaczynski. Vprašanje je, kateri se bo uspelo prepričati volivce, da je utelešenje postideološke nepolitike in bo nasprotnico uničila kot stranko, ki je še vedno »ujeta v star ideološki okvir«.

S tem po Žižkovih besedah pridemo k Berlusconiju in Macronu. Nova gibanja nastanejo iz nič, ko nobeni od velikih starih strank, konservativni ali liberalni, ne uspe, da bi se predstavila kot predstavnica novega »radikalnega centra«. Elito zato zagrabi panika in mora iznajti novo gibanje, da zagotovi nadaljevanje politike po svoji meri.

Naprej Italija in Naprej, Republika predstavljata abstraktni občutek, da gre za zmagovito gibanje za prihodnost brez določitve smeri in cilja. Tako Berlusconijeva Naprej Italija kot Macronova Naprej, Republika sta nastali kot odziv elite v paniki. Ne glede na to je med njima očitna razlika. Berlusconi je stopil na sceno po veliki korupcijski kampanji, zaradi katere je padla celotna tradicionalna politična sestava v Italiji in so nekdanji komunisti ostali edina sposobna sila. Macron pa je stopil ob bok ksenofobnemu populizmu Marine le Pen. Le Penova je v zadnjih letih postala »normalna«, sprejemljiva za politični prostor, zato jo je treba spet »diabolizirati« in volivcem tako pokazati, da je še vedno stari za družbo nesprejemljiv ksenofob.

Ta vnovična diabolizacija seveda ni dovolj. Postaviti si je treba vprašanje, kako je tak voditelj lahko nastal v naši družbi (Marine le Pen je odziv na politiko, ki jo pooseblja Macron). Odgovor je, da je namen diabolizacije zamegliti to povezavo in krivdo pripisati nekomu zunaj našega demokratičnega prostora.

V zgodovini je takšna vprašanja postavljala levica, zato ni čudno, da je z diaboliziranim sovražnikom radikalna levica izginila. Spomniti se je treba, kako je bil na nedavnih parlamentarnih volitvah vsak levičarski skepticizem glede Macrona takoj označen kot podpora le Penovi. Tako je mogoče postaviti hipotezo, da je bila ukinitev levice pravi namen te operacije, demoniziran sovražnik pa priročen pripomoček, razlaga Žižek.

Spomniti se je treba, kako je bil na nedavnih parlamentarnih volitvah vsak levičarski skepticizem glede Macrona takoj označen kot podpora le Penovi.

Ustanovitelj Wikileaksa Julian Assange je pred kratkim napisal, da je elita demokratske stranke v ZDA sprejel razlago »mi nismo izgubili – Rusija je zmagala« zato, da je preprečila, da bi uporništvo, ki je med lansko kampanjo za predsednika države nastalo okrog Bernarda Sandersa, prevzelo stranko. Na enak način, kot demokrati v ZDA diabolizirajo Donalda Trumpa, da bi se znebili Sandersa, ki je grožnja strankarski eliti, je francoska elita diabolizirala Marine le Pen, da bi se znebila potencialne radikalne levice.

Posebnost pri tem je Velika Britanija odkar laburistično stranko vodi Jeremy Corbyn, ki postaja glavna grožnja eliti. Tako je mogoče tudi tam pričakovati novo radikalno sredinsko gibanje proti izstopu iz EU (Brexitu), ki bo sestavljeno iz krila laburistične stranke nekdanjega predsednika vlade Tonyja Blaira, liberalnih demokratov in krila konservativcev, ki nasprotujejo Brexitu. To gibanje se bo pojavilo pod pretvezo, da želi zmanjšati grožnjo zaradi Brexita, dejansko pa bo njegov namen uničiti grožnjo, ki jo predstavljajo laburisti. Res živimo v zanimivih časih, zaključuje Žižek