MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

29. 6. 2017  |  Mladina 26  |  Dva leva

Nosil je rdečo zvezdo

(Drznimo si biti izdajalci) 

© Franco Juri

»Po Ruplovih besedah bi morala Slovenija v Piranski zaliv postaviti svojo ladjo Triglav in kupiti še nekaj novih, ki bi branile slovenske teritorialne vode.« — Upokojeni Dimitrij Rupel po uspešni diplomatski karieri računa, da bo kot vikend Primorec postal honorarni admiral slovenske mornarice (Nova24tv.si, 20. 6. 2017)

»Malikovanje rdeče zvezde omalovažuje vlogo vseh, ki smo se ob osamosvojitvi postavili na stran suverene slovenske države. Med te zagotovo spadamo tudi železničarji, ki smo v prelomnih dneh pomembno zaznamovali osamosvojitvene dogodke.« — Sedem sindikatov slovenskih železničarjev ne želi več prejemati pomoči za pokrivanje izgube od državljanov, ki malikujejo rdečo zvezdo

»Društvo Moris iz Kočevske Reke je na ljubljansko upravno enoto vložilo zahtevo za prepoved, MOL pa koncert ocenjuje za legitimen.« — Kočevski medvedi za zdaj še molčijo (STA, 27. 6. 2017)

»Prišli so nazaj. Celo odškodnine za zločine dobivajo. Bo treba ponoviti vajo – in tokrat milosti več ne bo za izdajo.« — JJ v tvitu (27. 6. 2017) napoveduje v prihodnje tršo obravnavo za tiste, ki mu skrunijo rdečo zvezdo

Stvari se spreminjajo. Za to poskrbi narava. Po osamosvojitvi so bili na čelu večine strank ljudje, ki so imeli za sabo uspešno ali manj uspešno partijsko kariero, postopoma pa so se umaknili generacijam, ki niso obremenjene z »rdečo preteklostjo«. Kar je dobro. Ne zato, ker bi bilo z »rdečo zvezdo« karkoli narobe, ampak ker jih občutek, da njihova nekdanja identiteta ni skladna s sedanjo, sili v neracionalna dejanja, ki ne obremenjujejo samo njih, ampak vse nas.

Veste, kdo je zadnji in edini preostali član partije, član ZKJ na čelu kakšne aktualne parlamentarne stranke? Kajpak Janša. To je neznosno breme, ki ga mora prenašati. In, žal, mi tudi. Enkrat leta 1992 ali 1993 sem omenil Janšev »partijski paradoks« in ga skušal »psihološko« pojasniti kot kompulzivne sanje, v katerih sanjajoči nenehno meče stran partijsko knjižico, pa se mu ta vedno znova pojavi v žepu. Vsak izmed nas je kdaj imel podobne moraste sanje (seveda z drugačno vsebino). A obstaja velika razlika. Ko se po mori zbudite, z olajšanjem ugotovite, da so bile vse le sanje. On tega privilegija nima. Ko se zbudi, se zaveda, da je resničnost še krutejša od sanj. Partijska knjižica, partijska kariera z vsemi pohvalami in ukori res obstaja. Že res, da je iz partije odšel – še huje, v resnici ni želel oditi, ampak je bil krivično izključen –, a mentalni ustroj dogmatskega, fanatičnega komunista je ostal. Kot bi rekli bratje Srbi: »Može Janez iz partije ali ne može partija iz Janeza.« S to partijo živi v nekakšnem transvestitskem konfliktu. Kako lahko to prenaša? Težko. Zato za tak tip razdvojene identitete ni nič hujšega kot normalizacija javnega življenja, kot končanje velikih tem. Če je kdo ob osamosvojitvi naivno verjel, da bo počasi pozabil, se pomiril, se je hudo zmotil.

© Franco Juri

Danes se Janša bolj divje zaletava v rdečo zvezdo in v vse, kar ta simbolizira, v vse, na kar ga spominja, kot kadarkoli prej. Ko udriha po »rdeči zvezdi«, udriha po sebi. Psihološko-dinamsko je to podobno, kot kadar se »pravi deci« norčujejo iz gejev, jih smešijo, napadajo, morda celo fizično, in s tem »tepejo« svojo morebitno latentno usmeritev, ki si je ne morejo, ne smejo, ne upajo priznati. Zato je iracionalno zaletavanje v napovedani koncert Nosil bom rdečo zvezdo Svetlane Makarovič v resnici zelo lahko razumeti in pojasniti. Janša je nosil rdečo zvezdo in naslov koncerta razkriva to bolečo resnico. V četrtek (kolumno pišem v sredo) bo, če je ne zagode vreme, na koncertu veliko občinstva. Večina ali zaradi poklona umetnici ali zaradi občutka državljanske dolžnosti ali preprosto zaradi lepega poletnega večera. Kot je prebrati in razbrati, pa nekateri tudi po partijski dolžnosti. Te organizirajo Janševi aktivisti. Oglasili so se železniški sindikati, desni politični aktivisti, oglasili so se Janševi korporativni mediji, oglasili so se veterani društva Moris iz Kočevske Reke ... No, vsaj kočevski medvedi so za zdaj pametnejši in molčijo.

Vsekakor bo imela celotna zadeva dodatni simbolni pomen, saj bomo še pred koncertom izvedeli, ali smo dobili zgolj največje slano jezero v regiji ali svoj pljunek svetovnega morja. In vse bi bilo prav, če bi počakali na razsodbo arbitražnega sodišča, ki smo mu zaupali presojo. Ne vemo, kako bo, kajti takšne razsodbe so mednarodnemu pravu navkljub kompromisne in politične. A načelo pravičnosti zagotavlja, da lahko dobimo več, kot trenutno imamo. Zato bi morali biti vsaj politika in diplomacija do razsodbe manj evforični, če že mediji in ljudstvo nabijajo neumnosti. Pa se je še enkrat pokazalo, da sta politika in diplomacija bolj butasti kot neuko ljudstvo. In Dimitrij Rupel je še enkrat pokazal popolno odsotnost diplomatskega talenta, uglajenosti ter hkrati izpričal brezdušno aroganco. Ko bi lahko izkoristil možnost in molčal, je butnil tisto o napotitvi vojaške ladje Triglav v Piranski zaliv. Kar je ne samo diplomatsko nespodobno, nedostojno, ampak tudi žaljivo do posadke ladje, saj ta opravlja izjemno pomembno nalogo reševanja nesrečnikov, ki brezupno plujejo in tonejo na poti proti evropskim obalam.

Rupel ne bi bil Rupel, če ne bi videl težave v nizki zavesti plebsa. »Težava je tudi v tem, ker Slovenci še vedno množično odhajajo na morje k sosedom in so pripravljeni za tistih 14 dni, po možnosti v kakšnem kampu, žrtvovati državne interese. In to je glavni slovenski problem, na neki način se še vedno nismo odcepili od Hrvaške!« Res cinizem brez primere. Dimitrij Rupel prezira nevestne državljane, ki namesto v svojih udobnih počitniških hišah na slovenski obali z bazeni, po možnosti registriranimi kot požarni zbiralnik vode, raje letujejo na Hrvaškem. In to kar v »kakšnem kampu«. No, to žal ni edini Ruplov eksces. Zato ga tuji diplomati opisujejo kot nadlogo, kot, v najboljšem primeru, slona v trgovini s porcelanom. Rupel je ob Erjavcu največja slovenska diplomatska nesreča in hkrati največje hrvaško diplomatsko orožje v bilateralnih odnosih.

A kakorkoli. Upajmo si biti izdajalci. Težava Slovenije niso izdajalci, ki gredo na (razmeroma) poceni dopust k sosedom, ampak patrioti, ki se na slovenski obali namakajo v lastnih bazenih ali na Mauritiusu igrajo golf.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.