Neža Oder

 |  Družba

Glas ljudstva

O javnomnenjskih raziskavah in mnenju večine

Vox populi

Vox populi
© Pixabay

Theresa May je utrpela presunljiv upad popularnosti, poroča The Guardian. Nove javnomnenjske raziskave kažejo, da jo kar 61 odstotkov volivcev vidi v negativnejši luči, medtem ko javna naklonjenost laburistu Jeremyju Corbynu vztrajno raste. Pa se na javnomnenjske raziskave res še lahko zanesemo? 

Motile so se pri napovedi rezultatov angleških volitev v 2015, kjer nobena od 92 raziskav ni predvidevala 7-odstotne prednosti konzervativcev, motile so se glede Brexita, ko so podcenjevale moč glasu za zapustitev EU, motile so se glede Trumpove zmage in z zmotami pri predvidevanju izidov politične arene sorazmerno tako raste tudi nezaupanje javnosti v merjenja javnega mnenja.

Zakaj se zanašati na javnomnenjske raziskave? Najpreprostejši odgovor je, da so še vedno najboljši način za ugotavljanje, kako bi lahko ljudstvo odločalo. Dostopne alternative na tej točki so astrologija, Facebook ankete, ali pa filing. Nobena od opcij ni ravno sistematična – kar pa je ključnega pomena pri pripravi javnomnenjske analize. Reprezentativni vzorec elektorata je edini način za vsaj približen vpogled v mnenje javnosti – nenatančen, očitno, pa vseeno boljši od gledanja v kristalno kroglo.

Za nabor javnomnenjskega vzorca načeloma obstajata metodi naključnega in kvotnega izbora. Če torej vzorec 1000 ljudi dovolj reprezentativno predstavlja državo – po spolu, starosti, prihodku in lokaciji – naj bi tudi dovolj natančno predstavljal poglede te države. Vseeno pa so rezultati analiz le odsev nekega trenutka v času in ne kažejo, kakšno bo javno mnenje v času dejanskih volitev. Zato se zaplete pa že pri vprašanju, katere anketirane skupine bodo dejansko šle na volišča in katere ne.

Reprezentativni vzorec elektorata je edini način za vsaj približen vpogled v mnenje javnosti – nenatančen, očitno, pa vseeno boljši od gledanja v kristalno kroglo.

Aparat za vladanje

Bolj kot dvomi o zanesljivosti javnomnenjskih analiz pa se pri tem pojavlja kontroverznost glede obratnega učinka fenomena. Ni le ljudstvo tisto, ki oblikuje rezultate raziskav – slednji tudi neposredno vplivajo nazaj na volivce. Ko ljudje sicer pomislijo na manipulacijo s podatki raziskav, po navadi najprej pomislijo na možnost, ki je najmanj verjetna – da nekdo načrtno ponareja rezultate. So pa raziskave same lahko zastavljene pretirano afirmativno. Anketiranec že vnaprej nima druge možnosti, kot da potrdi predhodno določen koncept, pri čemer je treba v zakup vzeti tudi ironijo dejstva, da je neko vprašanje že vnaprej določeno kot pomembno, četudi ga morda anketiranec kot takega ne vidi.

Čeprav trdijo, da temu ni tako, se na rezultate javnomnenjskih raziskav sklicujejo politiki, sodniki, mediji in ostali oblikovalci javnega mnenja. Vzrok temu leži v preprostem dejstvu, da popularnost igra veliko vlogo pri obravnavi izidov in posledično rojeva čredni efekt. Moderni fenomen volilne apatičnosti kaže na zaskrbljujoč odnos do volilnega aparata, saj pomembnost demokratičnega odločanja zamegli občutek, da volitve nimajo smisla. To lahko opažamo po vedno nižji volilni udeležbi, ki gre z roko v roki s pretirano prilagodljivostjo vodilnim členom države.

Prav in narobe: vprašanje morale ali vprašanje večine?

Ko se torej v izidu javnomnenjskih raziskav nek kandidat pokaže kot popularen, obstaja večja verjetnost, da ga bo javnost izvolila – tudi tisti delež, ki ga pred tem najverjetneje ne bi. Poročanje medijev o rezultatih, ki v modernih časih bolj spominja na konjsko dirko kot pa politično bitko, tak vtis le podpihuje.

Vredno je omeniti tudi nesmrtno problematiko pravic manjšin pod tiranijo večine. Predvsem v kontekstu črednega nagibanja h popularnim kandidatom se pojavljajo vprašanja, ali so etične tematike sploh vprašanja večine. Moralna zavednost leži v intimi posameznika in tu se kaže kontroverznost širokega vpliva javnomnenjskih raziskav: če je neko etično vprašanje lahko preprosto postavljeno na javni oder in debatirano s strani mnenjskih taborov, to pomeni, da javnomnenjske raziskave ne merijo več javnega, temveč le mnenje večine – to pa je izkrivljeno pod konformnostjo.

Si lahko predstavljamo volitve brez spremljave javnomnenjskih raziskav? Utopija volitev brez zunanjih vplivov, kjer je glavni akter program kandidata in ne njegova popularna prezenca, zveni vse bolj neresnično, sploh v svetu, kjer se javnost za politiko zanima le do konca volitev, bolj od političnih aktivnosti pa spremlja Instagram profile politikov. Javnomnenjske raziskave bodo ostale, a brati bi jih morali natančno in z dvomom, hkrati pa upoštevati človeško nepredvidljivost, ki nas – na srečo – lahko zmeraj preseneti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.