Deset let po finančni krizi ima Wall Street novo kovnico denarja

Stabilnost finančnega sistema je spet ogrožena, sesujejo ga lahko podobni derivati, kot so pred desetimi leti povzročili finančno krizo

Ni res, da se v finančnem središču New York ne učijo na napakah. Problem je, da delajo vedno nove. Pred desetimi leti so finančno krizo povzročili vrednostni papirji, ki so jih finančni inženirji ustvarili s hipotekami. Danes ima Wall Street nov priljubljen produkt: ETF – Exchange Traded Funds (indeksne investicijske sklade), poroča die Zeit.

Ti skladi naj bi bili dobra naložba predvsem za majhne investitorje. Tisti, ki z njimi trgujejo, pravijo, da lahko ustvarjajo enake dobičke kot poklicni borzni trgovci. Toda na videz enostavni produkti so dejansko zapleteni izvedeni finančni instrumenti oziroma tako imenovani derivati, ki lahko ogrozijo stabilnost finančnih trgov. Alarmnih signalov za to je vse več.

Tudi krizo pred desetimi leti so povzročili derivati. Njene posledice čutimo še danes. Derivati, sestavljeni iz hipotekarnih posojil, ki so jih najela ameriška gospodinjstva, so veljali za dobičkonosno inovacijo, ki je primerna tako rekoč za vsakogar. Poenostavljeno povedano so finančni inženirji v isto škatlo dali hipotekarna posojila gospodinjstev, ki so bila posojila za svojo hišo zmožna odplačati, in hipotekarna posojila gospodinjstev, ki so jih najela na lepe oči, zato jih niso bila sposobna odplačati. Trdili so, da se z mešanjem tveganje razprši, zato naj bi bili hipotekarni vrednostni papirji kot nov finančni produkt varna naložba.

Američanom so čarovniki iz Wall Streeta s hipotekarnimi derivati ponudili poceni denar za nakup stanovanj. Investicijske banke so zložile hipotekarna posojila v škatle in jih tako spremenile v vrednostne papirje, ki so jih bonitetne agencije ocenile kot prvovrstne. Investitorji so te vrednostne papirje prodajali po vsem svetu. Jamstvo za te vrednostne papirje so bile nepremičnine, katerih cene naj bi ves čas rasle. Ker se ta račun ni izšel in je pred desetimi leti izbruhnila finančna kriza, danes ti papirji ne morejo več povzročiti nove krize.

To pa ne pomeni, ta ni mogoča. Je mogoča, samo drugega povzročitelja bo imela. Skladi ETF imajo kar nekaj skupnega s hipotekarnimi vrednostnimi papirji. Veljajo za zanimivo naložbo, brez določenih eksotičnih izjem ne veljajo za pretirano tvegane. Enako kot hipotekarni papirji so v zelo kratkem času postali zelo popularni. Investitorji po vsem svetu so vanje že vložili 4000 milijard dolarjev. V hipotekarnih papirjih so imeli pred desetimi leti naloženih 800 tisoč milijard dolarjev. Dodatna koncentracija naložb v velike produkte lahko ogrozi finančni sistem, če pride do velikih nihanj tečaja, je lani svaril analitik pri velebanki JP Morgan Nikolaos Panigirtzoglou.

Ni res, da se v finančnem središču New York ne učijo na napakah. Problem je, da delajo vedno nove.

Enako kot v primeru hipotekarnih vrednostnih papirjev se je tudi zgodba s skladi ETF začela z dobro idejo. Leta 1976 je John Bogle, upravljavec premoženja iz Filadelfije ustanovil prvi indeksni sklad. Do takrat so investitorji lahko kupili bodisi delnice podjetij bodisi so sestavo svojega portfelja prepustili upravljavcu sklada, ki je za to pobral provizijo. Bogle pa je portfelj svojega sklada sestavil na podlagi delniškega indeksa. Po tem sistemu upravljavec sklada kupi delnice vseh tistih podjetij, ki jih bonitetna agencija Standard & Poor's zaradi prometa in borzne vrednosti uvršča med 500 najpomembnejših podjetij v ZDA.

Delniški indeksi so do takrat bili le orodje, s katerim so investitorji primerjali vrednost delnic posameznega podjetja s preostalimi podjetji v sektorju in drugimi podjetji v ZDA. Omogočali so jim primerjave, kakšen je tečaj delnic danes v primerjavi z včerajšnjim, lanskim, predlanskim. Boglov sklad pa je omogočal investitorjem, da se jim ni bilo več treba ukvarjati z uspešnostjo posameznega podjetja in za sestavo portfelja ni bilo več treba plačevati finančnih strokovnjakov.

Boglov sklad deluje kot avtopilot. Ko indeksi na borzi rastejo, se poveča tudi njegova vrednost. Ko delniški indeksi padejo, se njegova vrednost zmanjša. Bogle, ki je zdaj star 88 let, še vedno verjame, da so investitorji, ki vlagajo v delnice in indeksne sklade obveznic, kljub dvigom in padcem tečajev na boljšem kot v primeru katere koli druge naložbe.

Boglov model za finančne inženirje na Wall Streetu ni bil dovolj dobičkonosen, zato so začeli razmišljati o možnosti, da bi z deleži indeksnih skladov lahko trgovali enako kot z delnicami. Bostonski upravljavec premoženja State Street Global Advisors je v začetku leta 1993 začel izvajati poskus s skladom Standard & Poor's Depository Receipts. Finančni žonglerji so ga v svojem žargonu imenovali Spider (Pajek). Kmalu je začelo vedno več »pajkov« vzpostavljati svet novih priložnosti.

Kdor je recimo verjel v biotehnologijo, ni pa hotel vlagati v posamezna podjetja v panogi, je lahko kupil panožni indeks in ga hitro spet prodal. In ni ostalo le pri delniških indeksih. Inženirji z Wall Streeta so razvili sklade ETF, prek katerih investitorji lahko vlagajo v nafto, zlato, kmetijske pridelke in drugo. Pred ustanovitvijo ETF je bilo mogoče nalagati v surovine, to brez finančnih specialistov ni bilo mogoče. Te naložbe so bile v primerjavi s skladi ETF drage in nepregledne.

Skladi ETF, ki so dejansko škatla različnih vrednostnih papirjev, tako preprosti, kot trdijo njihovi razvijalci, vendarle niso. Sklad ETF, ki posnema indeks 500 največjih podjetij v ZDA (S&P 500), deluje tako, da investitorji kupujejo njegove deleže. Na podlagi povpraševanja po njegovih deležih vrednost sklada ETF raste hitreje kot indeks S&P 500. Izdajatelj deležev v ETF nato kupuje delnice 500 podjetij, da bi spet vzpostavil ravnotežje obeh vrednosti. Če pa tečaj sklada ETF pade pod tržno vrednost delnic 500 podjetij, izdajatelj deležev ETS prodaja delnice 500 podjetij.

Boglov sklad deluje kot avtopilot. Ko indeksi na borzi rastejo, se poveča tudi njegova vrednost. Ko delniški indeksi padejo, se njegova vrednost zmanjša.

Banke ustvarjajo dobičke s kratkoročnimi razlikami med tečajem ETF in indeksom S&P 500. Zaslužek od razlik med vrednostjo sklada ETF in indeksom S&P 500 je pogosto manj kot cent. A te razlike se dogajajo v sekundnih razmakih. Ker računalniški programi te priložnosti lahko izkoristijo več milijonov krat, so na koncu zaslužki milijardni. Deset let po izbruhu hipotekarne krize ima Wall Street tako novo kovnico denarja. Njegovi snovalci trdijo, da tokrat ne more nič iti narobe. Da jim ne gre verjeti, kaže dogodek, ki se je zgodil 24. avgusta 2015.

Investitorji in trgovci so takrat po močnih turbulencah na Kitajskem napeto čakali na odprtje borze na Wall Streetu v New Yorku. Čim se je odprla, so tečaji delnic strmoglavili. Indeks Dow Jones, ki združuje 30 velikih podjetij v ZDA, kot so Boeing, Coca-Cola in Exxon, je v prvih šestih minutah padel za 1100 točk. Vlagatelji so samo s tem padcem izgubili 1000 milijard dolarjev. Da bi preprečila padanje tečajev, je borza s trgovanja izključevala vse več delnic. Dopoldne so borzni nadzorniki tako morali ukrepati 1237-krat. Večina teh padcev je prizadela sklade ETF. Kaj se je dejansko zgodilo, še danes ni soglasja. Ta padec pa zelo spominja na podoben dogodek 6. maja 2010. Takrat je indeks Dow Jones padel za nekaj manj kot 1000 točk. Tudi takrat so najbolj nastradali skladi ETF.

To so na Wall Streetu uspešno prikrili. Sporočilo, ki je pritegnilo pozornost, je konec julija prišlo od velebanke Goldman Sachs. Napovedala je, da bo svoje posle z ETF občutno zmanjšala. V banki te odločitve niso želeli pojasniti. Po poročanju Reutersa je najbolj verjetno, da so se tako odločili zaradi konkurence manjših trgovcev. Na podlagi poostrenih pravil, ki so bila sprejeta po izbruhu finančne krize, morajo banke zagotoviti denar za trgovske posle. Za trgovce, ki trgujejo zase in zato sami nosijo tveganja, to ne velja, zato so njihovi dobički višji.

Tako tveganja s posli s skladi ETF prehajajo v svet vzporednih bank, ki niso tako rekoč pod nobenim nadzorom. Ravno to skrbi kritike. Mohamed El-Erian, glavni svetovalec Allianz, svari še pred enim problemom. Skladi ETF obljubljajo likvidnost za razumne cene, vendar ni jasno, ali to obljubo lahko izpolnijo. Likvidnost pomeni, da je na voljo dovolj udeležencev na trgu, ki lahko brez velikih skokov cen zagotovijo ponudbo in povpraševanje.

Če temu ni tako, nastane panika, ki lahko povzroči učinek domin. Investitorji utrpijo velike izgube, zato morajo plačila zagotoviti iz drugih virov. Padec tečajev se tako širi na vse več področij finančnega trga. Ravno to se je zgodilo pred desetimi leti. Takrat so investitorji ugotovili, da veliko hipotek, ki so bile zbrane v vrednostnih papirjih, ni odplačljivih. Ker nihče ni vedel, v katerih vrednostnih papirjih so bile zbrane te slabe hipoteke, hipotekarnih vrednostnih papirjev skoraj nihče ni bil več pripravljen kupiti. Zaradi učinka domin so se skoraj zrušile tudi največje banke.

Podobno se lahko zgodi s skladi ETF, ki temeljijo na obveznicah. V primerjavi z delnicami obveznice ne kotirajo na borzi, zato so manj likvidne. Medtem ko vsakdo lahko ugotovi, ko delnica podjetja pade, pri obveznicah ni tako. Če bi se pokazalo, da nekaterih obveznic izdajatelji ne morejo poplačati, investitorji pa ne morejo ugotoviti, katere so, da bi se jih znebili, bodo poskušali čim prej prodati deleže v skladih ETF. To bi enako kot leta 2007 povzročilo verižno reakcijo. Zagovorniki skladov ETF takšna svarila vidijo kot nepotrebno povzročanje panike.