Živali, ženske in Hollywood

Kako se jim godi v središču filmske industrije? 

Zmaji, ki jih gledamo v priljubljeni nanizanki Igra prestolov, so resda ustvarjeni s pomočjo posebnih efektov, a druge živali na ekranih so ponavadi kar resnični živalski igralci. Jakoba, navihanega novofundlandca iz Sreče na vrvici (1977) je igral pes po imenu Ron, orki iz filma Svobodni Willy (1993) je v resnici ime Keiko, v vlogi pujska Babe pa je v otroški franšizi (1995-1998) nastopilo kar 46 različnih prašičkov.

Sončna in ne tako sončna stran živalskih zvezdnikov

Za svoje vloge so živalski igralci seveda (ne)ustrezno plačani, zneski se včasih lahko kosajo s plačami njihovih človeških sodelavcev na setu. Orka Keiko je za film prejela 36 milijonov, medtem ko je Jason James Richter, fant v glavni vlogi, ki se je z »Willyjem« v filmu spoprijateljil, domov odnesel le milijon ameriških dolarjev. V legendarnem filmu Čarovnik iz Oza (1939) je pes Toto služil po 125 – kar bi danes pomenilo približno 2.100 – dolarjev na teden. Mančkini, majhni ljudje iz prijazne dežele, pa so v enakem filmu prejemali po 50 – danes okrog 900 – dolarjev tedensko.

Objektifikacija žensk na ekranih ni nič novega, kot ni novost objektifikacija žensk v resničnem življenju.

A navkljub nekaterim zvezdniškim izjemam delajo živalski igralci v povprečju za drobiž. To postane še bolj sporno, ko pogledamo še drug vidik hollywoodske živalske slave. Keiko si si filmom Svobodni Willy ni prislužil le milijonov, temveč tudi svobodo. Popularnost, ki jo je dosegel na ekranih, je spodbudila studio Warner Bros., da mu najde boljši dom, saj je namreč živel v veliko premajhnem akvariju. To se je sčasoma, v letu 2002, tudi zgodilo, a orka, ki se življenju v divjini ni mogla povsem prilagoditi, je kmalu umrla. Ta primer je le opomnik, da je plača živalskih igralcev pravzaprav plača njihovih skrbnikov, sodelovanje pri filmu pa nikakor ni prostovoljna izbira.

»Med snemanjem tega filma niso bile poškodovane nobene živali«

Tak napis lahko ponavadi preberemo ob koncu odjavne špice. Pa to res drži?

Začetki krutosti do živali na ekranu segajo že v davno leto 1903. Prvi, ki je mučenje in smrt ujel na film, je bil svetovno znan znanstvenik Thomas Edison. V dokazovanju nevarnosti izmeničnega toka je Filmska združba Edison s 6.600 volti namreč namerno ubila cirkuško slonico Topsy.

Po incidentu pri snemanju filma Jesse James (1939), kjer je kaskader s konjem skočil s klifa, je v filmsko industrijo prvič pokukalo Ameriško humano združenje (AHA) in začelo s pritiski na Hollywood. Ob sto mrtvih konjev pri snemanju filma Ben Hur (1926) se AHA ni obregnil. Danes združenje ščiti živali na ekranih in se odziva na sume nehumanega ravnanja, a sporni primeri se s tem niso končali.

Čeprav je bil velik del znamenitega tigra v filmu Pijevo življenje (2012) ustvarjen s CGI tehnologijo, pa je v določenih scenah nastopala resnična žival. Bengalski tiger Richard Parker v enem od prizorov plava proti čolnu, ob snemanju pa se je izgubil in skoraj utopil. Snemanje Hobbita (2012) je zahtevalo življenja kar 27 živali, med drugim ovc in koz, zaradi dehidracije in izmučenosti. Med snemanjem Piratov s Karibov (2003) je na obalo redno naplavljalo ducate mrtvih rib.

Pekel starega Hollywooda...

Vrnimo se za moment k Čarovniku iz Oza, a tokrat z vidika Judy Garland, zvezde filma. Metro-Goldwyn-Mayer (MGM) studio je zahteval od Garland jemanje tablet, ki zavirajo apetit in po snemanju hranil otroške igralce z uspavali. Kmalu zalaganje otrok z amfetamini – da so lahko zdržali tudi po 18-urni delovnik, ni bila več nobena skrivnost. Hollywood je priljubljeno Dorothy spremenil v odvisnico od drog, s katerimi se je borila še celo življenje.

Vloga žensk v filmih je povečini reducirana na klasične upodobitve mater, žen in objektov poželenja in nič čudnega ni, da so zvezdnice tako obravnavane tudi v studiu.

V zlati dobi Hollywooda se je od igralcev – in predvsem od igralk – zahtevalo, da vzdržujejo specifično javno podobo, s katero se je njihov studio okoriščal. Judy Garland je bilo prepovedano odrasti in čeprav so jo najprej označili za »debelega pujsa s kitkami« (pri štirinajstih), jo je MGM želel ohraniti mlado, dokler je le lahko. V skladu s tem ji je studio kar dvakrat uredil abortus – enkrat brez njenega konsenza – saj materinstvo za njeno »nedolžno« sliko ni bilo primerno. Garland ni edina, ki je podlegla splavu kot obliki kontracepcije v starem Hollywoodu. Na seznamu najdemo številna znana imena, kot so Jean Harlow, Joan Crawford, Bette Davis, Lana Turner. Morda je najbolj tragičen primer prav slednje, katere abortus je potekal v hotelski sobi brez anastezije. Studio ji je nato stroške procedure odbil od plače.

… in pekel novega Hollywooda

Segregacija žensk v starem Hollywoodu je nekaj, česar si naj danes ne bi več mogli privoščiti. A seksizma v filmski industriji se ne bomo znebili tako hitro – sploh, če se lahko ta z njim okorišča.

Moški na ekranu je z leti kot viski – vedno boljši. Ženska na ekranu je z leti le –brez službe. Številne igralke, med drugim tudi ena največjih filmskih zvezd vseh časov Meryl Streep, na diskriminacijo starejših žensk v industriji že dolgo opozarjajo. Obstajata namreč dva načina, da se igralka postara: naravno in skozi operacijo. In v Hollywoodu je v obeh primerih poražena.

Moški na ekranu je z leti kot viski – vedno boljši. Ženska na ekranu je z leti le –brez službe.

Objektifikacija žensk na ekranih ni nič novega, kot ni novost objektifikacija žensk v resničnem življenju. Je del dolgoletne tradicije Hollywooda, ki se močno trudi, da skozi lastno produkcijo uteleša patriarhat. Vloga žensk v filmih je povečini reducirana na klasične upodobitve mater, žen in objektov poželenja in nič čudnega ni, da so zvezdnice tako obravnavane tudi v studiu.

Mit o mitu o plačni vrzeli

Med največjimi krivicami – tako Hollywooda kot družbe – je razlika v plačilu med spoloma. V preteklem letu je deset najbolje plačanih igralcev zaslužilo skupaj skoraj pol milijarde ameriških dolarjev, kar je skoraj trikrat več od seštevka zaslužka desetih najbolje plačanih igralk (172 milijonov).

Razlika med najbolje plačanim igralcem (Mark Wahlberg, Transformerji) in igralko (Emma Stone, Dežela La La) je več kot 40 milijonov dolarjev. Še bolj sporno je dejstvo, da je Ryan Gosling, ki poleg Stone igra vodilno moško vlogo v filmu, zaslužil več od kolegice v vodilni ženski.

Meryl Streep je za film tudi po treh Oskarjih še vedno plačana manj od njenih moških kolegov. Amanda Seyfried je opozorila, da je včasih plačana le z desetino zneska moških v istem filmu. Jennifer Lawrence in Amy Adams sta za svoji vlogi v Ameriških prevarah (2013) prejeli po sedem odstotkov profita od filma, v primerjavi z devetimi, ki so jih prejeli moški v ostalih glavnih vlogah. Gre za znana imena velikih igralk, najbolje plačanih igralk – ki vrednosti moških kolegov na ekranih še vedno ne sežejo do gležnjev. In seznam je dolg.

Zadnjih sto let filma le dokazuje, da spremembe same ne pridejo tako hitro kot težnja po njih.

Krivic filmske industrije, posebej ameriške filmske industrije, je ogromno. Daleč od tega, da bi se problematika naslanjala le na zapostavljene ženske in živalske igralce. Rasizem, homofobija in ostale oblike družbene segregacije so v Hollywoodu žive in uspevajo. Zadnjih sto let filma pa le dokazuje, da spremembe same ne pridejo tako hitro kot težnja po njih.

Hollywood odraža družben odnos do žensk, tako kot odraža družben odnos do živali. Medtem ko pa smo pri živalih prišli (šele) do točke, kjer obsojamo nehumano ravnanje z njimi, pa žal ženske v filmski industriji zaenkrat še niso dosegle niti te stopničke.