MLADINA Trgovina

Marjan Horvat

25. 8. 2017  |  Mladina 34  |  Družba

Prekmurski Slomšek. Antisemit?

Kdo je bil Jožef Klekl st., ki se mu vsako leto pokloni predsednik Borut Pahor?

Ena izmed redkih fotografi j Jožefa Klekla st. (1874–1948), slovenskega katoliškega duhovnika, politika in urednika.

Ena izmed redkih fotografi j Jožefa Klekla st. (1874–1948), slovenskega katoliškega duhovnika, politika in urednika.
© katoliska.cerkev.si

Predsednik Borut Pahor se že od začetka mandata ob državnem prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom odpravi v Črenšovce in tamkaj položi venec pred spomenikom narodnega buditelja, duhovnika, politika, založnika in urednika Jožefa Klekla st. (1874–1948). Klekl st. je bil, poleg Ivana Jeriča, svojega malega bratranca Jožefa Klekla ml. in že prej Franca Temlina ter Števana in Mikloša Küzmiča, med tistimi narodno zavednimi Slovenci, ki so na prehodu iz 19. stoletja v 20. stoletje, v času hudega vala madžarizacije, utrjevali narodno zavest Slovencev med Muro in Rabo. Klekl st. je v svojih časopisih, zlasti v Novinah, v prvi polovici prejšnjega stoletja seznanjal prekmurske Slovence z dogajanjem v Slovenski krajini (kakor se je tedaj imenovalo Prekmurje), z razmerami v matici in drugod po svetu, posebno pozornost pa je namenjal prekmurskim izseljencem, saj je objavljal zapise ali pričevanja o njihovem življenju v tujini.

Z maksimo »za vero in ljübav do materinega jezika« je v času, ko so bile v Prekmurju dovoljene samo šole v madžarščini, spodbujal k branju in pisanju v prekmurskem jeziku, prispeval k prepoznavanju samobitnosti slovenstva v tej pokrajini in krepil povezave s Slovenci na drugi strani Mure. V Novinah, bil je avtor večine prispevkov, je v preprostem jeziku, nekakšni mešanici prekmurščine in tedanjega slovenskega knjižnega jezika, zasnovanega na Kranjskem, nagovarjal zlasti kmečko prebivalstvo. Intelektualci, mednje je sodil večji del (slovenske) duhovščine, Madžari, madžaroni, Nemci in Judje so brali časnik v madžarščini Muraszombat es Videke (Murska Sobota in okolica), ki ga je izdajalo Madžarsko izobraževalno društvo.

Klekl v Novinah imenuje Jude odpadnike, ki so zrasli na krilih Prekmurja, se redili z njegovimi žulji in se oblačili v svilo in zlato njegovega truda.

Klekl st. je bil tudi eden izmed govornikov 17. avgusta 1919 v Beltincih, kjer je tedaj 20 tisoč Prekmurcev in Prekmurk slavilo dan osvoboditve Prekmurja izpod 900-letne vladavine Madžarov in njegovo predajo civilni oblasti Kraljevine SHS. Za zasedbo ozemlja med Muro in Rabo je tistega leta vojsko SHS pooblastil vrhovni svet mirovne konference v Parizu. Klekl st. je v Novinah tisto nedeljo zapisal: »Deca ste lüblene slovenske matere, slavne Slovenije, štera prebridke skuzé morete točiti … Poslüšajte jo, potrta srca, poslüšajte jo vsi mlad i stari, katoličani i evangeličanci, bogati i soromaki, vsi ste njéni, nad vse razprestera svoje materne peroti, zato ka ste vsi njena deca, zato ka ste vsi Slovenci. To ste! ... To veselo vest, glas preradosten tvojega rešenja ti naznanja tvoja slovenska mati, mati Slovenija. Prekjezeroletno robstvo konec jemle … Veseli se, dobro slovensko lüdstvo, vüra tvoje svobode je odbila, vernost tvoja je plačo dobila.«

Katoliški tisk Jožefa Klekla st. danes opeva kot »prekmurskega Čedermaca« ali »prekmurskega Slomška«. V »Velkome Kleklinu« vidijo človeka, ki je s pastoralnim in uredniškim delom prekmurskim Slovencem v težkih časih stal ob strani, jih vzgajal in usmerjal. Ni bil samo urednik Novin (1913–1941), ki jih je opredelil za »pobožen, drüžbeni, písmeni list za vogrske Slovence«, temveč tudi verskih izdaj Marijenega lista (1904–1941), Kalendarja Srca Ježušovega (1904–1944), Marijikinega ogračeka (1932– 1940). Vsekakor je bil vpliv Klekla st. od Lendave do Goričkega močan. Leta 1935 je bil na katero izmed njegovih periodičnih izdaj naročen vsak dvanajsti katoličan oziroma vsak sedemnajsti prebivalec Slovenske krajine. Lahko bi rekli: kar je Klekl st. ustrelil, to je padlo.

Klekl st. je v skoraj šestdesetih letih dela na verskem, političnem in družbenem področju Prekmurje pomembno zaznamoval. Tega nihče ne zanika, niti njegovi kritiki. Res pa je, da je v boju za slovenstvo in katoliško vero (ne)hote hujskal proti vsem ideologijam in skupnostim, ki niso sodile v njegovo ultrakonservativno dosledno enačenje Slovenca s katoliško vero. Dober Slovenec je bil zanj pobožen Slovenec. Drugim slovenstva ni priznaval. Nasprotoval ni samo madžarizaciji, komunizmu, socializmu, temveč tudi vsem novostim, ki so tedaj v obliki naprednih idej pljuskale iz liberalnejše Budimpešte. Šele v zadnjem času pa so raziskovalci tega obdobja prekmurske zgodovine pozornejši tudi na njegovo vlogo pri netenju antisemitizma. Na njegov izpričani »antisemitizem, antiprotestantizem in skrajno netolerantno zavračanje ateistov in predvojnih napredno usmerjenih levičarjev« je dr. Bojan Zadravec, dober poznavalec judovstva v Prekmurju, v dneh pred slovesnostjo v Črenšovcih v pismu opozoril predsednika Pahorja. Ta mu ni odgovoril.

Predsednik Borut Pahor se vsako leto 17. avgusta, ob državnem prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, v Črenšovcih pokloni pred spomenikom Jožefa Klekla st. To je storil tudi letos v navzočnosti Jožefa Horvata (NSi) in župana Antona Törnerja (SLS). Drugih predstavnikov države na slovesnosti ni bilo.

Predsednik Borut Pahor se vsako leto 17. avgusta, ob državnem prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, v Črenšovcih pokloni pred spomenikom Jožefa Klekla st. To je storil tudi letos v navzočnosti Jožefa Horvata (NSi) in župana Antona Törnerja (SLS). Drugih predstavnikov države na slovesnosti ni bilo.
© Daniel Novakovič, STA

Da je imel Klekl st. izrazito odklonilna stališča do vsega, kar ni sodilo v njegovo razumevanje dobrega Slovenca, ne pričajo samo njegovi kritiki, temveč se lahko o njegovi nestrpnosti do vsega drugačnega prepričamo tudi iz zapisov slovenskih teologov. O njegovem antisemitizmu je v doktorski disertaciji Jožef Klekl. st. (kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju) odkrito pisal sedanji murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Po njegovem mnenju je na Kleklov odklonilni in sovražni odnos do Judov vplival zlasti njegov duhovni učitelj Franc Ivanoci (1857–1913), »ki je zaradi močne finančne, politične in trgovske navzočnosti liberalnih Židov v Budimpešti to mesto imenoval kar ‘Judapešta’ in ostudna ‘Sodoma’. Katoliška duhovščina v Prekmurju je najbrž tudi zaradi Ivanocyja imela do Židov odklonilno stališče ali pa jih je ignorirala.

Klekl v Novinah imenuje Žide odpadnike, ki so zrasli na krilih Prekmurja, se redili z njegovimi žulji in se oblačili v svilo in zlato njegovega truda … Klekl Žide obsodi kot krivoverce, v katerih vidi nevarnost za katoliško vero, narodnosti in domovinske meje,« piše dr. Štumpf in navaja še nekaj primerov, ki izpričujejo globoka trenja med prekmurskimi Judi in Kleklom st., ki jih je po svoje povzemal v pridigah in v zapisih v Novinah. Dr. Zadravec pravi, da je Klekl s hujskanjem proti Judom posredno kriv za pokol v Beltincih 4. novembra 1918, ko so domačini mučili Jude, izropali judovska stanovanja in trgovine ter požgali sinagogo. Po pogromu je čez noč izginila nekoč močna beltinska skupnost ortodoksnih Judov, ki je sredi 19. stoletja štela skoraj 150 pripadnikov. Noč »dolgih nožev« tedaj ni zajela samo Beltincev, temveč še druge prekmurske vasi in mesta – Mursko Soboto, Veliko Polano – o teh dogodkih piše v romanu Mladost v močvirju Miško Kranjec – pa tudi Medžimurje. »Povsod, kjer so ljudje prebirali Kleklove Novine, te pa so bile za neuko ljudstvo pravzaprav edino čtivo, se so ravnali po tem, kar so ‘gospod napisali’. Če je sovražno pisal o Judih, je pač v njih raslo sovraštvo do izraelitskih sosedov,« pravi dr. Zadravec.

Jezilo jih je zlasti Kleklovo moralistično, povsem neživljenjsko pridiganje. Menda so ga domači možje, ki so se vrnili iz vojne, hoteli ubiti, ker je ženskam prepovedal spati z njimi, če ne nameravajo spočeti.

Naš sogovornik trdi, da Klekl st. ni (le) artikuliral socialnih napetosti med prekmurskimi ljudmi, ki so se v času boljševiške revolucije in ustanovitve kratkotrajne Murske republike stopnjevale med bogatimi, večinoma madžarskimi in nemškimi veleposestniki in revnimi slovenskimi kmeti, temveč je zanetil sovraštvo na etnični podlagi. Žrtve ropanja v Beltincih niso bili domači ali madžarski trgovci, temveč le judovski. Dr. Zadravec trdi, da prekmurski Judje niso bili vzvišeni trgovci ali bančniki, temveč so bili številni skromni ljudje, ki so se preživljali s kmetijstvom. Ker so bili to ljudje, ki se znajo prilagoditi, so bili tesno vpeti v prekmursko multikulturno družbo, večno na prepihu preseljevanja in odseljevanja, v kateri so imeli do konca 19. stoletja prostor Slovenci, Madžari, Hrvati, Nemci, Judje. Dr. Jožef Smej, mariborski škof v pokoju, večkrat omeni, da so se med vojnama po soboških ulicah družno sprehajali katoliški župnik Slepec, evangeličanski duhovnik Kovač in judovski rabin Roth.

Seveda so imeli Prekmurci tudi drugačne izkušnje z Judi. Ivan Jerič, Kleklov sodelavec pri Novinah, sicer pa častni kanonik in Maistrov borec, ki je po mnenju nekaterih najzaslužnejši za združitev Prekmurja z matico, je v knjigi Moji spomini opisal omenjeni pogrom proti beltinskim Judom. Takole piše: »Židje so bili silno bogati in oholi ljudje. Kristjani smo jim bili goies, manjvredni ljudje. Ob neki priložnosti, ko sem bil med vojno na dopustu, sem sam bil priča dogodku, ko je Ignac Kaufmann (eden izmed treh judovskih trgovcev v Beltincih, op. a.) skočil na prodajalno mizo in se šopiril: ‘Jaz sem faš Bog, či zaklenem skladišče, boste jedli neslano, jedli v temi in jedli surovo,« piše Jerič in dodaja, da so judovski trgovci »artikle, ki jih je primanjkovalo, prodajali samo bogatim ljudem za visoke cene in delali pri tem mastne dobičke«. Vendar je Jerič na prošnjo beltinskega župnika in župana z avtoriteto preizkušenega Maistrovega borca vseeno skušal vzpostaviti red in mir, in to mu je tudi uspelo.

Jožef Klekl st. pa je s prižnice in v Novinah besnel proti vsem. »V tem kleriku ni bilo usmiljenja do ljudi drugih veroizpovedi, ne do luteranov, kalvinov, Madžarov, manjšin, ateistov, Sokolov, komunistov, do nikogar, ki bi bil drugačen,« pravi dr. Zadravec. Ko so leta 1919 boljševiki prevzeli njegove Novine, je pri škofih dr. Antonu Bonaventuri Jegliču in dr. Mihaelu Napotniku prosil za duhovno pomoč za uničenje komunizma, sam pa tedaj izrekel zanj značilen stavek: »Vernega ljudstva ne more pridobiti, ker jaz držim v njem vero.« Tedaj se je umaknil iz Prekmurja, ker naj bi mu bili – tako piše dr. Štumpf – po življenju stregli komunisti in Judje. Obojim se je močno zameril. Kleklu je takrat v Celje pisal okrajni načelnik dr. Ivan Cigany in ga obvestil, da ga je obiskal judovski mladenič iz Budimpešte, ki je zahteval aretacijo Klekla, da bi ga prepeljali v Budimpešto in ga tam likvidirali.

Gostilna in trgovina Ignaca Kaufmanna v Beltincih, kjer je do pogroma proti Judom, 4. novembra 1918, živelo 150 ortodoksnih Judov.

Gostilna in trgovina Ignaca Kaufmanna v Beltincih, kjer je do pogroma proti Judom, 4. novembra 1918, živelo 150 ortodoksnih Judov.
© sinagoga-lendava.si

»Torej niso samo boljševiki življenjsko ogrožali Klekla, ampak tudi Židje, ki so ga očitno krivili za politične spremembe v Prekmurju po 1. svetovni vojni,« je zapisal dr. Štumpf. Ko se je Klekl leta 1919 vrnil v Prekmurje, je znova pojasnil, da komunisti ne morejo biti Slovenci: »Znano je, da sem se z dušo in telesom boril zoper razširitev komunizma, tako v obeh časopisih, pridigah in na raznih zasebnih in javnih nastopih … Pri vsaki sveti maši prosim božje Srce za propast komunizma.«

Dr. Zadravec se je pogovarjal z ljudmi, ki so Klekla še poznali. Na podlagi njihovih pričevanj meni, da je šlo za ozkosrčnega, nedoslednega človeka, ki je bil priljubljen le med vernicami. »Pri ženskah je imel avtoriteto, moški mu je niso priznavali,« pravi dr. Zadravec. Jezilo jih je zlasti njegovo moralistično, povsem neživljenjsko pridiganje. Menda so ga domači možje, ki so se vrnili iz vojne, hoteli ubiti, ker je ženskam prepovedal spati z njimi, če ne nameravajo spočeti. »Ženske so spale v vrečah, moški, po dolgih štirih letih lačni ženske ljubezni, pa so škripali z zobmi,« pravi dr. Zadravec. V črenšovski fari, pripoveduje sogovornik, marsikdo nima dobrega mnenja o njem. Veliko njihovih prihrankov je izpuhtelo v njegovi Posojilnici in hranilnici, ki jo je leta 1921 ustanovil v tej vasi; z njo naj bi pomagal malim kmetom in obenem jezil judovske bančnike. »To se pozablja. Danes nekateri pravijo, da so bili gospod dobri, veliko so molili, pa še Novine so imeli. Del politike je prevzel ta nekritični pogled na njegovo življenje in delo.«

Jožef Klekl st. ni nasprotoval samo madžarizaciji, komunizmu, socializmu in Judom, temveč tudi vsem novostim, ki so tedaj v obliki naprednih idej pljuskale iz liberalnejše Budimpešte.

Leta 1920 je Klekl st. – leta 1910, nekaj let po mašniškem posvečenju, so ga sicer zaradi bolezni na živcih upokojili – postal poslanec SLS v beograjskem parlamentu. Znotraj stranke, ki jo je vodil njegov mladostni prijatelj Anton Korošec, je ustanovil Kmečko zvezo za Prekmurje in se zavzemal za avtonomijo Prekmurja v Kraljevini SHS. Ko je »spoznal«, da postaja Kraljevina SHS vse bolj antikatoliška, naj bi bil opustil delo poslanca, ljudski stranki pa vrnil člansko izkaznico. Znova je prevzel urednikovanje Novin in v njih stopnjeval kritiko liberalnih časnikov, ki so zagovarjali napredne oblike družbenega ustroja. Da bi mladina ostala verna in nepokvarjena, je kot verski vzgojitelj ustanovil Zvezo prekmurskih dijakov, ki so jo nato priključili krščanski dijaški zvezi v matični Sloveniji.

Ni pozabil niti na izseljence. Vseskozi je – zlasti prek Rafaelove družbe, ki jo je ustanovil marca 1937 v Črenšovcih – ohranjal stike z njimi in skrbel, da ne zaidejo s Kristusove poti. Povsem jasno je, da Klekl ni trpel veroizpovedi ali ideologij, ki bi bile v nasprotju z njegovimi prepričanji. Ekumenizem zanj ni bil dialog med pripadniki različnih veroizpovedi, temveč vrnitev nekatoličanov v zavetje katoliške cerkve. »Če se hoče drugoverec zveličati, mora zatajiti svojo vero in sprejeti katoliško, ki je prava,« je pojasnil. Tudi do evangeličanov je imel odklonilen odnos. Dr. Štumpf navaja njegovo povest Marija Lankovicska negda Tisinsczka, v kateri predstavi evangeličane kot tiste, ki so poleg Turkov prizadejali največ zla tišinski župniji in katolištvu nasploh. Povedno je tudi, da je ob nastopu službe v Pečarovcih naročil skopati nov vodnjak, ker je bil sicer bolj oddaljen vodnjak v lasti evangeličanov. Sodelavci evangeličanskega Düševnega lista so zato skrbno spremljali Kleklova sporočila v Novinah o različnih »krivovercih« in odpadnikih in njegovih poskusih (re)katolizacije pripadnikov evangeličanske cerkve.

Njegova vloga med 2. svetovno vojno je nejasna. Madžari naj bi ga bili, piše dr. Štumpf, obtoževali hujskanja Slovencev proti Madžarom, na očitke se je sicer odzval z zapisom o slovanski etnogenezi prekmurskih Slovencev, toda vojno je preživel na Madžarskem. Iz Sombotela, kjer je napisal omenjeni »zagovor« slovenstva, je bil septembra 1941 premeščen v Celdömölk, kjer je v tamkajšnji bolnišnici opravljal službo bolniškega duhovnika. Po treh letih in pol, marca 1945, se je vračal v Mursko Soboto, vendar naj bi bili vagon, v katerem je bil, menda priklopili drugi lokomotivi. Zato je pristal v Čakovcu. No, 9. maja 1945 se je vrnil v Črenšovce in tam julija 1947 daroval zlato mašo, nato pa se je preselil v Mursko Soboto in tam leta 1948 umrl. Pokopan je na murskosoboškem pokopališču.

V pogromu so – tudi od katoliške cerkve – nahujskani domačini zažgali sinagogo v Beltincih. Beltinska judovska skupnost, ena izmed največjih v Prekmurju, si po »noči dolgih nožev« ni nikoli več opomogla. Izginila je.

V pogromu so – tudi od katoliške cerkve – nahujskani domačini zažgali sinagogo v Beltincih. Beltinska judovska skupnost, ena izmed največjih v Prekmurju, si po »noči dolgih nožev« ni nikoli več opomogla. Izginila je.
© sinagoga-lendava.si

Le še dve leti manjkata do 100. obletnice priključitve Prekmurja matični domovini. Na njej pa očitno ne bodo slavili (le) Kleklove vloge v prelomnih časih za Prekmurje. Po poročanju portala sobotainfo.com naj bi slovesnost potekala v Murski Soboti, organizacijskemu odboru pa bo predsedoval prvi predsednik RS Milan Kučan, tudi sam po rodu iz Prekmurja. Delovno srečanje v Murski Soboti – udeležili so se ga murskosoboški župan Aleksander Jevšek, nekdanji veleposlanik v Makedoniji in šef kabineta predsednika Kučana Marjan Šiftar, nekdanji direktor tovarne Mura Ernest Ebenšpager, generalmajor Alojz Šteiner, Milan Lovrenčič iz Zveze društev general Maister in višja svetovalka za področje kulture v soboški občini Darja Potočnik – je bilo sklicano na podlagi pobude Prekmurskega društva general Maister Murska Sobota, ki si prizadeva za postavitev spomenika dr. Matiji Slaviču in članu razmejitvene komisije pri mirovni komisiji v Parizu ameriškemu majorju Johnsonu.

Predsednik društva Marjan Farič je dejal, da bodo s kipom Slaviču »popravili ta zgodovinski spregled, da ne rečem ignoranco, da v vsem tem času človeku, ki je zaslužen za danes slovensko Prekmurje, še nismo postavili spomeni ka, niti seznanili naše mlade generacije s tedanjimi usodnimi dogodki«. Dr. Matija Slavič (1877– 1958), profesor bibličnih ved, ki se je strokovno izpopolnjeval na Dunaju, pa tudi v Egiptu in Palestini ter na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu – bil je tudi prvi, ki je Staro zavezo prevedel v slovenščino iz hebrejskega izvirnika – je bil med letoma 1932 in 1934 in nato med letoma 1939 in 1941 rektor ljubljanske univerze. Za Prekmurce pa je pomembno njegovo politično delo, saj mu je leta 1919 kot vladnemu izvedencu za Prekmurje z dvema strokovnima referatoma uspelo na pariški povojni konferenci zahodne velesile prepričati, da živi med Rabo in Muro slovensko ljudstvo. Za člane mirovne konference je pripravil Etnografsko karto Prekmurja in z njo utemeljil, da spadajo prekmurski Slovenci v Kraljevino SHS.

Do tedaj pa se bodo predstavniki slovenskih oblasti priklanjali (le) pred spomenikom Jožeta Klekla st. Med njimi je tudi predsednik Borut Pahor, ki dr. Zadravcu ni odgovoril, zakaj se je, če je bil obveščen o tem, kakšen je bil Klekel st., priklonil »velikemu antisemitu, antihumanistu in svetovnonazorskemu nestrpnežu«, ko pa ob drugih priložnostih opozarja na grozote fašizma, nacizma in holokavsta. No, volitve so pred vrati in kandidat za predsednika Pahor lovi glasove z dobrikanjem na več strani. Le dobrih šest kilometrov naprej na cesti od Črenšovcev proti Murski Soboti bi lahko skrenil s poti in se v gančanskem gozdičku poklonil organizatorju odpora proti Madžarom v Prekmurju Štefanu Kovaču, narodnemu heroju, sicer res komunistu, ki so ga tam leta 1941 ubili Madžari. Klekl in njegovi so bili takrat tiho. Sicer pa je menda v Črenšovcih tudi spomenik prekmurski materi

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.