MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Dva leva

Vodohodec

(Pahorjeva moralka o morali)

»Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.«
— Borut Pahor v kampanji 2012 (citirano po blogu Borisa Vezjaka)

»Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta in se to ne trudim biti. Tisto, kar potrebuje država, je človek, ki ima neko politično avtoriteto. ... Jaz sem dejal, tako kot papež. Nisem nekdo, ki bi se postavil v položaj, da bi sodil. Kdo sem jaz, da bi sodil? Vsak od nas je dovolj zrel, da presoja zase, vsi skupaj pa tudi za skupnost.«
— Borut Pahor je v nastopih ob napovedi kandidature razkril, da ni čisto razumel papeža Frančiška.

»Židan: (Pahor) je eden redkih, ki zagovarjajo bolj povezano delovanje.
Novinar: Ali ni to predvsem njegova kampanja, torej nagovarjanje desnih volivcev, s katerim ljudi dejansko deli? Lahko bi vas spomnil, da je na dan OF, ko praznujemo dogodke iz leta 1941, letos spet govoril o potrebi po spravi zaradi dogodkov, ki so se zgodili leta 1945. Ali ne vidite, da tako v javno razpravo sam potiska vprašanja, ki so nepotrebna ali celo neprimerna?
Židan: Posameznih njegovih izjav ali dejanj ne bi komentiral, med njimi so tudi takšna, s katerimi se ne strinjam. Ni idealnih ljudi, predvsem pa je v Sloveniji zelo veliko takšnih, ki ves čas govorijo, kako se morajo drugi obnašati. ... Če potegnem črto pod vse Pahorjeve izjave ali razmisleke, je kandidat, ki ima moje zaupanje, in verjamem, da bo koristen za Slovenijo.«
— Predsednik SD Dejan Židan v intervjuju za Mladino potrdi, da ob nepomembnih odstopanjih Pahor zastopa ideje in vrednote stranke SD

Tako, pa je dal še v višjo prestavo. Čeprav se je zdelo, da višje ne more. Pahor namreč. V svojih norčijah se je postavil na vodo. Vodohodec. Kot Jezus? Eh, še huje, kot vrtnar Chance; lik v izjemni filmski upodobitvi romana kontroverznega pisatelja judovsko-poljskega rodu Jerzyja Kosinskega in v odlično odigrani vlogi Petra Sellersa. A Pahor je boljši. On ne igra Chancea. On je Chance, ki tako kot naslovni junak v finalu filmske upodobitve po novem hodi po površini vode v romantičnem pejsažu Blejskega jezera. No, dobro, ne hodi ravno po površini vode, ampak, kako se že reče, supa. V pražnji predsedniški obleki, salonarjih in kajpak kravati. Je točno tak, kot ga vidijo drugi. Je (samo)konstrukcija lastne očaranosti. Pred dvema letoma sem v zvezi s Pahorjem že omenil prispodobo lika Chancea, vrtnarja, ki kljub temu da je nepismen, da ima, kot ga je prepoznala v nastopu na televiziji nekdanja gospodinja hiše, v kateri je služil, v votlini »med enim in drugim ušesom puding«, postane predsednik. Ne kljub temu, da je, ampak ravno zato, ker je debil. Ker ni nikomur nič dolžan, ker hkrati od nikogar nič ne zahteva in ne pričakuje, saj morebitnih uslug in dolgov ne bi dojel in zaznal. Zato strici iz ozadja silijo nevednega človeka dobre vere in namer v ospredje. Ki kar po površini vode odkoraka proti predsedniški palači. Zdaj se zdi, da se je Pahor s karikiranim likom poistovetil in protokolarno napravljen vesla drugemu mandatu nasproti.

Mu pa, Pahorju, vizualna komunikacija z javnostjo vsekakor uspeva bolje kot verbalna. Vse tiste miške in druge bizarne izjave so bile krepko presežene z zadnjo, da ne kandidira za moralno, ampak za politično avtoriteto države in republike. O.K. do sem je izjava lahko zanimiva in izziv za diskusijo, ali je in ali mora biti predsednik moralna avtoriteta družbe. A v nadaljevanju se pojavijo težave. Najprej zaradi dejstva, da tega ni rekel po tehtnem premisleku, ampak je bleknil, ker mu je trenutno ustrezalo. Filozof Boris Vezjak je našel več starejših izjav, v katerih Pahor trdi nasprotno in pomanjkanje moralne drže oz. avtoritete očita drugim kandidatom (glej: https:// vezjak.com/2017/08/28/pahor-pomaga-degradirati-predsednisko-funkcijo-ne-zeli-biti-moralna-avtoriteta/). Še bolj pa s pojasnilom, zakaj se prepogosto ne opredeljuje do javnih vprašanj, v katerem se sklicuje na (verjetno moralno?) avtoriteto papeža Frančiška. Ko si Pahor sposodi papeževo krilatico »Kdo sem jaz da bi sodil«, ne dojame njene razsežnosti in pomena. Namreč, s to izjavo je papež še kako eksplicitno izrekel moralno sodbo, a radikalno »heretično«, ki ga bo zagotovo ponesla v zgodovino. Namreč, stoletja trajajoča doktrina cerkve do homoseksualnosti je izrazito odklanjajoča, brez najmanjšega dvoma. In »rdeči papež« z mesta vrhovne in nezmotljive moralne avtoritete izrazi radikalni dvom. S tem poruši enega stebrov cerkve. Steber spolne morale.

V tej zvezi je vsaj toliko kot Pahorjevo nenehno prekucavanje zanimiva in šokantna lojalnost njegove nominalne stranke. Pahor s svojimi dejanji, nastopi, izjavami, dvorjenji, koketiranji ruši temeljne orientacije, za katerimi stranka SD domnevno stoji. In ji nekritične lojalnosti nikakor in nikdar ne vrača s povratno lojalnostjo. A takšno nereflektirano sledenje in podpora Pahorju lahko na koncu staneta SD več kot zavračanje nekdanjega predsednika, ki je odplul stran od strankinih konceptov in vrednot. Namreč, med potencialnimi volivci SD je po empiričnih uvidih več kritičnih kot privrženih Pahorju. Lahko se prebudijo iz lenega dremeža in to nedoslednost zaračunajo. Kajpak ne kandidatu, pač pa stranki.

No, kakorkoli. Pahor ni edini eksot med kandidati, a drugi bodo za svoje bizarne nastope dobili pet minut pozornosti in slave, on naslednjih pet let. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.