MLADINA Trgovina

Veličastna zgodba

Velja stara maksima, da smo turizem ljudje. Drugim dajemo to, kar smo sami. Hipokrizija tiči ravno na tej točki.

Letošnji pozitivni turistični rezultati polnijo časopisne strani povsod po Evropi. Turistična dejavnost prinaša potreben poslovni optimizem, potovanja povezujejo ljudi ne glede na politične cepitve in nevarnosti. Turizem je očitno način sodobnega življenja, robusten gospodarski sektor, ki je najhitreje izšel iz krize po letu 2009. Nobena druga dejavnost ne povezuje tako neposredno ljudi, tržne dobičke in naravne danosti planeta. ZN so trajnostni razvoj razglasili za letošnjo temeljno turistično usmeritev, zaradi ekoloških pritiskov in ekonomskih možnosti. Turizem je poslovna priložnost in hkrati nevarnost, prinaša pozitivne in negativne plati razvoja. Slovenija je sredi teh dilem, z večnim iskanjem pravega razvojnega modela in konkurenčnih prednosti onstran lastnih omejitev.

Turizem je znotraj statističnih primerjav veličastna zgradba. Globalno predstavlja četrto največjo gospodarsko dejavnost, zajema skoraj desetino svetovnega BDP-ja, turist je vsak sedmi prebivalec planeta. Turistična dejavnost je danes ena najpomembnejših razvojnih dejavnosti tako razvitega kot razvijajočega se sveta, hkrati pa tudi peta globalna onesnaževalka, odgovorna za sedmino vseh toplogrednih plinov in pomembno degradacijo naravnih in socialnih okolij. Letošnji poudarek trajnostnega turizma je torej nuja, pomeni uporabo turizma za izboljšanje ključnih civilizacijskih nalog sodobnega sveta.

Turistična dejavnost je vse prej kot preprosta gospodarska panoga, turist je potujoče bitje, ki velja za želenega in tudi problematičnega obiskovalca. Turizem ljudem omogoča doživljanje drugačnosti, prestavlja jih v svet, ki je drugačen od njihove vsakdanjosti, pomeni preprosto drugačno diskurzivno prakso. Na drugi strani obstaja zaradi sodobnega marketinga in mobilnosti homogenizacija turističnih doživetij vse večja, destinacije se širijo in hkrati gostijo. Dojemanje in doživljanje turistične ponudbe sta vse bolj subjektivni, individualizirani, kar omogoča sodobna digitalizacija ponudbe in povpraševanja. Zato je sodoben turist veliko bolj informiran, zahteven in kritičen kot kadarkoli doslej.

Nekdaj je turizem pomenil dvodimenzionalno premagovanje prostora in časa, danes pa turist potuje tako virtualno kot fizično. Hkrati vstopa v lokalni svet domačinov in uporablja sofisticiran svet digitalnega marketinga. Skoraj vsi turisti uporabljajo pametne telefone, tri četrtine turističnih potovanj načrtujejo in določajo ženske, mladi potujejo več kot kdaj prej, v ospredju so aktivne počitnice, avanturistična doživetja, pa tudi kulinarika in kultura. Toda turistična ponudba kljub temu vedno znova deluje stereotipno, čeprav na drugi strani razbija družbene stigme. Turizem povsod nadeva destinacijam prepoznavno standardizirano podobo, hoteli, restavracije, izbrane trgovine, ponudba kulturne in naravne dediščine, zlitje turističnih spektaklov in zabave. Ponekod gredo dlje, ker turisti iščejo drugačna izkustva. V Riu jim kažejo izkušnje slumov, v Peruju usodno privatizacijo obale jezera Titikaka, v Indiji vsakdanjost socialnih delitev, pa kitajski pridih urbanih aglomeracij, v Evropi lahko doživijo zlom španskega množičnega turizma, podobno velja za Hrvaško, Dubrovnik kot pred tem Benetke postaja turistični Hollywood ... To pa ni več prodaja iluzij, temveč kupovanje resničnega sveta, v vseh njegovih nasprotjih za domačine in brutalnostih za goste.

Turizem kot političnoekonomski projekt spodbuja kritično refleksijo. Prinaša razvoj, povezanost, svobodo, toda hkrati krepi dominacijo moči, razvojno različnost, neenakost. Turizem je preprosto, kot pravi Britton (1991), najkompleksnejša industrija množične potrošnje in akumulacije kapitala, nekakšen arhetip svobodnega trga. Turizem tu izgublja razsvetljensko razvojno podobo, razkriva se kot del kulturne in ekonomske hegemonije razvitega sveta. Turisti se zlahka prelevijo v nekakšne političnoekonomske teroriste, ki pogosto brezobzirno prisvajajo svet domačinov, spodbujajo neenakost in povečujejo degradacijo prostora. Množični turizem je del te zgodbe, bolj ko ga poganja logika kapitala, bolj postaja protislovno ogledalo družbe.

Za EU in njeno razvojno agendo je turizem paradna panoga povezovanja in konkurenčnosti. Na eni strani simbolizira toliko opevan prost pretok ljudi, na drugi poveličuje Evropo kot še vedno vodilno turistično destinacijo. Od 28 članic jih ima polovica dvomestno rast turističnih prihodov, med drugimi evropskimi državami izstopa Islandija, pet let zapored je to top destinacija, na repu sta Švica in VB. Slovenija je v varnem zavetrju zadnje petine članic, njen uspeh je spodnje evropsko povprečje.

Slovenski turizem je letos obtičal v oblikovanju nove strategije (2017–2021), ki je še ni, imamo pa akcijski načrt in izvleček ukrepov, kar je kajpada narobe svet. Toda v tem ni ničesar usodnega. Slovenski turizem pestijo premajhne in neučinkovite investicije, šibka kakovost in inovativnost ponudbe, povezljivosti in neučinkoviti menedžment. Seveda je sijajno, če novo vizijo navijamo v zeleno, butično, globalno destinacijo, za zahtevne, aktivne in zadovoljne turiste. Slovenska turistična rast ni spektakularna, je pa dobra in razmeroma trajnostna. Slovenija ostaja na varni strani glede množičnega turizma, pa hkrati brez idej, ki bi pregnale stare stereotipe glede ponudbe in povpraševanja.

Turizma za druge imamo toliko, kolikor ga zmoremo proizvesti zase. Zato velja stara maksima, da smo turizem ljudje. Drugim dajemo to, kar smo sami. Hipokrizija tiči ravno na tej točki. Ko turizem spremenimo v svet blagovnih znamk in kapitalskih identitet, izgubljamo njegovo demokratično podobo. Toda delitvena ekonomija in digitalizacija krčita nova pota demokratizacije turizma. Turizem je tod predvsem razvojni antipod političnih in korporativnih diktatur sodobnega časa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.