MLADINA Trgovina

Petra Tihole  |  foto: Uroš Abram

1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Portret

Magdalena Reiter, plesalka in koreografinja

... ki se ji zdi pomembno spodbujati mlade plesalce in koreografe

Odraščala je v poljskem Gdansku, v osemdesetih, v zadnjem desetletju komunizma, ko je mesto prežemala solidarnost in je bilo v zraku čutiti vpliv panka. Morda tudi zato pleše, že odkar pomni. Bila je gibčen otrok, kot petletnica je denimo delala mostove na svojem pogradu, kar je opazila mama in jo vpisala na gimnastiko. Ples je prevladal pri devetih, ko se je vpisala v tamkajšnjo državno baletno šolo, iz katere se je pri petnajstih letih izpisala in se prepisala na gimnazijo. A zdržala je samo tri mesece in se vrnila.

Takrat je spoznala, da je s plesom okužena za vse življenje. Sledil je študij na bruseljski mednarodni plesni akademiji P.A.R.T.S. – izobraževala se je pri vrhunskih imenih sodobnega plesa Wimu Vandekeybusu, Meg Stuart, Anni Teresi De Keersmaeker, Williamu Forsythu, Trishi Brown ... Ples je danes njen življenjski slog, njena služba in njen hobi hkrati.

V Ljubljano je pred petnajstimi leti prišla, da bi sodelovala pri plesnem projektu Mateja Kejžarja. Tu je ostala zaradi ljubezni. Spoznala je svojega življenjskega partnerja, režiserja Janeza Burgerja, si z njim ustvarila družino, medtem pa spregovorila tudi po slovensko. Pravi, da sta drug drugemu profesionalno največja kritika, saj se tako dobro poznata, da vesta, kje so njune šibke točke.

Okoli primanjkljaja, šibkosti, iztrganosti, zapustitve, zlomov pa se ponavadi vsebinsko giblje tudi v svojih plesnih predstavah. Pravi, da se v teh naših na prvi pogled negativnih plateh skrivajo možnosti za spremembe, zametki novih začetkov. Zato so njene predstave običajno nabite z energijo.

V svojem zadnjem delu, emocionalnem solu Bližnji plani, je na odru sama. V njem razmišlja o arhivskem spominu telesa. Pri štiridesetih je namreč spoznala, da se je njeno plesno telo začelo obnašati drugače. Da ima svoje fizične meje, za katere prej ni vedela. Razmišlja, da se je morda tudi v njej, kot človeku, nekaj spremenilo, saj ji vsake toliko let iz življenja odide nekdo, ki je zanjo zelo pomemben. Ta sprememba se manifestira v telesu – nekaj se odpre, nekaj zapre, pravi.

Z vprašanjem plesnega telesa, s tem, kako ozavestiš svoje nezmožnosti in jih kreativno uporabiš kot prednosti, se je ukvarjala že v čisto prvem samostojnem projektu, ki ga je naredila pri nas, Forma interrogativa. Lotila se ga je skupaj s takrat že uveljavljeno plesalko Matejo Rebolj in v tem srečanju z izkušenejšo stanovsko kolegico je pometla z nekaterimi svojimi strahovi, denimo s strahom pred staranjem. Predstava je leta 2005 prejela nagrado za najboljšo predstavo na festivalu Gibanica.

Kot koreografinja ne dela le pri svojih projektih, temveč sodeluje tudi pri filmskih, opernih in gledaliških produkcijah – z Matejo Koležnik, skupino De Tijd, Janezom Burgerjem, Matjažem Bergerjem ... Pravi, da je delo v gledališču odličen trening za lovljenje pomenov. Uživa pa tudi v predajanju znanja, saj je tudi plesna pedagoginja. Ravno te dni se je v Ljubljani končala Vibra, teden izobraževanja za profesionalne in polprofesionalne plesalce, katere ustanoviteljica in umetniška direktorica je in je letos potekala že petič. Ta mednarodna srečevanja so prostor izmenjave, predvsem pa potencial za ustvarjalni razvoj mladih plesalcev in koreografov. Vsako leto jih izpeljejo brez državne ali občinske pomoči. Kulturna politika namreč raje podpira amaterske dejavnosti, kot da bi prepoznala, kako zelo pomembna so takšna izobraževanja za profesionalce.

Opaža, da je sodobni ples kot umetniška zvrst izredno slabo zaščiten in je vedno prvi, ki se mu vzame denar. V nastali situaciji so ustvarjalni procesi kratki in ne dovolj poglobljeni, produkcije pa majhne. Takšne so tudi možnosti za postprodukcijo in promocijo. Tudi zato se ji zdi pomembno, da se vzpostavi Center za sodobni ples. Z njim bi dobili tudi nujen prostor za dnevne treninge, kjer bi plesalci skrbeli za svojo formo.

V zadnjem letu, odkar je oblast prevzela konservativna vlada, opaža, da je situacija vedno slabša tudi na Poljskem. A ne samo na področju kulture. Tu so še negativna politika do migrantov, poskusi omejevanja človekovih pravic, dostopa do kontracepcije, splava, vplivanja na neodvisnost sodstva ... »Vse to me plaši, saj se manifestira tudi v medčloveških odnosih,« pravi. To je na svoji koži izkusila poleti, ko je mesec dni preživela ob Baltskem morju. Ljudje so postali neprijetni, agresivni in imajo občutek, da se lahko vmešavajo v svobodo drugega.

Oktobra z dramaturginjo Anjo Golob ter slovaškim plesalcem in koreografom Milanom Tomašikom odhaja na rezidenco v istrski Svetvinčenat. Njihov skupni projekt Solo za dva glasova bo novembra premierno uprizorjen v Cankarjevem domu. Nastaja na podlagi »fenomenalne« tridelne ljubezenske pesmi Izjava nazora Octavia Paza in govori o možnosti in nemožnosti srečevanja ljubezni. Da so povezali sodobni ples s poezijo, ne preseneča, saj sta si izredno blizu. Oba namreč plavata po robovih pomenov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.