MLADINA Trgovina

Stanka Prodnik

1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Kultura  |  TV

Mož brez prepričanja

Nastop Boruta Pahorja v Odmevih

Aktualni predsednik Borut Pahor kot vnovični predsedniški kandidat

Aktualni predsednik Borut Pahor kot vnovični predsedniški kandidat
© TVS

Malo stvari je tako dih jemajočih kot opazovati Boruta Pahorja in njegovo prenovljeno retoriko. Samo spomnite se ga kot predsednika vlade; kako negotov in izgubljen je bil in kako skoraj ni minil teden, da se ne bi izkazal kot nesposoben. Nato je ubral drugačen ton; začel je govoriti državniško z zanosom amaterskega igralca, čedalje bolj se je vživljal v vlogo, in ko si je že dodobra verjel, so mu začeli verjeti tudi volivci. S to odločno, državniško držo je Pahor nastopil tudi v ponedeljkovih Odmevih.

Zanimivo je, da bo Pahor kandidiral kot neodvisni predsedniški kandidat in ne kot kandidat Socialnih demokratov, ki so ga predlagali na preteklih volitvah. To je predstavil kot svojo odločitev, da bo predstavnik vseh Slovencev in ne strankarski predsednik. Morda je pozabil, ampak biti predsednik republike je politična funkcija in v Sloveniji imamo strankarsko politiko. Petnajst let je vodil Socialne demokrate, tudi če odloži njihov rdeči flis, to ne pomeni, da je postal nadstrankarski. In če je politična stališča mogoče menjati s tako lahkoto kot suknje, ali je potem Pahor Cankarjev Job Mrmolja, ki je izgubil prepričanje? (»Ako se reč pretehta, – kako vrednost ima takozvano prepričanje? Kadar bi ga rabil, takrat ti je v nepriliko /…/, a kadar ga ne potrebuješ, pogrešaš ga brez vsake škode!«) Mogoče je seveda tudi, da socialni demokrati niso več želeli Pahorja, čeprav je Dejan Židan v nedavnem intervjuju dejal drugače.

A kot vemo, je članstvo SD precej bolj levo od njenega političnega vrha in Pahor je še zadnje simpatije izgubil s krčevitim umišljanjem, da bo dosegel spravo.

Vrhunec Pahorjevega nastopa v Odmevih je bilo priznanje, da je v njegovi »politični drži nekaj takega, kar se imenuje populizem«, nato pa je še poudaril, da ni nacionalist, šovinist ali rasist. Kako ni šovinist, če maturantkam kriči »miška mala«, kako ni nacionalist, če na državni proslavi reče, da smo izoblikovali svoj narodni značaj »dober ali slab, naš je in nismo se mu pripravljeni odreči za nič na svetu«, kako ni rasist, če se v zvezi z begunci ni oglasil niti enkrat, še ko je šlo za izključevanje otrok iz šol, ne?

Pahor je poudaril, da ne želi biti moralna avtoriteta. Če noče biti politik in če mu je moralni imperativ tuj – zakaj točno ga potem potrebujemo? Da z zaigrano državniško držo na proslavah samovšečno opazuje pripadnike slovenske vojske? Ali zato potrebujemo človeka, ki bo zaposlen za polni delovni čas? Mar ne bi bilo bolj racionalno za slovesne priložnosti le najeti igralca, ki bi to opravil namesto njega? »Enajst tisoč ljudi je šlo skozi mojo kampanjo,« je v Odmevih dejal Pahor. Je mogoče, da se je zarekel in jih je toliko v času predsedovanja šlo skozi njegovo predsedniško palačo, on pa je s freudovskim zdrsom priznal, da njegova politika ni nič drugega kot večna kampanja, ki brez političnih načel in moralnih vodil služi izključno sama sebi?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.