MLADINA Trgovina

Vanja Pirc

1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Kultura

Zmajev in iger

Odvrtela se je predzadnja sezona Igre prestolov, najbolj gledane nadaljevanke vseh časov

Kaj lahko pričakujemo od zadnje sezone, ki naj bi jo po napovedih avtorjev predvajali šele čez slabi dve leti? Bo ljudem uspelo ustaviti Nočnega kralja? Ali pa bodo vsi umrli in bodo svetu zavladali zombiji?

Kaj lahko pričakujemo od zadnje sezone, ki naj bi jo po napovedih avtorjev predvajali šele čez slabi dve leti? Bo ljudem uspelo ustaviti Nočnega kralja? Ali pa bodo vsi umrli in bodo svetu zavladali zombiji?

Le kaj mi je bilo tega treba, sem se spraševala, ko sem v majhni, tesni jami, pred katero se je drenjala gruča turistov, vendarle prišla na vrsto, da sem se po skalah spustila na ozko ploščad za enega, največ dva človeka in ob tem trepetala, da ne bi čofnila v vrelo vodo, ki je brbotala po skoraj celotni površini jame. Nad vodo so se vile čudovite meglice iz sopare, res je bilo lepo, saj je šlo za enega od mnogih naravnih čudes, ki jih skriva okolica jezera Myvatn na severu Islandije. A ta država ima še neskončno veliko naravnih znamenitosti in mnoge so še precej bolj dih jemajoče od te majhne jame. Zato sem si, medtem ko sem se zelo nejunaško oklepala skal, morala priznati, da sem se tam v resnici znašla samo zaradi nadaljevanke Igra prestolov.

Prav tam, v jami Grjotagja, je v tretji sezoni prespal Jon Sneg, eden od ključnih likov nadaljevanke. Kot se je pokazalo ob izteku sedme sezone, ki smo ga dočakali ta teden, očitno celo najpomembnejši.

Redni gledalci nadaljevanke, pred katero je zdaj samo še ena, finalna sezona, se bodo spomnili, da Jon Sneg v tisti jami – v nadaljevanki so jo umestili visoko na sever, onkraj visokega ledenega zidu, ki Zahodnje, nekakšen fiktivni ekvivalent Zahodu, razmejuje od skrivnostne zasnežene pokrajine, in kot se razkrije postopoma, tudi od stotisočglave horde živih mrtvecev, ki si pod taktirko Nočnega kralja prizadevajo izbrisati človeštvo – ni spal sam. Ne, spal je z Ygritte iz ljudstva divježev, edinih ljudi, ki so si drznili ustvariti življenjski prostor onstran zidu. Takrat sta ravno postajala najbolj simpatičen par nadaljevanke, toda njuna zgodba se je že hip zatem končala tragično, saj je znano, da simpatični liki v Igri prestolov umirajo, čeprav ne več tako zelo pogosto kot v prvih sezonah. No, takrat sta bila še oba živa in zdrava, in ker je bilo mrzlo, sta se malo stisnila, vse skupaj je seveda eskaliralo in znamenite Ygrittine besede »Nič ne veš, Jon Sneg«, ki so jih zvesti gledalci citirali več let, so s tistim prizorom nenadoma dobile dodatno, bolj seksi dimenzijo. Nič čudnega, da sta igralca odtlej par tudi zasebno.

Igra prestolov je postala nadaljevanka, ki jo njeni gledalci po prav vsakem predvajanem delu analizirajo do onemoglosti. Besedne zveze, kot so »mati zmajev«, »vsi ljudje morajo umreti« in »kaos je lestev«, so postale del vsakdanjika.

Koliko nas je jamo Grjotagja tisti dan obiskalo samo zaradi Igre prestolov ali pa tudi zaradi nje, ne vem, čeprav sem na Instagramu zasledila kar nekaj objav s pripisom #gameofthrones. Je pa dejstvo, da je Igra prestolov kot največji televizijski fenomen zadnjega desetletja že tolikšen mastodont, da na vse resnične lokacije, kjer nadaljevanko snemajo, derejo množice. Ne le na Islandiji, kjer so primeren okoliš za nadaljevanko, ki nastaja po seriji knjig Georgea R. R. Martina s skupnim naslovom Pesem ledu in ognja, našli tudi denimo v obmorskem Dyrholeayu in nacionalnem parku Thingvellir, temveč tudi na Severnem Irskem, v Maroku, na Malti, v Španiji in seveda na Hrvaškem. Tam je najbolj oblegan Dubrovnik, kamor so ustvarjalci nadaljevanke umestili Kraljevi pristanek, rezidenco vladarja vseh sedmero kraljestev Zahodnjega, in s tem tudi železni prestol, zaradi katerega že sedem sezon lije kri.

Pred tremi leti, ko se v Dubrovniku še niso najbolje zavedali, da lahko lokacije iz nadaljevanke pritegnejo tudi čisto specifične turiste, smo se obiskovalci po sledeh nadaljevanke odpravljali sami in to je bil prav fin sprehod po mestnem obzidju, trgih in palačah. Sledil je še ovinek do bližnjega botaničnega vrta Trsteno, nato pa še eden do zapuščenega hotela Belvedere, kjer so v četrti sezoni posneli dvoboj med Vršacem in Oberynom Martellom, enega najbolj nagnusnih v že tako z nasiljem prežeti v nadaljevanki. Spust k obali mimo smeti in razbitega stekla je takrat pokazal, da televizijskega bojišča žal ni več – nekdanje hotelsko plesišče, na katerem sta se borila hrusta, so prebarvali v rdeče-belo šahovnico in nanj napisali ime nogometnega kluba Hajduk.

Danes v Dubrovniku za vodeni ogled po lokacijah iz nadaljevanke računajo od 20 do 130 evrov. Logično je, da so zavohali poslovno priložnost, in to celo v različnih cenovnih razponih. Igra prestolov je v nekem trenutku namreč iz običajne televizijske nadaljevanke eksplodirala v enega največjih sodobnih popkulturnih fenomenov. Ne le, da je že nekaj let najbolj gledana nadaljevanka vseh časov, kar zadeva uradne meritve, že leta vodi tudi na seznamih najbolj množično piratiziranih vsebin na spletu. Še več, Igra prestolov je postala nadaljevanka, ki jo njeni gledalci po prav vsakem predvajanem delu analizirajo do onemoglosti. Skrite pomene iščejo v vsakem dejanju posameznih likov, v vsaki izjavi in vsakem navidezno nepomembnem detajlu, hkrati pa kritizirajo vsako vsebinsko nelogičnost, ki jih je z vsako sezono resda več, kar je v največji meri posledica tega, da je nadaljevanka že pred časom prehitela Martinove knjige, ki izhajajo v počasnejšem tempu, in so njeni avtorji zdaj bolj ali manj prepuščani samim sebi – zgodbo pa bo treba počasi končati.

A ne le, da gledalci Igro prestolov secirajo na prafaktorje, vsak njen del primerjajo tudi z Martinovimi knjigami, kjer je zgodba še bistveno obsežnejša, in v njih iščejo še dodatne ključe za razvozlavanje celotnega dogajanja. Nato pa o vsem tem pripravljajo poglobljene zapise, podcaste, vloge, memeje ali pa o njih preprosto debatirajo – v službi, na pijači, na mestnem avtobusu, kjerkoli. Besedne zveze, kot so »mati zmajev«, »vsi ljudje morajo umreti« in »kaos je lestev«, so postali del vsakdanjika. Prišlo je celo tako daleč, da je usoden lahko vsak tvit, ki ga objavi kateri od sodelujočih pri nadaljevanki. In če kak nov skrivnosten igralec na družbenih omrežjih začne slediti komu iz dosedanje ekipe, to lahko pomeni novo kadrovsko okrepitev nadaljevanke. Ali, še boljše, namig o vsebini prihodnjih nadaljevanj.

Prav premišljeno zasnovana in napeta vsebina, polna preobratov, je tista, ki je zakrivila tega televizijskega mastodonta. Poleg nje pa še posrečen izbor igralcev in pa ogromen, rekorden proračun, zaradi katerega v nadaljevanki mrgoli posebnih efektov, ki resnične lokacije mojstrsko spreminjajo v fantazijski svet in zaradi katerih je bilo sploh mogoče oživiti krvovolke, zmaje in vojsko krvoločnih belih hodcev, čeprav si je Martin sprva mislil, da mu je končno uspelo napisati nekaj preveč kompleksnega za televizijo. Žal se zdi, da so posebni efekti zadnja leta celo prevladali nad vsebino, sploh nad nekdaj do potankosti izpiljenimi dialogi, pa vendar nadaljevanka še vedno ostaja presenetljivo gledljiva.

Osnovna premisa knjižne sage in nadaljevanke je sicer preprosta, najprej se je za prevlado Zahodnjemu bojevalo sedem kraljev oziroma kraljic z več ali manj moralne integritete, z bolj ali manj diplomatskimi spretnostmi, z večjo ali manjšo vojsko. Medtem ko smo se zabavali ob dvornih spletkah in se poslavljali od nenadoma umrlih likov, za katere smo bili sprva prepričani, da so ključni nosilci zgodbe, pa smo izvedeli, da Zahodnjemu in tudi drugim delom sveta grozi še hitro napredujoča nevarnost s severa v podobi nekakšnih zombijev. A le zakaj bi bile stvari enostavne? Le zakaj bi se vsi tisti, ki imajo moč, povezali v skupen boj, če se hkrati lahko ukvarjajo še s tem, da si zagotovijo položaj najvplivnejšega človeka na svetu ali pa skušajo ta položaj vsaj ohraniti. Pa četudi ljudi, ki bi jim lahko vladali, morda kmalu sploh ne bo več.

Zveni presenetljivo realno? Ali vsaj malce spominja na aktualno geopolitično dogajanje? Na voditelje, kot so Trump, Putin,

Erdogan? Morda celo na grožnjo, ki bi jo utegnile za ves svet pomeniti vse bolj razmahnjene podnebne spremembe? Vzporednice vsak vidi po svoje, a podobnost z realnostjo ni naključna, kajti Martin ni želel, da bi bila njegova fantazijska epopeja črno-bela, s črnimi negativci in belimi junaki, temveč je navdih za svojo knjižno sago črpal iz resničnega življenja, iz ljudi, ki nikoli niso samo dobri in samo slabi, ampak jih življenje enkrat pahne bolj v eno, drugič v drugo smer. In prav ta prefinjeni uvid v človeka, v razpon vseh njegovih občutij in motivi za njimi, je verjetno tisti ključni razlog, zaradi katerega sta se najprej knjižna in nato še televizijska serija priljubili gledalcem. Ker so bralci in gledalci v likih prepoznali sami sebe in svet, v katerem živijo.

Je pa vseeno treba dodati, da je tako v knjižni sagi kot v nadaljevanki tudi nič koliko prizorov, ki so izjemno problematični, sploh kar zadeva nasilje in še zlasti nasilje nad ženskami, ki ga je nadaljevanka v pehanju po še višji gledanosti še dodatno potencirala. Že res, da so se mnogi najbolj teptani liki nazadnje povzdignili na najodgovornejše položaje, vendar ali je bilo res nujno, da so si scenaristi najprej izmislili posilstvo Sanse Stark in ga nato tudi prikazali? Zanimivo je tudi, kakšne odzive nadaljevanka izvablja iz gledalcev. Že res, da večina gledalcev navija za zmago ljudi nad belimi hodci, a po drugi strani je večina navijala tudi za romanco med Jonom Snegom in Daenerys Targeryan, pa čeprav so – v nasprotju z obema likoma – ves čas slutili, da sta bližnja sorodnika. Ko je do incestne romance prišlo, so se malce zgražali, v resnici pa so si zadovoljno oddahnili, češ – končno. Kajti ne pozabimo, Igra prestolov je nadaljevanka, ki pri gledalcih podžiga tudi tisto, čemur bi se v resničnem življenju raje izognili. Kako bi si drugače razložili množično ljudsko tarnanje nad tem, da scenaristi že dolgo niso ubili katerega od najbolj priljubljenih likov? Ali pa sestavljanje lestvic tistih priljubljenih likov, ki bi jih lahko ubili in na kakšen način ...

Te drobne opazke morda pričajo o tem, da Igra prestolov niti ni nadaljevanka o ljudeh, kot smo sami, in o svetu, v katerem zares živimo, temveč o ljudeh in svetu, kakršni bi ti bili, če ne bi imeli varovalk, ki ščitijo človekove pravice in preganjajo vse vrste nasilja. Po svoje pa je to tudi nadaljevanka o tem, kaj se utegne svetu zgoditi, če ne bomo resno jemali dogajanja, ki je večje od nas samih. In če pristanemo kar na tezo, da so eno takšnih dogajanj podnebne spremembe, imajo denimo prav ZDA, od koder je Martin doma, trenutno predsednika, ki podnebnih sprememb sploh ne priznava.

Kakorkoli že, zdaj vemo, katerim likom je uspelo dočakati zadnjo sezono in s tem tudi vojno med živimi in mrtveci. Kaj lahko pričakujemo od zadnje sezone, ki naj bi jo po napovedih avtorjev predvajali šele čez slabi dve leti? Bo ljudem uspelo ustaviti Nočnega kralja? Ali pa bodo vsi umrli in bodo svetu zavladali zombiji? Možno je seveda oboje, pa vendar se zdi, da si Igre prestolov po njenem izteku ne bomo toliko zapomnili po končnem razpletu kot po vsem drugem, zaradi česar je postala eden največjih sodobnih fenomenov. Po debatah, v katerih smo s kolegi ugotavljali, zakaj, za vraga, zmaj, ki bruha ogenj in se bori na strani ljudi, ne more ubiti glavnega negativca Nočnega kralja. Ali pa po tem, kako smo samo zaradi te nadaljevanke lezli v jame, polne vrele vode.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Vanja Pirc, Mladina

    Zmajev in iger

    Pri opisovanju lokacij v okolici Dubrovnika, kjer so snemali nadaljevanko Igra prestolov, sem botanični vrt Trsteno nehote preimenovala v Tisno. Oba kraja dobro poznam, zato se pozornemu bralcu, ki je lapsus opazil in me nanj opozoril, zahvaljujem, prizadetim pa za neljubo napako opravičujem.  Več