MLADINA Trgovina

Goran Kompoš

1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Kultura

Melanholični poet

Benjamin Clementine je v zadnjih letih postal vrhunska koncertna atrakcija in zdaj ga bomo poslušali tudi pri nas

Primerjajo ga celo z Leonardom Cohenom, Nino Simone in Davidom Bowiejem

Primerjajo ga celo z Leonardom Cohenom, Nino Simone in Davidom Bowiejem

Pesnik, skladatelj in glasbenik Benjamin Clementine je v zadnjih štirih letih povsem očaral glasbene entuziaste. Pri New York Timesu so ga umestili med 28 kreativnih genijev, ki so zaznamovali kulturo v letu 2016. Damon Albarn je letos v navezi z njim napovedal povratniški album svoje zvezdniške zasedbe Gorillaz. Dela pop glasbo, ampak te ne boste našli na glasbenih lestvicah, vsaj ne visoko. Za svoj prihajajoči drugi album I Tell a Fly je celo napovedal, da ljudem ne bo tako všeč kot prvenec At Least for Now (2015), s katerim si je pridelal nagrado mercury, ki jo podeljujejo najboljšim britanskim ploščam. Razlog? Vedno je bil avtsajder, v življenju in glasbi. Privlačita ga nenavadnost in drugačnost. Poslanstva glasbenika pa nikoli ni reduciral le na zabavo.

To je očitno tudi na prvem singlu Phantom of Aleppoville z nove, za 15. september napovedane plošče, ki ga je napisal, potem ko je bral dela britanskega pediatra in psihoanalitika Donalda Winnicotta. Ta je veliko pisal o otrokih, ki jih je zaznamovalo zbadanje doma in v šoli, ter njihove izkušnje primerjal s travmami zaradi vojn razseljenih otrok. Clementine je v svoji skladbi to vzporednico povlekel iz lastnih izkušenj. Na eni strani iz aktualne (geo)politike in begunskega centra v francoskem Calaisu, kjer migranti iz Afrike in z Bližnjega vzhoda čakajo na dovoljenje za vstop v Veliko Britanijo. In na drugi strani iz svojega življenja. Zaradi nenavadnega videza je bil že v otroštvu pogosta tarča sovrstnikov, tudi zaradi ekscentričnega okusa za garderobo, ki ga je izoblikovala predvsem vzgoja njegovih (ganskih) staršev. Kot goreči katoliki so svojim petim otrokom prepovedali, da bi se oblačili v slogu britanskih mladostnikov, za nameček pa sta cenzuro izvajala še nad vplivom (sprevržene) popularne kulture.

Clementine je tako dobršen del svojega otroštva hodil v cerkev in prebiral Biblijo, kot najstnik pa se je pred zbadanjem sošolcev in stiki z ljudmi začel skrivati v lokalni knjižnici, kjer je požiral poezijo Williama Blaka in T. S. Eliota. Ker starši niso bili navdušeni nad idejo, da bi postal glasbenik, se je igranja na klavir skrivoma učil sam in po kratki fazi s pop glasbo je začel preigravati dela Clauda Debussya in Erika Satieja. To mu je odprlo vrata v svet klasične in avantgardne glasbe ter opere, katerih vplive je pozneje radovedno in mojstrsko zapakiral v svojo glasbo.

Zaradi glasu, klavirja in melanholičnega razpoloženja so ga kmalu začeli primerjati z Antonyem Hegartyem, zaradi poezije z Leonardom Cohenom in zaradi vokalnih sposobnosti in intenzivnih živih nastopov z Nino Simone. Za albumski prvenec, ki ga je posnel pri šestindvajsetih, se je oprl na intimne, z vero zaznamovane izkušnje iz otroštva in spomine na čas, ki ga je v poznih najstniških letih kot brezdomec preživel v Parizu. Tam se je preživljal s priložnostnimi deli, nastopal je na ulici, sanjal o glasbeni karieri in se spoznaval s francoskim kabarejem ter poezijo Jacquesa Brela. Dokler s svojim glasom in senzibilnostjo ni očaral lokalnega agenta, ki mu je omogočil snemanje prve male plošče.

Da lahko računa na resno kariero, je postalo jasno leta 2013, ko ga je v svojo televizijsko oddajo na BBC-ju povabil Jools Holland. Tam je navdušil tudi sonastopajočega Paula McCartneyja, ki ga je spodbudil k temu, da se je resno posvetil glasbeni karieri. No, hvale cenjenih glasbenikov mu vrat na glasbeno prizorišče vseeno niso odprle samoumevno. Resda je podpisal skupno pogodbo s Capitolom, Virgin EMI in Barclayem, toda šefi so ga nagovarjali, da bi posnel lahkotnejšo, bolj radijskim poslušalcem prikrojeno glasbo. Sam pa je ostal brezkompromisen in trmoglav ter na koncu posnel prvenec, ki se ni izmikal le stereotipom, pač pa kakršnikoli enostavni kategorizaciji. Kompleksne, okoli klavirske podlage zasnovane skladbe so razkrivale njegovo ljubezen do klasične glasbe in poezije, folkovskega baladništva in pop senzibilnosti, ki pa ni imela skoraj nič skupnega z glasbo s pop lestvic. Namesto na aktualne trende se je Clementine raje oprl na izpovedništvo svojih najljubših glasbenikov, med drugim Nicka Cava, Toma Waitsa in Nine Simone.

Izkupiček je bila na prvi posluh bizarna, boemska in hkrati izrazito intimna soulovsko obarvana plošča, ki je polarizirala občinstvo. Na eni strani so se znašli kritiki Clementinove »pretirane melodramatičnosti« in »njegovega nadležnega glasu«. Na drugi pa glasbeni entuziasti, ki so ga tlačili v isti predal s svojeglavima mojstroma Davidom Bowiejem in Scottom Walkerjem.

K sreči je bilo slednjih dovolj za to, da je Clementine v zadnjih dveh letih postal vrhunska glasbena atrakcija, ki redno polni koncertna prizorišča po Evropi in ZDA. Petega septembra bo, oborožen s skladbami z novega albuma, premierno nastopil tudi v Sloveniji. 

Koncert: Benjamin Clementine
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 5. septembra 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.