MLADINA Trgovina

Vesna Teržan

1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Kultura

Znak, ki varuje življenja

95 let rdeče-belega kroga, s katerim so označene poti v naših gorah

Planinsko markacijo je uvedel kartograf Alojz Knafelc, zato jo danes imenujemo po njem

Planinsko markacijo je uvedel kartograf Alojz Knafelc, zato jo danes imenujemo po njem
© Planinska zveza Slovenije

Le kateri izmed prebivalcev te hribovite deželice na južni strani Alp se ni vsaj enkrat v življenju povzpel na kak višji hrib, goro ali planoto in iskal poti do vrha? Če je pri tem sledil rdeče-belim krogom, vrisanim na drevesa in skale, so ga ti varno pripeljali na cilj. Brez njih bi bila hoja po naših gorah zagotovo bolj zapletena in manj varna, kot je. Uradno se ta edinstveni znak v obliki belega kroga z rdečim kolobarjem (velikega od osem do deset centimetrov) imenuje Knafelčeva markacija. Knafelčeva zato, ker jo je pred natanko 95 leti uvedel Alojz Knafelc (1859–1937), kartograf, zaposlen pri železnici, in hkrati dejaven in zavzet član slovenskega planinskega društva.

»Takšno markacijo so poleg drugih planinskih oznak uporabljali že v stari Avstriji, vendar ne prav množično. No, Alojz Knafelc jo je v bistvu posvojil,« razloži Katarina Kotnik, strokovna sodelavka Planinske zveze Slovenije (PZS) za področje planinskih poti, in doda, da je pred uvedbo Knafelčeve markacije v naših planinah vladala zmeda različnih oznak, raznobarvnih črt, kvadratov, krogov ali križcev.

Po prvi svetovni vojni je slovensko planinsko društvo začelo uvajati napisne table v slovenskem jeziku in takrat je ustanovilo tudi markacijski odsek ter začelo enotiti oznake planinskih poti. Leta 1922 so v Planinskem vestniku izdali navodila »za jednotno markiranje potov«; 18. novembra 1933 pa je Dravska banovina uzakonila zaznamovanje poti, stez in smuških smeri z markacijami, ki je veljalo za celotno Kraljevino Jugoslavijo. S tem aktom sta bili prvič zaščiteni Knafelčeva markacija, pa tudi oblika usmeritvenih tabel.

»Knafelc je table oblikoval sam, izbral je rdečo podlago z besedilom v beli barvi, pač ustrezno usklajeno z markacijo. Table je dal izdelati mizarju, pobarval jih je sam in izpisal besedilo, saj je bil tehnično risarsko spreten. Skrbno je vodil seznam tabel, jih označil s številkami, jih tudi sam postavil na ustrezna mesta na planinskih poteh. Leto pred smrtjo je postavil še zadnjo tablo, ki jo je tudi zabeležil in nosi številko 466,« z občudovanjem pripoveduje Kotnikova.

Knafelčeva markacija je preprosta in prepoznavna in še vedno se uporablja v prvotni, nespremenjeni obliki.

Arhitekt Miloš Kosec, ki trenutno opravlja doktorski študij na univerzi Birkbeck v Londonu, sicer pa se je uveljavil kot pisec na področju arhitekture, je za Knafelčevo planinsko markacijo v reviji Outsider zapisal, da ima vse lastnosti dobrega oblikovalskega izdelka. Je preprosta in prepoznavna in še vedno se uporablja v prvotni, nespremenjeni obliki. Njeno učinkovitost, uporabno vrednost in prepoznavnost pa je primerjal z vrhunci slovenskega industrijskega oblikovanja – Kraljevim stolom Rex, Mächtigovim kioskom K67 in Savnikovim telefonom Iskra ETA.

Glede na učinkovitost Knafelčeve markacije bi pričakovali, da jo je prevzela večina alpskih dežel. Pa je ni. Danes jo poleg Slovencev uporabljajo le še Makedonci in Hrvati. Eni in drugi so v zadnjih letih zaprosili Planinsko zvezo Slovenije, naj jim pomaga pri usposabljanju markacistov.

Avstrija, Bavarska, Južna Tirolska (v Italiji) in Švica se povezujejo v alpsko skupnost, imajo tudi skupno usposabljanje, oznake poti pa so sicer pri njih prav tako rdeče-bele, vendar niso okrogle, temveč v obliki pomanjšane avstrijske zastave. Označevalne in usmerjevalne table imajo rumene s črnimi črkami, na njih je tudi oznaka stopnje težavnosti poti. »Vendar so še druge razlike med našim sistemom označevanja in tistim v drugih alpskih deželah, kar je predvsem posledica njihove planinske zgodovine, tradicije in kulture,« opozarja Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije za področje preventive in projektnega dela. Visokogorje v državah alpskega loka, denimo v Franciji, Italiji in Avstriji, ima drugačne značilnosti kot pri nas. Je bistveno težje dostopno; z ostrimi grebeni, drugačno strukturo kamnine: »Tam se obiskovalci na vrhove (Matterhorn, Veliki Klek, Monte Rossa, Mont Blanc) odpravijo z gorskim vodnikom. Marsikje sta prisotna večni sneg in led, poti potekajo čez ledenike, ki se vsak dan spreminjajo in s tem na neki način onemogočajo markiranje.« Pri tem je pomemben še vidik zaslužka tamkajšnjih gorskih vodnikov, za katere vodenje v gore pogosto pomeni osnovno preživetje.

V Sloveniji imamo danes 10.064 kilometrov urejenih planinskih poti in vsaka ima svojega skrbnika. Registriranih je 774 markacistov, ki planinske poti urejajo, skrbijo zanje, da so očiščene in varne. Sicer pa Planinska zveza Slovenije šteje približno 55 tisoč članov, ki vsa dela opravljajo prostovoljno. Imamo tudi zakon o planinskih poteh in eden od podzakonskih aktov določa, kakšna mora biti Knafelčeva markacija. Predvidena je še markacija za evropsko pešpot, ki je enake oblike, le da je bela ploskev nadomeščena z rumeno.

In če se odpravite v naše gore in ne veste, kje markacije iskati: planinske poti imajo markacije na desni strani, torej jih pri vzponu poiščite na svoji desni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.