MLADINA Trgovina

Goran Kompoš  |  foto: Sebastijan Iskra

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Dogodki

Tujec izjemnih sposobnosti

Benjamin Clementine je na popolnem koncertu razgalil svojo dušo in se zavzel za begunce

Enkrat se je zdelo, da spremljamo kakšno novo opero, drugič gospelovski koncert, še večkrat pa, da na odru preprosto gledamo vrhunskega pop glasbenika.

Enkrat se je zdelo, da spremljamo kakšno novo opero, drugič gospelovski koncert, še večkrat pa, da na odru preprosto gledamo vrhunskega pop glasbenika.

Ko poslušaš njegovo glasbo in vokalne sposobnosti, ni težko razumeti, zakaj Benjamina Clementina primerjajo z Nino Simone. Še mnogo bolj pa te primerjave oživijo, ko Clementina doživiš na koncertu. V svojih prikupno zmedenih, nelagodno iskrenih in vselej duhovitih pogovorih z občinstvom, je tako rekoč videti kot reinkarnacija »visoke duhovnice soula«. Kar pa ne pomeni, da jo imitira. Vse, kar Clementine na odru zapoje, zaigra ali pove, se zdi povsem avtentično, brez pretvarjanja, z razgaljeno dušo. Za nameček je njegovo sporočilo tehtno, v primeru skladb s prihajajoče druge plošče zaznamovano tudi z močno politično noto. Ni presenečenje, da je bil njegov premierni slovenski nastop v Kinu Šiška razprodan.

Najbrž ni dvoma, da se nas je večina koncerta udeležila zaradi njegovih osupljivih glasovnih sposobnosti in starejših, osebnoizpovednih pesmi. Smo pa ob teh dobili še nove, z aktualno svetovno, migrantsko politiko zaznamovane, angažirane, aktivistične skladbe. V teh je zgodbe migrantov in zaradi vojn razseljenih ljudi, ki jih je bržkone tudi sam spoznaval, ko je živel v pariških zatočiščih za brezdomce, tankočutno navezal na lastno izkušnjo neprilagojenca, čudaka, ali kot so mu zapisali v ameriškem delovnem vizumu, »tujca izjemnih sposobnosti«. Motive, vzete iz evropskih begunskih centrov, tragičnih zgodb iz Sredozemlja in sirskega Alepa, je subtilno in pronicljivo prepletel s svojimi (mladostniškimi) travmami. Pri tem pa nikoli ni bil pridigarski. Niti takrat, ko nas je vztrajno, kot s ponavljajočo se molitvijo, učil refrenov. Ne toliko zaradi pop zabavništva, pač pa zato, da bi njegove besede o soočanju z lastnimi strahovi, z nami ostale tudi po koncertu.

Interpretacija skladb, v katero se je priložnostno prikradla tudi improvizacija, je bila vrhunska. Vsa pozornost je bila usmerjena vanj, za to, da so skladbe, v katerih radovedno spaja elemente klasične glasbe, popa, folka in soula, zasijale v vseh barvah, pa je poskrbel v delavske kostume opravljen tričlanski spremljevalni bend in pet »back« vokalistk. Enkrat se je zdelo, da spremljamo kakšno novo opero Philipa Glassa in Roberta Wilsona, drugič gospelovski koncert, še večkrat pa, da na odru preprosto gledamo izjemnega pop glasbenika, ki se noče uklanjati glasbenim in družbenim stereotipom.

Če je bilo pred koncertom prisotne nekaj previdnosti na račun tega, da bi bila Clementinova glasba v živo lahko preveč melanholična in baladna, so se po koncertu takšni pomisleki povsem razblinili. Izvedba je bila igriva in duhovita, v njej pa tehtno sporočilo. Popoln koncert, tako rekoč. Boljši bi lahko bil le še, če bi med kratkim Clementinovim kvizom, s katerim je preveril, od kod smo prišli obiskovalci (iz vseh koncev Evrope), roko dvignil tudi kakšen Sirec.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.