MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

Harakiri: Smrt samuraja

Ichimei, 2011, Takashi Miike

za

Groza brezposelnosti.

Harakiri: Smrt samuraja, rimejk Kobayashijeve klasike iz leta 1962 (posnete po romanu Yasuhika Takiguchija), je film našega časa. Japonska v 17. stoletju končno ujame dolgo obdobje miru – vojn je konec, zato samuraji ostanejo brez dela, brez sredstev za preživljanje, brez gospodarja. Ko so bile vojne, so jih fevdalni gospodje prekleto potrebovali in cenili, zdaj, ko je vojn konec, pa jih gospodje, ki so z vojnami bajno obogateli, kruto in brezdušno zavržejo, tako da se mnogi iz obupa oprimejo tegale trika: ker jim samurajski kodeks časti prepoveduje, da bi prosjačili, potrkajo na vrata fevdalnega gospoda ter ga prosijo za dovoljenje, da na njegovem dvorišču izvršijo harakiri, ritualni samomor, jasno, v upanju, da jim bo gospod namesto dovoljenja za samomor dal delo ali pa denar. Toda ko pri nekem fevdalnem gospodu potrka samuraj Motome (Eita), tehnološki višek tega »večnega« miru, mu – cinično, krvoločno in sadistično, ponosni, da so spregledali njegov »blef« – pustijo, da naredi samomor: hočeš narediti samomor? Potem ga pa naredi! In Motome, ki se le pretvarja, da hoče umreti, a se zdaj – kodeks časti! – ne more več umakniti, ga res naredi, toda s precej topim bambusovim »mečem«, tako da se izredno dolgo muči, trpinči in mrcvari, preden si prisluži milostni »šus«, dekapitacijo.

Gospod in njegovi pribočniki mirno in z velikim užitkom gledajo samomor človeka, ki dejansko noče umreti. Pustijo ga, da naredi samomor – drugim brezposelnim v poduk. Sami ste krivi, da ste brezposelni, revni in lačni! Ne računajte na socialno državo! Ne računajte na tiste, ki so z vašim delom – z vašim žrtvovanjem, vašim znojem, vašo krvjo – obogateli! Ne blefirajte! Znajdite se! Postanite direktorji svojega jaza! No – samuraji svojega jaza! Toda ta neoliberalni raj se podre, ko na vrata tega fevdalnega gospoda potrka Hanshiro (Ebizo Ichikawa), samuraj, ki hoče zares umreti. Filmov, v katerih junake – in gledalce – čaka overdose mučne, srhljive, grizlijevske torture (ne le psihične, temveč fizične, telesne), se je v tem stoletju oprijel izraz torture porn. Jasno, leta 1962, ko je Masaki Kobayashi posnel Harakiri, tega izraza še ni bilo, pa četudi je bil Harakiri natanko to – torture porn. Bil je tako pred svojim časom, da še vedno izgleda moderno, kar pomeni, da se je leta 1962 tako izmikal kategorizaciji in definiciji, da so ga uvrstili med samurajske filme, nekam med Sedem samurajev in Telesno stražo. Takashi Miike, japonski filmski stroj (režiral je že več kot 100 filmov), ki je torturo tako briljantno pornificiral v Avdiciji in Morilcu Ichiju (v mnogih državah prepovedan), je s 3D-rimejkom povsem jasno pokazal, da Harakiri sodi v naš čas, v čas samurajizacije življenja, socialne smrti, represivnega kodificiranja emocij in razrednega harakirija, v postresnično neoliberalno dobo, ko vsi povsem resničnostno uživajo v agoničnem umiranju tistih, ki nočejo umreti (ni ga čez splatter med večerjo! naj še drugi trpjjo!), in ko se vsi najbolj bojijo tistih, ki hočejo res umreti (ISIS). Končno smo dohiteli Kobayashijev recesijski torture porn. (Kinodvor; začasna, omejena distribucija)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.