MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Uvodnik

In če bi bil Goran Ahmad?

Naj takoj odgovorimo na vprašanje iz naslova: če bi bil Ahmad, bi ga danes vsi imeli tako radi kot Gorana. Nobene razlike ne bi bilo. Tako kot imajo Nemci radi nogometaša Mesuta Özila.

Pri čemer velja zapisati: brez priseljevanja tega uspeha ne bi bilo.

To še ni vse. Slovenija je polna strokovnjakov in izrednih ljudi – ki so druga ali tretja generacija priseljencev, zdravniki, pravniki, športniki, fiziki, profesorji, podjetniki, direktorji, župani itd. Lahko smo le navdušeni, kako dobro integracijsko politiko smo imeli in jo celo delno še imamo – resda zadnjih dvajset let po inerciji, a kljub temu. Ni bilo getoizacije, ni bilo razlikovanja pri dostopu do izobrazbe in zdravstvenega sistema, nacionalni izvor sistemsko ni nikogar obremenjeval na njegovi življenjski poti. Seveda so ga ustavljali pri tem ljudje, mali ljudje, sistem kot tak pa ne.

Kot republika v Jugoslaviji je imela Slovenija na tem področju veliko modrosti v času socializma. Spomnimo se gradnje blokovskih naselij, kako natančno so se pomešali ljudje različnih narodnosti, premoženjskega stanja, poklica in izobrazbe. Le redki tovrstni projekti niso bili uspešni. Modrost velja priznati tudi obdobju osamosvajanja države. Mar ni neverjetno, da je tej državi uspelo vzpostaviti tako povezovalen način komunikacije v tistih časih, da so bodočo državo za svojo začutili tudi priseljenci in na plebiscitu zanjo glasovali?

No, zgodba naprej ni več tako dobra. V trenutku, ko smo dobili državo, smo se spremenili. Država nekega drugega nacionalizma, etnicizma. Saj ni zadelo večine, a zažrlo se je globoko. Danes ima ta pojav jasnejše ime, morda je razliko najbolje opisal madžarski filozof Gáspár Miklós Tamás. Nacionalizem namreč v izhodišču ni nekaj slabega. Nacionalizem kot tak, pravi Tamás, temelji na univerzalnosti – veljalo je, da je vsakdo lahko postal del nacije, če je sprejel določene vrednote. Etnicizem pa je nasproten: pravi, da obstajajo skupine ljudi, s katerimi ne želimo živeti. Ker smo drugačni biološko, rasno in kulturno ter želimo, da ti tuji elementi zapustijo našo skupnost.

Etnicizem je bil od 90. let v Sloveniji sistemski, zavesten pojav. Med izbrisanimi je bil tako tudi oče Luka Dončića, košarkar Saša Dončić, dve leti je bil brez državljanstva – ker sploh pomislil ni, da bi ga kdo lahko ne imel za Slovenca. Slovenija je tista, ki je rekla, da spada v skupino ljudi, s katerimi ne želimo živeti.

Danes je trenutek, ko je lažje pokazati, kako nacionalnost za občutek skupnega, skupnosti res ni pomembna, da pa je hkrati pomembno to razlikovanje preseči. To je namreč tisto, kar je jasno sporočil prav Goran Dragić, ki se je v trenutku zmagovitega pohoda odločil storiti neko zavestno politično dejanje.

Že od leta 2011 vemo, da Dragić je politično in družbeno aktiven človek. Na dan volitev leta 2011 je v protest zoper objave SDS, ki je označila volivce Zorana Jankovića za »trenirkarje«, ki si morajo na roko napisati, koga morajo obkrožiti, objavil tvit s selfijem, na katerem gleda v svojo dlan, in pripisom: »Trenerka: JE Telefon: JE St. na roki: JE ... ok, lahko grem volit.:))« Šlo je za politično dejanje. In enako je storil na tem evropskem prvenstvu, ko je svojemu narodu s križcem okoli vratu in s tem, da se je večkrat pokrižal, pokazal, da je pravoslavne vere. Šlo je za zavestno sporočanje svojemu narodu, da je treba drugačnost in različnost sprejemati – in da ni kvaliteta le različnost, ampak je kvaliteta njeno sprejemanje. To je storil zavestno, ne podcenjujmo ga. Šlo je za pogumno kazanje ogledala svojemu narodu v zelo občutljivem trenutku.

Ni prvič, da se je za tako osebno sporočilo odločil prav športnik. Podobno je ravnal skakalec Robert Kranjec, ki je na vrhuncu vladne protibegunske retorike na skupno vožnjo z vlakom pripeljal svojo hčer, ki sta jo z ženo posvojila v Gvineji Bissau.

Gre za izrazito osebna, a pogumna politična dejanja.

Smo med najbolj zaprtimi družbami v Evropi, beguncev smo sprejeli praktično najmanj v Evropi, za običajne ekonomske imigrante smo popolnoma zaprta država. A večina priseljencev iz bivše Jugoslavije je sem tudi prišla iz teh razlogov – le taka stiska človeka pripravi, da zapusti svojo domovino. Ne nazadnje je zato tudi večina naših izseljencev odšla iz Slovenije.

Take trenutke, ko malodane vsi razumejo, da gre za dobre procese za družbo, je treba izkoristiti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.