MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kolumna

Dvorezna kanclerka

Merklova bo izvoljena za četrti mandat

Čudež biblijskih razsežnosti bi bil, če na nemških volitvah – najpomembnejših letošnjih volitvah v Evropi – to nedeljo ne bi zmagala A. Merkel. Za to ima precej zaslug sama, s svojimi individualnimi kvalitetami: čutom odgovornosti, temeljitim posvečanjem zadevam (menda bere tudi drobni tisk pomembnejših dokumentov), premišljenostjo (kritiki pravijo preračunljivim čakanjem), ostrim razumom in nenastopaštvom. Zdi se tudi prepričana demokratka. V begunski krizi je pokazala dovolj empatije in z njo zbegala tako kritike kot privržence – kakorkoli to zdaj »popravlja«. (Mimogrede, s temi odlikami bi zasenčila vse slovenske premierje, le Drnovšek ji je bil v nekaterih pogledih podoben.)

Na položaju jo drži tudi šibkost nasprotnikov, zlasti večne tekmice, socialdemokratske SPD. Njen novi vodja M. Schulz je zbudil kratko upanje, da se bo stranka reformirala in si opomogla. Toda Schulz očitno še zdaleč ni nemški Corbyn. Ostaja zvest nadaljevalec okostenele strankarske politike in skupaj s stranko ni resna alternativa Merklovi, tudi če rad govori o pravičnejši družbi. V nasprotju s kanclerko je v marsičem showman, ne pa trd, domnevno staromoden levičar, prepričan, da za levico ni bistvena t. i. identitetna politika, ampak predvsem zagovor socialnih in ekonomskih interesov večine (revnih, prekarcev, srednjega razreda ...). Zato SPD še naprej zapuščajo tradicionalni volivci, zlasti delavstvo, novih pa ne pridobiva. Schulz se tudi noče jasno izreči o rdeči koaliciji (SPD, Die Linke, zeleni), ki bi lahko edina prinesla občuten družbeni zasuk.

Pomemben dejavnik kanclerkine dolgoživosti je tudi dejstvo, da gre veliki večini Evrope slabše kot Nemčiji. Da je tako tudi zaradi politike Merklove, Nemcev v glavnem ne briga. Hkrati ves svet z Nemčijo vred živi v času, ki je skrajno negotov in nestabilen. Zaradi relativnega slabljenja Amerike (izjema je le njena vojaška moč) in naraščanja moči nekaterih drugih držav, zlasti Kitajske, povojna mednarodna ureditev razpada. Tu so še »nori« Trump, kopičenje okoljskih groženj, kronične težave EU, prežeča nova ekonomska kriza, begunci, terorizem itd. V tem dobesedno ponorelem svetu se zdi Merklova Nemcem ena redkih trdnih, predvidljivih točk, nekakšna varujoča membrana. Od tod njen ljubkujoči vzdevek – Mutti (mami).

Omenjenim dobrim lastnostim kanclerke pa lahko postavimo nasproti slabosti: privrženost neoliberalizmu, skoraj slepo sledenje Ameriki, sebična orientacija države pod geslom Najprej Nemčija, in to v skupnosti, ki brez solidarnosti nujno hira. Mutti kaže tudi premalo posluha za okolje – hiba, s katero ne more biti res pozitiven noben sodobni voditelj.

Vse to že srednjeročno načenja trdnost in stabilnost tako Nemčije kot Evrope. Neoliberalizem ustvarja teren, ki dela za populiste in skrajno desnico. Ogroženost z revščino narašča skozi vse mandate Merklove in je danes višja kot kdaj prej. Slepo sledenje Ameriki se vrača kot bumerang v obliki terorizma, beguncev in zgrešene politike do Rusije, ki bi jo pametna EU čim bolj navezala nase. Ravnanje v slogu Najprej Nemčija in merklovska vsiljena politika zategovanja pasu privilegirata velike članice in Unijo vse usodneje delita na hirajoči jug in vzhod ter bogati severozahod.

Vse to počne kanclerka zmerneje in bolj prikrito, kot bi se tega lotil zagrizen, manj sposoben in umirjen desničar na njenem položaju. A scela vsekakor predstavlja kontinuiteto nemškega neoliberalnega, s socialnostjo slabo ublaženega kapitalizma.

Tudi Nemci čutijo do sistema vedno manj zaupanja, a ostajajo previdni. Izid volitev bo najverjetneje tak: četrti mandat Merklove v povezavi s kako manjšo stranko ali pa ponovitev sedanje velike koalicije. Ta ima že dolgo brado, SPD ohranja v podrejenem položaju in preprečuje njeno notranjo preobrazbo. SPD po malem spominja na našo SD, ki hoče biti vedno zraven na oblasti, čeprav bi se lahko preuredila in začela tako rekoč na novo le v opoziciji ali v družbi z Levico.

Če lahko v Evropi posamična država s svojim zgledom, vplivom in močjo sproži preobrat in potegne za sabo celino, je to Nemčija. Zaželen ali nevaren preobrat. Lahko bi prinesla odmik od povampirjenega kapitalizma k bolj solidarni in ekološki družbi, lahko bi pomagala obuditi strašljivo realnost predvojne Evrope. To je skrajno nevaren ali-ali. A za zdaj bo vse zelo verjetno ostalo po starem, preobrata ne bo in tako negotova Nemčija kot utrujena Unija si bosta malo oddahnili (hvalabogu, Nemčija ostaja stabilna) in malo zajavkali ( joj, Nemčija nas bo še naprej jahala). SPD bo zamudila še eno priložnost za prenovo in morebitno zmago etablirane levice. Na desnici oz. v desni sredini ostajajo na oblasti zmerne stare sile, ki pa se – poglejmo npr. dizelsko afero – vedno bolj prilagajajo interesom nemških globalnih koncernov.

Skrajna desnica (Afd) se zdi ta čas za silo obvladana, vendar bo verjetno prišla v parlament. Njena grožnja še zdaleč ni mimo, saj zdajšnja krhka stabilnost vsebuje vse nastavke prihodnje nestabilnosti – v Nemčiji in vsej Evropi. Nove krize so sistemu zapisane v gene in Merklova (ali njeni nasledniki) naslednje krize, hude ali hujše, kot je bila tista iz leta 2008, ne bo mogla znova umiriti z recepti, ki prave rešitve samo odlagajo. Potem ne bo več točka trdnosti, Mutti. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.