MLADINA Trgovina

Izak Košir

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura

Leteči cirkus Rolling Stonesov

Kako so Mick, Keith, Ronnie in Charlie seks, droge in rokenrol spremenili v globalni biznis

Mick Jagger (vokal, orglice), Keith Richards (kitara), Ronnie Wood  (kitara) in Charlie Watts (bobni) skupaj štejejo 293 let. Kljub temu na njihove koncerte hodi že tretja generacija poslušalcev.

Mick Jagger (vokal, orglice), Keith Richards (kitara), Ronnie Wood (kitara) in Charlie Watts (bobni) skupaj štejejo 293 let. Kljub temu na njihove koncerte hodi že tretja generacija poslušalcev.
© AFP

Preteklo soboto je po ocenah organizatorjev koncertnih aranžmajev najmanj 10.000 Slovencev in Slovenk romalo na nastop britanske skupine The Rolling Stones v avstrijski Spielberg. Da je bilo Slovencev na koncertu, kjer je migalo kar 95.000 obiskovalcev, res veliko, je po glasnem odzivu opazil sam frontman zasedbe Mick Jagger, ki se je med pozdravljanjem bližnjih držav ustavil prav pri Sloveniji in pripomnil, da smo z njimi (torej z Britanci) v isti skupini za svetovno prvenstvo v nogometu. Mick, večni šarmer tudi pri svojih 74 letih, pač zna pihati na dušo. A za dogodek, kjer najcenejša vstopnica stane 100 evrov, je treba narediti še marsikaj več, da občinstvo dobi svojo potešitev oziroma satisfaction.

Prizorišče ob progi za formulo 1 je moralo poskrbeti tudi za parkirišča za kar 17.000 avtomobilov in 350 avtobusov. Center vsega je bil ogromen oder, iz katerega so štrleli štirje večdesetmetrski pokončni videozasloni, kamor so bile kasneje uprte vse oči – od tribun do stojišč, kjer so plešoče noge mase ljudi tla spremenile v blato, kar je bilo na trenutke sila neprijetno. A ob prvih električnih zvokih, ki so zadoneli iz prodornega ozvočenja, smo obiskovalci na to popolnoma pozabili – in šele po koncertu ugotovili, da so škornji res obvezna oprema za koncerte zunaj urbanih meja.

Stonesi vsako prizorišče spremenijo v mesto v malem – na desetine tovornjakov pripelje opremo, na stotine delavcev postavlja oder in stojnice ter skrbi za pijačo, jedačo ter robo z zaščitnim znakom (t. i. merchandise), ki so ga natisnili na vse, kar vam srce poželi. Rollingi so podjetje, koncern, blagovna znamka – kapitalisti z anarhističnim sporočilom, ki jih ljubijo tudi komunisti.

V religijo Stonesov, ki že dolgo niso samo bend, verjamejo že tri generacije – prvi so jim začeli sledit baby boomerji v zgodnjih šestdesetih, nato še njihovi otroci in zdaj še otroci njihovih otrok. Človek bi pričakoval, da bo na koncertu največ upokojencev, a ravno teh je bilo videti najmanj; starostno je bila publika zelo mešana – najbolj presenetljivo pa je, da Stonese prihaja poslušat vedno več mladih, študentov in dijakov. Jih vidijo kot žive mumije, kot muzej na kolesih? Morda. Ali pa jim predstavljajo nekaj organskega, pristnega, odmik od instant glasbe pretirano produciranega popa današnjega časa.

Takšne misli so mi rojile po glavi, ko sem se pod odrom pripravljal na svoj že peti koncert Stonesov – zadnjega sem doživel prav v Avstriji, na Dunaju pred tremi leti, pred tem pa deset let nazaj v Beogradu, leta 2004 v Pragi, še kot smrkavec pa sem jih najprej videl v Zagrebu leta 1998. Imel sem srečo, saj na nobenem od naštetih koncertov niso razočarali – razumljivo je, da starejši ko so, manj imajo dobrih večerov, turneje se krajšajo, razmaki med koncerti pa so vse daljši. Še vedno nastopati na tej magnitudi je za te dedke (Jagger je letos postal celo pradedek), čeprav neuničljive, vedno večji napor, čeprav nas s svojo energijo in porednimi nasmeški prepričujejo, da so – večno mladi.

Ko sta svoje odigrali predskupini John Lee Hooker, jr. (sin istoimenske blues legende) in Kaleo (priljubljeni islandski indierockerji), so se s 15-minutno zamudo ugasnile luči in zaslišali so se bobni v ritmu sambe, prižgali so rdeče in rumene luči, okoli odra se je začel valiti dim, kot bi vse skupaj gorelo, in hladen jesenski večer je kar naenkrat postal peklensko vroč, ko je na desettisoče ljudi pričelo hipnotično vzklikati »woo-woo«.

Ob zvokih klavirskega uvoda se je na odru pojavil Mick Jagger in se predstavil: »Please allow me to introduce myself, I’m a man of wealth and taste ... » – uvodna Sympathy for the Devil, stara skoraj 50 let, je zvenela ravno tako diabolično kot takrat. Zmaličiti je ni uspelo niti Keithu Richardsu, ki mu zaradi artritisa zadnja leta nagajajo prsti, kar se pozna predvsem pri nekaterih kitarskih solažah, in ozvočenju, ki ga je tonskim mojstrom uspelo ukrotiti in uravnovesiti po prvih nekaj skladbah.

V vsej karieri so šele zdaj to epsko skladbo, ki jih je zaznamovala za vse večne čase, postavili kot uvodno, čeprav se jim je kot taka ponujala že od nekdaj – kot predstavitvena himna antijunakov našega časa. Richards je nekoč rekel, da so si Beatli nadeli bel klobuk, za Stonese je torej ostal samo črn, ki ga še zdaj nosijo s ponosom.

Med skorajda versko izkušnjo so bili obrazi pod odrom polni čustev – nekateri zaradi spominov, nostalgije, drugi zaradi prezence, tretji zgolj zaradi »letečega« cirkusa samega. In to je bil šele začetek stopnjujočega se popotovanja skozi zgodovino Rolling Stonesov, ki je pravzaprav zgodovina rokenrola. Da se skupina zaveda, od kod prihaja, so nato dokazali z dvema blues klasikama Ride ’Em On Down in Just Your Fool, ki so ju – stadionu navkljub – odigrali s povsem klubskim pristopom, kar na tako velikem odru ni mačji kašelj. Tokratna pesem po izboru poslušalcev je bila psihedelična She’s A Rainbow, kjer je na klavirju blestel vrhunski Chuck Leavell, dolgoletni član spremljevalnega benda oz. tako imenovane širše družine, ki vsebuje odlične blues in jazz glasbenike, od basista Darryla Jonesa (med drugim je igral z Milesom Davisom), ki je med hitom Miss You pokazal svoje zavidanja vredne muzikalične spretnosti, do saksofonista Karla Densona.

Po vrhuncih večera, temačno-orientalski Paint It Black, večplastni Midnight Rambler in izgredniški Street Fighting Man, je bil čas, da že tradicionalno tudi kaj zajebejo. Stonesi so iz kiksov in fušanja sicer naredili umetnost, žanrsko značilnost, in še vedno so se znali elegantno izvleči, nihče pa jim tega nikoli ni zameril, saj gre za del njihove spontanosti, improvizacije in šarma, če želite. »Imidž je kot dolga senca,« je nekoč izjavil Keith Richards, prvak v teh simpatičnih spodrsljajih, in krivec, da smo v Spielbergu dobili popačene uvode v naslednje klasike: Honky Tonk Women (prepozno dojel), Brown Sugar (bend na prvo, on na drugo) in Start Me Up (med komadi pozabil zamenjati rahlo razglašeno kitaro). A roko na srce, vse je nadoknadil v sklepni Jumpin’ Jack Flash, kjer je akorde streljal s tako močjo, kot bi nam želel dokazati, da še zdaleč ni za odpis. Nekdo je med tem pripomnil: »No, šele dodobra so se ogreli, pa bo že vsega konec.«

Katarza dosežena ... in cirkus je odletel naprej.

Ja, skupina, ki je nekoč utelešala seks, droge in rokenrol, danes vse to prodaja zgolj na majicah in logotipih – hedonizem in večno mladost so spremenili v globalni biznis. Kdo pa pravzaprav ne bi želel ostati za vedno mlad? Najbrž poznate tisto šalo, da bodo jedrsko katastrofo preživeli le ščurki ... in Keith Richards. A tisti, ki so imeli priložnost Stonese videti v živo, vam bodo zagotovo povedali, da pravzaprav sploh ne gre za šalo. 

Vrstni red skladb v Spielbergu

Sympathy for the Devil

It’s Only Rock ’n’ Roll (But I Like It)

Tumbling Dice

Just Your Fool

Ride ’Em On Down

Under My Thumb

She’s a Rainbow

You Can’t Always Get What You Want

Paint It Black

Miss You

predstavitev glasbenikov

Happy

Slipping Away

Midnight Rambler

Honky Tonk Women

Street Fighting Man

Start Me Up

Brown Sugar

(I Can’t Get No) Satisfaction

Gimme Shelter

Jumpin’ Jack Flash

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.