MLADINA Trgovina

Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura

Andrej Hrausky, arhitekt

»Če vse samo rušiš, pomeni, da ves čas stopicaš na mestu.«

Andrej Hrausky

Andrej Hrausky
© Uroš Abram

Andrej Hrausky je znan kot tisti arhitekt, ki je skupaj z Majdo Cajnko ustanovil in nato vrsto let vodil galerijo Dessa, prvo in edino profesionalno arhitekturno galerijo v Sloveniji. Je pa tudi eden od največjih poznavalcev arhitekturne zapuščine Jožeta Plečnika – o njem je napisal več knjig, zadnja z naslovom Simboli v Plečnikovi arhitekturi je izšla letos pri založbi Lili in Rosa. Pogovarjala sva se o pomenu simbolike v Plečnikovi arhitekturi, o Plečnikovi varčnosti in altruizmu, pa tudi o socialni zgodovini Ljubljane.

Od kdaj lahko govorimo o arhitekturi v takem pomenu, kot jo razumemo danes? Se za arhitekturo lahko štejejo tudi na primer bivališča mostiščarjev?

Nekateri menijo, da se je arhitektura pojavila zato, ker je človeku zmanjkalo jam in je moral narediti nova bivališča. Plečnik se s to razlago ni strinjal. To, da si zgradiš preprosto zavetišče, po njegovem še ni arhitektura. Arhitektura mora imeti neko univerzalno vrednoto, ki presega minljivost časa. Žal danes, v dobi neoliberalnega kapitalizma, investitorje stavba zanima samo tako dolgo, dokler ne prodajo vseh stanovanj ali poslovnih prostorov, ne čutijo odgovornosti do preteklih in prihodnjih generacij. Če vse samo rušiš, pomeni, da ves čas stopicaš na mestu. In to se dogaja Slovencem. Po prvi svetovni vojni smo izgnali vso tujo inteligenco, leta 1945 smo uničili meščanstvo, leta 1991 pa smo uničili še vso socialistično tradicijo, se pravi, da smo bili vedno znova vrženi na začetek. Nimamo tradicije. Utrip v Ljubljani danes narekujejo turisti, ne meščani. Pa še nekaj bi rekel. To, kar lahko danes o arhitekturi preberemo v časopisih in revijah, s kakovostjo arhitekture nima veliko skupnega. Ker nimamo arhitekturnih kritikov, o arhitekturi pišejo novinarji, ki jih to področje zanima, nimajo pa dovolj znanja. Posledica tega je, da se v medijh izpostavlja predvsem ekscesna arhitektura, takšna, ki je vpadljiva, ne pa nujno tudi najboljša. Večkrat mi kdo od znancev reče, da me je videl na televiziji. Ko pa ga vprašam, ali se strinja s tem, kar sem povedal, mi prizna, da me ni poslušal. Hočem reči, da je danes pojavnost pomembnejša od vsebine. In to se pozna tudi arhitekturi.

V obdobju krize je gradnja ekscesne arhitekture upadla, zdaj pa je spet v vzponu. Veliko polemik je sprožila predvidena gradnja skoraj štiristo metrov visoke hotelske stolpnice ob toplicah v švicarski vasici Vals. Kričeči pristop arhitekturnega biroja Morphosis iz Los Angelesa, ki to stolpnico projektira, je antipod zadržanemu, skorajda poduhovljenemu pristopu švicarskega arhitekta Petra Zumthorja, ki je avtor obstoječega kopališkega dela toplic. Pomenljivo je, da se je natečajna žirija od projekta stolpnice distancirala, ostro pa ga je kritiziral tudi Zumthor.

Pričakovali bi, da bo Švica s svojimi strogimi predpisi zadnja, ki bo dovolila takšno ekscesno arhitekturo, a očitno je tudi v Švici prevladala kapitalistična logika. Zumthor je veliko ime svetovne arhitekture, arhitekt Thom Mayne iz biroja Morphosis pa njegovo totalno nasprotje, velja namreč za enega najbolj kičerskih postmodernistov. Zumthorjeva žena je bila leta direktorica zdravilišča v Valsu. V tej vasici sta si zgradila tudi počitniško hišico in Zumthor je gradnjo toplic spremljal vsak dan, da ja ne bi kaj naredili mimo njegove zamisli. Želel je ustvariti vzdušje, značilno za turške kopeli. Ko je bilo zdravilišče naprodaj, se je za nakup zanimal tudi Zumthor, da bi tako zaščitil svoje avtorsko delo, a mu objektov niso prodali. Zumthorja poznam že leta, je izjemo razgledan in iskriv sogovornik. Izžareva neko posebno energijo, značilno za vse velike arhitekte.

Ste odličen poznavalec Plečnikove arhitekturne zapuščine in njegovega življenja. Plečnikov starejši brat Andrej je postal duhovnik, mlajši brat Janez cenjen zdravnik, sestra Marija si je ustvarila družino, za Jožeta pa v gimnazijskih letih ni nič kazalo, da se bo v zgodovino vpisal kot eden največjih arhitektov vseh časov.

V gimnaziji se res ni odrezal najbolje, zato ga je v uk vzel oče, mizarski mojster. Izkazalo se je, da ima Jože izjemen talent za oblikovanje. Ko je tedanjemu ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju izdelal omarico, si je prislužil štipendijo za študij v Gradcu. Izučil se je za oblikovalca pohištva, vendar ni ostalo samo pri tem. Navdušil se je za arhitekturo, odpotoval na Dunaj in brata sta ga spodbudila, da je svoje skice pokazal slavnemu arhitektu Ottu Wagnerju. Mojster je bil navdušen in Plečnik je študij zaključil kot najboljši študent. Wagner je napisal za tiste čase zelo vplivno knjigo Moderna arhitektura in v njej zapisal, da je arhitekt tisti, ki se najbolj približuje Bogu; ustvarja na svetu to, česar Bog ni ustvaril, in je kljub temu lepo. Ta misel je bila za 19. stoletje zelo nenavadna, saj se je v kiparstvu in slikarstvu upodabljalo samo tisto, kar je ustvaril Bog. Arhitektura pa je bila edina umetnost, ki je šla prek tega in je ustvarila nekaj novega. Plečnik je na Dunaju zaslovel kot arhitekt Zacherlove hiše, ki jo je načrtoval za premožnega proizvajalca praška proti moljem, pa tudi kot arhitekt cerkve sv. Duha na Ottakringu. Za Dunajčane je bil celo nekoliko preveč napreden, zato je kmalu odšel v Prago, kjer je sprejel mesto profesorja na Umetnoobrtni šoli. Tedanji češkoslovaški predsednik Masaryk mu je zaupal obnovo praškega gradu Hradčani. Že pred obnovo tega gradu se je vrnil v Ljubljano, kjer je dobil službo profesorja arhitekture, hkrati pa je delal projekte po naročilu ljubljanske mestne uprave.

Je res, da od mestne uprave nikoli ni zahteval plačila za svoje delo?

Drži. Rekel je, da mu zadošča profesorska plača na arhitekturni šoli. V obdobju pred prvo svetovno vojno, ko je Plečnik še študiral na Dunaju, so v nekaterih krogih verjeli, da si k umetnosti poklican in da si lahko ponosen, če ti je dano ustvarjati iz čistega altruizma, v dobro skupnosti. Je pa treba vedeti, da Plečnik nikoli ni znal ravnati z denarjem. Ko je kot samostojni arhitekt delal na Dunaju, je kar nekajkrat zavrnil naročila, ki so se mu zdela neetična. Življenje na Dunaju je bilo v tistih časih zelo drago in bilo mu je jasno, da bo kot samostojni arhitekt težko preživel, zato je začel iskati redno službo. Leta 1911 mu je njegov prijatelj in nekdanji sošolec ponudil profesorsko mesto na šoli v Pragi. Takoj ko je prišel do rednih dohodkov, je začel projektirati zastonj. Ko so mu v Pragi po končanih delih na praškem gradu izplačali honorar, jih je zavrnil in jim je denar poslal nazaj. Takrat, bilo je decembra 1936, mu je nadškof Anton Jeglič pisal: »Dajte dotično vsoto na razpolago škofu Rožmanu kot veliki prispevek za dozidavo Baragovega semenišča, za katerega ste vi tako originalen in krasen načrt pripravili!« Nadškofu ni bilo dovolj, da je Plečnik zastonj narisal načrt za semenišče, hotel je, da ga tudi financira. Plečnik tudi ljubljanski mestni upravi ni nikoli zaračunal honorarja. Je pa treba vedeti, da je bil tudi zelo varčen. Vedno je skušal graditi čim ceneje. Prihranil je tudi tako, da je recikliral gradbeni material. Kamen, ki so ga izkopali pri gradnji Tromostovja, je denimo uporabil za izdelavo Gerberjevega stopnišča, ki s Kongresnega trga vodi proti Hribarjevemu nabrežju. Stare stopnice izpred ljubljanske mestne hiše pa je prenesel na Vegovo cesto pred glasbeno matico. Tega ni počel samo zaradi varčnosti, ampak tudi zato, ker je želel, da material živi naprej, v neki novi arhitekturi. Mestnim politikom je bil zaradi svoje varčnosti seveda zelo pri srcu. Si pa lahko mislimo, da je šlo to v nos mlajšim arhitektom, saj jim je Plečnik odžiral posel, pa še cene jim je zbijal, ker je delal zastonj. Pri gradnji po Ljubljani se je veliko uporabljal rdeči kamen, ki so ga kopali na južnem Tirolskem. Ker je ta kamen zelo drag, so uvedli odlok, ki je določal, da nobena ureditev v mestu ne sme stati več kot kvadratni meter tega kamna. Plečnik pa tega kamna skoraj ni uporabljal. Na Zoisovi cesti je uporabil trak betonskih kamnov, ki so bili cenejši, vmes je dal kocke, ob kraju cestišča pa pesek. S tem je prihranil toliko, da si je lahko privoščil dodatno ureditev, kot je piramida, ozelenitev in podobno. Enako je ravnal na Vegovi ulici, kjer je na pločniku uporabil pesek. V filmu Vesna, ki je bil posnet v začetku petdesetih let, lahko vidite, da na Vegovi takrat še ni bilo rdečega kamna, dodali so ga pozneje, ko je Plečnik urejal Križanke. Ko so pred vojno začeli poglabljati Ljubljanico, so nameravali stari Frančiškanski most podreti in zgraditi novega, večjega. Vendar je komisija za spomeniško varstvo rušitvi mostu nasprotovala. Po vojni, v novi državi, ta odlok ni imel prave veljave, a ga je Plečnik vseeno spoštoval. Ko so mu rekli, da stari most nima umetniške vrednosti in da ne bo škode, če se ga poruši, jim je Plečnik rekel: ni pomembno, ali ima umetniško vrednost, pomembno je, da cenimo delo naših prednikov, ki so kamne iz gora zvlekli v dolino, jih sklesali v kvadre in iz njih izdelali ta most. Če mi ne bomo spoštovali truda naših očetov, kako lahko pričakujemo, da bodo zanamci cenili našega? Plečnikov pristop je bil zelo etičen.

Menda je bil do svojega dela izjemno samokritičen.

Bil je tako samokritičen, da je bil že skoraj nihilističen. Za vsak svoj projekt je rekel, da mu ni uspel. Ohranjenih je neskončno pisem, v katerih naročnikom svetuje, naj si najdejo novega arhitekta, ker da sam nalogi ni kos. Za Zacherlovo hišo na Dunaju je recimo napisal: »Dokaj zavožen projekt.« Zanimivo pa je, da so spomini njegovih sopotnikov precej drugačni. Vilko Novak se spominja, kako je Plečnik iz navdušenja nad načrtom cerkve v Bogojini objemal lokalnega župnika. Očitno je malo le verjel vase. Plečnik je tudi redko kdaj kritiziral stvaritve drugih arhitektov. Je pa nekoč zapisal, da so po potresu leta 1895 naredili velikansko napako, ker so obnovo Ljubljane zaupali avstrijskim arhitektom, češ da so ji ti dali videz provincialnega avstrijskega mesta in odvzeli karakteristike mesta, ki je na poti proti Mediteranu. Tipičen primer je cerkev svetega Jakoba na Levstikovem trgu. Pred potresom je bila to najlepša baročna cerkev v Ljubljani. Njeno notranjost so opremili najrazličnejši slikarji in kiparji, Francesco Robba je denimo naredil oltarje v kapelah in tabernakeljski veliki oltar. Po potresu je arhitekt Raimund Jeblinger iz Linza zunanjost cerkve prenovil v kvazi historičnem slogu in postavil nov, neogotski zvonik, s katerim je zamenjal oba stara zvonika. Isti arhitekt je obnovil tudi cerkev v Trnovem. Plečnik, ki je živel zraven cerkve, si je dal okno zastreti, zato da mu ni bilo treba trpeti pogleda na to manjvredno arhitekturo. Trdil je, da slog, ki ga je bil uporabil arhitekt Jeblinger, nima prav nobene zveze s slovensko tradicijo. Slovenska tradicija namreč niso stroge severnjaške linije, ampak mehke mediteranske linije, ki se tudi ujemajo z mehko slovansko dušo.

Plečnik je v svojo arhitekturo zakodiral veliko simbolike. Tako je na primer monumentalno notranje stopnišče Narodne in univerzitetne knjižnice simbolično oblikovano kot strma pot iz teme proti svetlobi, kar lahko razumemo kot poklon znanju. Je danes, v dobi neoliberalizma, še kaj prostora za simboliko v arhitekturi?

Rekel bi, da se simbolika spet vrača v arhitekturo. Pravzaprav iz nje nikoli ni povsem izginila. Večjo težavo imamo z razumevanjem simbolov. Simboli niso znaki, njihov pomen ni vnaprej določen. Simboli nas izzivajo k temu, da jim sami damo neki pomen. Plečnik nam vedno ponuja več plasti in nas vabi k poglobitvi, pozornemu opazovanju, premišljevanju in pripisovanju pomena arhitekturi in njenim elementom. Želi, da sami nekaj vidimo in temu podelimo simbolni pomen. Gre torej za psihološki trik.

S cerkvenim vrhom je moral biti v zelo dobrih odnosih, da je dobil v delo tako veliko sakralnih objektov.

Motite se. Plečnik je bil globoko veren kristjan, a je bil tudi zelo kritičen do rimskokatoliške cerkve kot institucije. Še posebej je črtil škofa Antona Jegliča, saj je dal ta Plečnikovega starejšega brata Andreja, ki je bil duhovnik, kazensko premestiti v Idrijo in ga tako degradiral. S cerkvenim vrhom se torej ni najbolje razumel. Je pa imel nekaj dobrih prijateljev med bolj izobraženimi duhovniki, zlasti med jezuiti. Plečnik je bil sin mizarja in v svoji skromnosti je vedno čutil pripadnost delavskemu razredu. Opazil je, da se je duhovščina oddaljila od vernikov, ki naj bi jim služila, kar je bilo zanj nesprejemljivo. Govoril je, da je cerkev v krizi in da jo je treba približati vernikom. Zato je pri projektiranju cerkva skušal ukiniti prižnice, pevce s kora pripeljati na tla, duhovnike pa obrniti k ljudem. Sledil je načelom kristocentrizma, gibanja, ki je zagovarjalo stališče, da mora biti Kristus postavljen v središče.

Zanimivo je, da se je tako pri cerkvi Sv. Frančiška v Šiški kot tudi pri cerkvi na Barju odločil za kvadraten, namesto za podolgovat tloris, kakršen je bil do tedaj običajen. Tako je ustvaril demokratičnejši prostor, v katerem ni bilo razlikovanja med premožnimi in revnimi. Plečnik je tudi nasprotoval temu, da je križ simbol krčanstva, saj je bil križ mučilna naprava Rimljanov in zato po Plečniku ne bi smel predstavljati tako plemenite etične drže, kot je krščanstvo. Kelih s Kristusovo krvjo se mu je zdel veliko primernejši simbol krščanstva.

Ko so jeseni leta 1940 posekali kostanje v parku Zvezda nasproti ljubljanske univerze, so naredili drva in jih podarili meščankam in meščanom za ogrevanje.

Kako pa je cerkveni vrh sprejemal Plečnikove posege v tradicionalno zasnovo sakralnih objektov? Kaj so si mislili o njegovih novotarijah?

Niso bili najbolj navdušeni. Škofijski svetovalec Josip Dostal je imel toliko pripomb k načrtu za gradnjo cerkve v Šiški, da škofija najprej sploh ni izdala dovoljenja za gradnjo. Še najbolj jih je motilo, da je dal stebre postaviti na notranjo stran cerkve, s čimer je prerezal neposredno povezavo med zakristijo in oltarjem. Plečnik se je za to seveda odločil namenoma, da bi bil duhovnik prisiljen stopati čez javni prostor in se pomešati z verniki. Cerkev v Šiški je bila tudi Plečnikov prvi poskus umestitve zvonika nad oltarjem. Zaradi statike so ga nato postavili za oltar. Tipična slovenska baročna cerkvica na hribčku je ozka in dolga, zvonik pa ima nad vhodno ložo. Plečnik pa je želel, da zvonik označuje oltar, saj se mu je ta zdel pomembnejši od vhoda v cerkev. Gre za močno simbolno sporočilo.

Toplice v Valsu, kultno delo švicarskega arhitekta Petra Zumthorja

Toplice v Valsu, kultno delo švicarskega arhitekta Petra Zumthorja

Kaj neki bi si Plečnik mislil o idejni zasnovi za prenovo bežigrajskega stadiona? Investitor prenove, podjetnik Joc Pečečnik, je izjavil, da »ta projekt ne more biti bolj prijazen do kulturne dediščine, kot je. Če bi Plečnik vstal iz groba, bi dejal: Super je.«

Kaj bi si mislil, lahko le ugibamo. Plečnik je načrte resda delal zastonj, vendar pa je vedno postavil pogoj, da morajo biti izvedeni natančno tako, kot je narisano. Če so karkoli spremenili, se je projektu takoj odpovedal. Njegov ugled je zadoščal, da so se načrtov držali. Že za časa življenja je veljal za najboljšega slovenskega arhitekta. Kot profesor in akademik je užival tak ugled, da si je tudi povojna država želela njegovih storitev. Ko je bila leta 1948 zaradi spora s tedanjo Sovjetsko zvezo uvedena blokada, je oblast organizirala posebne magazine, kjer so živila lahko kupovali pomembneži, tudi akademiki. Ni sicer znano, ali je Plečnik v tem magazinu kdaj kupoval, je pa dejstvo, da je bil kot akademik do tega privilegija upravičen, kar kaže na to, kako zelo čislan je bil.

Pred drugo vojno je imela cerkev v Ljubljani pomembnejšo vlogo, kot jo ima danes. Opravljala in financirala je različne javne naloge, ki jih je pozneje prevzela država.

Vsak samostanski red je skrbel za neko področje. Uršulinke so skrbele za šolstvo, red Vincencija Pavelskega pa na primer za reveže in slaboumne otroke. Ta red je imel ob Cesti dveh cesarjev na ljubljanskem Barju ogromno posestvo, kjer so redili prašiče in govedo in pridelovali poljščine, s katerimi so oskrbovali revne meščanke in meščane. Hrano so dostavljali približno 400 do 500 ljudem v mestu. Po borznem zlomu v ZDA leta 1929 je kriza z nekajletnim zamikom dosegla tudi naše kraje. Cerkev je revežem takoj priskočila na pomoč, vendar je bila njena pomoč pogojena. Brezdelneže so dali v prisilne delavnice. Če si torej hotel pomoč, si moral delati. Pogoj za pomoč je bil tudi, da si veren in da nisi alkoholik. Frančiškani v Šiški so ustanovili dom tretjerednic, kjer so lahko bivale betežne samske ženske v zameno za enkratni denarni prispevek. Cerkev je imela razumevanje za vse, ki so bili pošteni, a se niso mogli sami preživeti. Ni pa tolerirala lenobe.

Pogled s Tromostovja proti Zmajskemu mostu kaže dobro organiziranost del na gradbišču pri poglabljanju struge Ljubljanice; na desnem bregu se vidi nekdanji drevored, na mestu katerega je Plečnik uredil Tržnice.

Pogled s Tromostovja proti Zmajskemu mostu kaže dobro organiziranost del na gradbišču pri poglabljanju struge Ljubljanice; na desnem bregu se vidi nekdanji drevored, na mestu katerega je Plečnik uredil Tržnice.
© Peter Naglič, 1934

Kako pa so poskrbeli za berače?

Berači so lahko dobili beraško izkaznico, ki jim je dovoljevala beračenje po hišah, vendar samo na določenem območju Ljubljane. Tako berač z Viča ni smel beračiti v središču mesta, ampak le na območju Viča. Kdor si obiska beračev ni želel, je na hišo lahko obesil tablico z napisom, da je za berače že vplačal na občini. Za brezposelne so organizirali javna dela, ki so jih financirali iz tako imenovanega bednostnega fonda. Denar za fond je zagotovila občina. Ker je bila večina brezposelnih nekvalificirana, so opravljali predvsem zemeljska dela, urejali so na primer parke, za kar so bili seveda plačani. Plečniku je to prišlo zelo prav, brez teh delavcev mu ne bi uspelo urediti tako veliko mestnih parkov. Ko je občini zmanjkalo denarja za financiranje bednostnega fonda, je sprožila novo akcijo, imenovano zimska pomoč. Ta se je financirala s prostovoljnimi prispevki podjetij in tudi premožnejših posameznikov. Daroval si lahko denar, pa tudi poljščine za prehrano delavcev, ki so bili vključeni v javna dela. Skrbeli so tudi za ogrevanje revežev. Ko so jeseni leta 1940 posekali kostanje v parku Zvezda nasproti ljubljanske univerze, so naredili drva in jih podarili meščankam in meščanom za ogrevanje. Solidarnost je bila v predvojnih časih izjemna. Zanimivo je, da se je gradnja marsikaterega projekta v Ljubljani nadaljevala tudi še po italijanski okupaciji, na primer gradnja osrednje ljubljanske živilske tržnice, pa dograditev ljubljanskega gradu in ureditev igrišča v Tivoliju. Italijanski okupator je izvajal politiko palice in korenčka. Po eni strani so streljali talce, po drugi pa finančno podpirali različne projekte. Tako je visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli podaril večji znesek za zimsko pomoč, Mussolini pa je Narodni in univerzitetni knjižnici leta 1941 podaril rekordno velik znesek za nakup knjig, seveda izključno italijanskih. Ne prej ne pozneje NUK ni dobil tako ogromnega zneska. Še spomladi leta 1943, torej sredi vojne vihre, so ob bajerju v Tivoliju odprli igrišče, ki ga je projektiral tedanji mestni arhitekt Boris Kobe. S prihodom Nemcev se je položaj zaostril, Kobeta so deportirali v taborišče Dachau.

Je Ljubljana v arhitekturnem smislu avantgardno mesto?

Umetnostna zgodovina Plečnika nikoli ni dojemala kot avantgardnega. Niso razumeli, da je njegovo avantgardnost treba iskati v zasnovi, ne pa v fasadi stavb. Ko je Plečnik prišel v Ljubljano, je najprej naredil regulacijski načrt, s katerim je predvidel, kako naj bi se mesto razvijalo. Ni želel, da bi bila Ljubljana kopija ostalih evropskih mest, pač pa, da bi bila unikatna. Vendar pa ni bil privrženec stališča, da mora vsak narod izumiti lasten arhitekturni slog. Veliko bližje mu je bilo stališče Loosa, ki je pisal, da arhitekturnega sloga ni mogoče izumiti, ampak je proizvod časa – družbenih odnosov, razvoja industrije, razvoja materialov ... Plečnik je verjel, da smo Slovenci nasledniki Etruščanov in da je to tradicija, na kateri bi morali graditi. Uporaba značilnih elementov etruščanske arhitekturne dediščine, kot je recimo obok, se mu je zato zdela povsem legitimna. Večkrat je tudi rekel, da slovenski narod nima občutka za arhitekturo in da ga je zato treba vsega naučiti od začetka. Na rimski zid je dal piramide, čeprav so ga arheologi kritizirali, da to ni primerno, saj rimska Emona ni poznala piramid. Plečnik se na te kritike ni oziral. Njegov cilj je bil ustvariti arheološki park, v katerem bi sprehajalec občutil različne arhitekturne sloge in si tako izostril estetski čut.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.