MLADINA Trgovina

Vesna Teržan

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Kultura

Muzeji novega tisočletja

Francoski arhitekt Rudy Ricciotti

Sredi puščavske pokrajine, na robu alžirskega mesta Šlef, bi moral stati muzej, posvečen Hasibi ben Buali, alžirski borki za osvoboditev izpod francoske okupacije, ki je bila leta 1957 ubita v bombnem napadu francoskih oblasti na celico FLN (Front de liberation nationale) v starem predelu alžirske prestolnice. Avtor tega načrtovanega projekta, enkratne stavbe, ki se podreja in prilagaja severnoafriškemu stavbarstvu, je v Alžiriji rojen francoski arhitekt Rudy Ricciotti. Kot izhodišče za Muzej Hasibe ben Buali je vzel tradicionalno alžirsko stavbo – staro opečnato trdnjavo (kasbah), ki so jih nekoč gradili kot utrjene palače berberskih voditeljev.

Muzej Hasibe ben Buali je posvečen alžirski upornici proti francoski okupaciji Alžirije, izhodišče je bila tradicionalna alžirska stavba – kasbah, opečnata trdnjava, ki so jih nekoč gradili kot utrjene palače berberskih voditeljev. Vrhunska arhitektura, ki upošteva genius loci in hkrati razkriva arhitektov kreativni ‘dotik’, je žal ostala neuresničena.

Muzej Hasibe ben Buali je posvečen alžirski upornici proti francoski okupaciji Alžirije, izhodišče je bila tradicionalna alžirska stavba – kasbah, opečnata trdnjava, ki so jih nekoč gradili kot utrjene palače berberskih voditeljev. Vrhunska arhitektura, ki upošteva genius loci in hkrati razkriva arhitektov kreativni ‘dotik’, je žal ostala neuresničena.

Kljub temu da naj bi bil muzej veličastna stavba v skladu z zgodovinskimi okoliščinami in lokalno tradicijo, je ob njej nastalo nekaj polemik. Seveda predvsem v Franciji, saj je posvečen borki proti francoskemu kolonializmu, hkrati pa so se kritiki spraševali, čemu mu je ta projekt sploh potreben. Ricciotti mirno odgovarja z razlago svojega alžirskega muzejskega kolosa, kajti iz že omenjenih tradicionalnih premis je nastal presunljiv arhitekturni ambient. Po načrtu naj bi skozi visoko razpoko med dvema zamaknjenima zidovoma obiskovalce povabil v notranjost štirinadstropnega monolita iz rdeče opeke. Vertikala notranjemu dvorišču, okoli katerega so razvrščeni prostori za razstave, knjižnica, konferenčne sobe, plesna in glasbena dvorana, prostori za pedagoški proces in pisarne, dovaja svetlobo v vse njegove etaže. Vodilna tema je Hasiba, njeni dokumenti in pripoved o njenem življenju.

Muzej Hasibe ben Buali je posvečen alžirski upornici proti francoski okupaciji Alžirije, izhodišče je bila tradicionalna alžirska stavba – kasbah, opečnata trdnjava, ki so jih nekoč gradili kot utrjene palače berberskih voditeljev. Vrhunska arhitektura, ki upošteva genius loci in hkrati razkriva arhitektov kreativni ‘dotik’, je žal ostala neuresničena.

Muzej Hasibe ben Buali je posvečen alžirski upornici proti francoski okupaciji Alžirije, izhodišče je bila tradicionalna alžirska stavba – kasbah, opečnata trdnjava, ki so jih nekoč gradili kot utrjene palače berberskih voditeljev. Vrhunska arhitektura, ki upošteva genius loci in hkrati razkriva arhitektov kreativni ‘dotik’, je žal ostala neuresničena.

Vrhunska arhitektura, ki upošteva genius loci in hkrati razkriva arhitektov kreativni ‘dotik’, je žal ostala še neuresničena.

Ricciotti je za marsikatero mednarodno arhitekturno srenjo kontroverzni ustvarjalec, tudi zato, ker se ne ozira na lobistične mednarodne kroge, ki drug drugega podpirajo in si podeljujejo nagrade. Že zdavnaj bi moral prejeti Pritzkerjevo nagrado, saj njegove arhitekturne stvaritve presegajo običajne standarde in postavljajo nove, zahtevnejše parametre – vsebinske in simbolne, pa tudi oblikovne, tehnološke in konstrukcijske, strukturne in arhitekturne. Njegovo arhitekturo zaznamuje izrazito humana nota, v vseh pogledih. Ricciotti je družbeno angažiran arhitekt; sicer ne z glasnimi gesli, ampak tiho s svojimi deli in odločitvami, kako bo načrtoval, katero naročilo bo sprejel in na kateri javni natečaj se bo prijavil.

Muzej Rivesaltes je postavljen na terenu taborišča Camp Joff re, ki je bil vse od leta 1938 namenjen beguncem iz Španije, med drugo svetovno vojno tudi Francozom in Judom ter drugim narodom, ki sta jih preganjala nacistični in kvizlinški režim, v času alžirske osvobodilne vojne pa je bil namenjen tudi prebežnikom iz severne Afrike

Muzej Rivesaltes je postavljen na terenu taborišča Camp Joff re, ki je bil vse od leta 1938 namenjen beguncem iz Španije, med drugo svetovno vojno tudi Francozom in Judom ter drugim narodom, ki sta jih preganjala nacistični in kvizlinški režim, v času alžirske osvobodilne vojne pa je bil namenjen tudi prebežnikom iz severne Afrike

S spominskim muzejem Rivesaltes, tik ob španski meji, je podobno kot pri muzeju Hasibe ben Buali vzbudil tako kritiko in zgražanje kot občudovanje. Muzej Rivesaltes je bil med letošnjimi petimi nominiranci za evropsko nagrado Mies van der Rohe in je hkrati prejel francosko nacionalno nagrado L’Equerre D’Argent 2016. Postavljen je na območju taborišča Camp Joffre, ki je bil vse od leta 1938 namenjen beguncem iz Španije, med drugo svetovno vojno tudi Francozom in Judom ter drugim narodom, ki sta jih preganjala nacistični in kvizlinški režim, v času alžirske osvobodilne vojne pa je bil namenjen tudi prebežnikom iz severne Afrike. Skratka, mesto tragedij in krutih človeških usod. Ricciotti je muzej vkopal v zemljo, iz zemlje gleda le za kakšen meter dvignjena ploščad, obarvana z oker barvo, ki se spoji s pokrajino. Podzemna stavba je iz betona in se razprostira v dolžini 240 metrov. Na površini se zazna dvoje notranjih dvorišč, sicer so vsi razstavni prostori pod zemljo. Porušene barake v okolici je pustil takšne, kot so, da tiho pričajo o tragičnih zgodbah in hkrati o krutosti režimov preteklega stoletja, pa tudi tega, enaindvajsetega.

Muzej Rivesaltes je postavljen na terenu taborišča Camp Joff re, ki je bil vse od leta 1938 namenjen beguncem iz Španije, med drugo svetovno vojno tudi Francozom in Judom ter drugim narodom, ki sta jih preganjala nacistični in kvizlinški režim, v času alžirske osvobodilne vojne pa je bil namenjen tudi prebežnikom iz severne Afrike.

Muzej Rivesaltes je postavljen na terenu taborišča Camp Joff re, ki je bil vse od leta 1938 namenjen beguncem iz Španije, med drugo svetovno vojno tudi Francozom in Judom ter drugim narodom, ki sta jih preganjala nacistični in kvizlinški režim, v času alžirske osvobodilne vojne pa je bil namenjen tudi prebežnikom iz severne Afrike.

Četudi je na primer časnik The Telegraph Ricciottija odkril šele leta 2012 in ga označil kot vzhajajočo arhitekturno zvezdo, smo v Mladini o njem pisali že v devetdesetih letih in takrat predstavili eno njegovih prvih arhitekturnih stvaritev, koncertno dvorano Le Stadium, Vitrolles, ki je nastala nad nekdanjim rudnikom boksita in se s svojo zunanjostjo grobega, črno obarvanega betona in rdečimi lučkami na fasadi zdi kot del znanstvenofantastične kulise. Ricciotti je leta 2005 obiskal tudi Ljubljano in se udeležil arhitekturnega bienala Euphoria v organizaciji biroja Monochrome.

MuCEM, Muzej evropskih in sredozemskih civilizacij, je bil dokončan leta 2013, ko je bil Marseille evropska kulturna prestolnica. Postavljen je v pristaniški del ob zgodovinski stolp Saint Jean in vrtove ob njem, ki je v sozvočju s fi ligransko izvedeno betonsko fasado muzejskega kubusa.

MuCEM, Muzej evropskih in sredozemskih civilizacij, je bil dokončan leta 2013, ko je bil Marseille evropska kulturna prestolnica. Postavljen je v pristaniški del ob zgodovinski stolp Saint Jean in vrtove ob njem, ki je v sozvočju s fi ligransko izvedeno betonsko fasado muzejskega kubusa.

Živi v obmorskem mestecu Cassis, ob narodnem parku Les Calanques, enem najlepših predelov francoske riviere, in ustvarja v biroju v mestecu Bandol. Torej med Marseillejem in Toulonom. Slabe tri ure vožnje od tod ob obali, tik ob italijanski meji, v mestu Menton stoji še ena njegovih edinstvenih storitev – Muzej Jeana Cocteauja, tega zelo posebnega francoskega umetnika.

Muzej je bliže skulpturi kot arhitekturi, nekatere spominja na belega večnožnega pajka, druge na veliko hobotnico, ki pod svojimi lovkami čuva Cocteaujeve dokumente, knjige, revije, kataloge, predvsem pa risbe, pastele, akvarele, okoli tisoč grafik ter filme, vključno z Orfejevo trilogijo. Muzej ima devet oddelkov in temelji na zbirki ameriškega poslovneža in zbiratelja Severina Wundermana.

MuCEM, Muzej evropskih in sredozemskih civilizacij, je bil dokončan leta 2013, ko je bil Marseille evropska kulturna prestolnica. Postavljen je v pristaniški del ob zgodovinski stolp Saint Jean in vrtove ob njem, ki je v sozvočju s fi ligransko izvedeno betonsko fasado muzejskega kubusa.

MuCEM, Muzej evropskih in sredozemskih civilizacij, je bil dokončan leta 2013, ko je bil Marseille evropska kulturna prestolnica. Postavljen je v pristaniški del ob zgodovinski stolp Saint Jean in vrtove ob njem, ki je v sozvočju s fi ligransko izvedeno betonsko fasado muzejskega kubusa.

Nekateri mu očitajo, da želi s svojimi muzejskimi stavbami »demuzealizirati« muzeje, a on jih želi predvsem postaviti v novo tisočletje, jim dati ustrezno arhitekturno formo, volumnu podeliti pomen in ne zgolj namen ter dati arhitekturi njej lastno vsebino. Seveda pa ni projektiral zgolj muzejev, četudi jih je veliko, kar šestnajst, ampak tudi nekaj deset koncertnih dvoran, tudi filharmonijo v Potsdamu, kulturne centre – na primer polinezijskega na Tahitiju, knjižnice – med drugim knjižnico Simone de Beauvoir v Rouenu, gledališča, športne dvorane, šole in fakultete (teh kar 18), več kot deset zasebnih, zelo posebnih vil in hiš, železniško postajo, most itd. Večinoma gradi v Franciji, pa tudi v ZDA, po Evropi in drugod po svetu. Francija mu je podelila že kar nekaj pomembnih državnih nagrad; je tudi vitez legije časti (Chevalier de la Legion d’Honneur).

Muzej, posvečen Jeanu Cocteauju, francoskemu umetniku, je oblikovno bliže skulpturi kot arhitekturi, nekatere spominja na belega večnožnega pajka, druge na veliko hobotnico.

Muzej, posvečen Jeanu Cocteauju, francoskemu umetniku, je oblikovno bliže skulpturi kot arhitekturi, nekatere spominja na belega večnožnega pajka, druge na veliko hobotnico.

Med zanimivejšimi je tudi njegov MuCEM – Muzej evropskih in sredozemskih civilizacij, ki je nastal leta 2013, ko je bil Marseille evropska kulturna prestolnica. Postavljen je v pristaniški del ob zgodovinski stolp Saint Jean in vrtove ob njem, ki je v sozvočju s filigransko izvedeno fasado muzejskega kubusa. Masivna zgradba v velikosti 40.000 kvadratnih metrov, od tega je 26.000 kvadratnih metrov razstavnih prostorov, je obdana z betonsko čipko, ki prepušča svetlobo, da v prostore prihajata modrini morja in neba. Muzejsko stavbo označujejo kot junaško dejanje in mojstrsko delo tako glede fasade kot tudi glede konstrukcijskih in oblikovnih inovacij. Ricciottija štejejo med zagovornike betona, kajti o betonskih zgradbah je napisal tudi knjige (na primer Le béton en garde à vue). Njegova bibliografija je bogata, obsega kar 32 knjig. Veliko jih je napisal sam (14), druge pa so monografije o njegovih arhitekturnih stvaritvah (18). Ima tudi svojo založbo Al Dante, kjer je izšlo kar nekaj knjig o arhitekturi različnih avtorjev. Rudy Ricciotti je intelektualec starega kova in izredno zanimiv sodobni arhitekt.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.