MLADINA Trgovina

Notranja rast

Prenova nekdanjega industrijskega območja King’s Cross v Londonu

Železniški postaji King’s Cross (desno) in St. Pancras (levo), med njima in v zaledju pa računalniška vizualizacija načrtovanega programsko mešanega naselja, ki že nekaj let nastaja na nekdanjem industrijskem območju v središču Londona.

Železniški postaji King’s Cross (desno) in St. Pancras (levo), med njima in v zaledju pa računalniška vizualizacija načrtovanega programsko mešanega naselja, ki že nekaj let nastaja na nekdanjem industrijskem območju v središču Londona.
© Miller Hare

Znano je, da mesta rastejo in se pri tem ne le širijo navzven, na nepozidane okoliške površine, ampak tudi navznoter. Prav notranja rast mest velja za najbolj trajnosten način urbanizacije, saj smo prepoznali, da je tudi prostor omejen naravni vir. Največji potencial za notranji razvoj mest pomenijo opuščeni industrijski kompleksi, saj so infrastrukturno že opremljeni, številni so tudi na ugodnih lokacijah blizu mestnih središč. Zaradi spremenjenih prometnih tokov in razvoja logistične tehnologije so ostala prazna tudi stara pristaniška in železniška območja, v katerih so nastali glavni razvojni projekti zahodnoevropskih metropol v zadnjih desetletjih: Rive Gauche v Parizu, Eastern Docklands v Amsterdamu, HafenCity v Hamburgu …

Največ izkušenj pri prenovi industrijskih območij imajo v Londonu, kjer je zanimivo opazovati, kako se je v letih spreminjal pristop k tej kompleksni problematiki. Prenova pristanišč London Docklands, v sklopu katere so nastali novo finančno središče Canary Wharf in več elitnih stanovanjskih naselij, velja za vzorčni primer neoliberalnih politik iz obdobja Margaret Thatcher, ki ni v ničemer pripomogel k izboljšanju slabih socialnih in bivanjskih razmer v okoliških delavskih soseskah vzhodnega Londona. Ta dolg so londonske oblasti želele nekoliko poravnati s projektom olimpijskih iger 2012, s tem da so olimpijski park umestile na opuščeno in močno onesnaženo območje težke industrije. Po očiščenju zemljišča in renaturalizaciji vodotokov so nove športne in parkovne površine namenili okoliškim prebivalcem, velik del stanovanj v olimpijski vasi pa prodali ali oddali po »ugodnih« (»affordable«) cenah. Nekakšno srednjo pot med ekonomskimi interesi investitorjev in interesi širše okolice pa so ubrali pri prenovi lokacije King’s Cross, ki poteka že nekaj let.

Granary Square, novi javni prostor pred prenovljenim skladiščem žita, v katero so umestili novoustanovljeno fakulteto za umetnost in oblikovanje Central St. Martins. Trg je med tednom priljubljeno zbirališče študentov, konec tedna pa družin z otroki.

Granary Square, novi javni prostor pred prenovljenim skladiščem žita, v katero so umestili novoustanovljeno fakulteto za umetnost in oblikovanje Central St. Martins. Trg je med tednom priljubljeno zbirališče študentov, konec tedna pa družin z otroki.
© John Sturrock

Gre za območje železniških delavnic, skladišč in druge industrije v zaledju železniških postaj St. Pancras in King’s Cross, ti stojita druga ob drugi ob cesti Euston Road, ki določa severni rob ožjega mestnega jedra Londona. Ko je tamkajšnja industrija v 80. letih zamrla, je ta predel začel propadati in se zaraščati, v opuščene stavbe so se naselile kriminalne dejavnosti, prostitucija in trgovina z drogo. Postopoma pa so se zaradi nizkih najemnin tja začeli priseljevati umetniki in ustvarjalci, pojavili so se alternativni nočni klubi in z njimi povezane subkulture, območje je bilo vse bolj zanimivo in živahno, vendar še vedno nevarno in na slabem glasu. Zanemarjeni in nevarni sta bili tudi obe železniški postaji. Obenem so bili nepremičninski vlagatelji ves čas pozorni na 27 hektarjev veliko območje, saj je veljalo za zadnje večje še nerazvito območje v središču Londona. Zato je angleška vlada v 90. letih ustanovila družbo King’s Cross Partnership, ki je skrbela za razvoj lokacije. Prvi razvojni premik je prinesla gradnja britanske narodne knjižnice leta 1997, vendar so načrti za pozidavo celote zaradi tedanje recesije ostali le na papirju. Leta 2000 je vodenje projekta prevzela zasebna nepremičninska družba Argent, a je gradbene posege več let zadrževala rekonstrukcija železniških linij, ko so na postajo St. Pancras preusmerili hitro progo izpod Rokavskega preliva. Poleg tega so se pri Argentu odločili, da se projekta ne bodo lotili po dotlej običajni praksi načrtovanja »od zgoraj navzdol«, temveč so lokacijo najprej več let z različnih vidikov proučevali in se sestajali s prebivalci revnih delavskih naselij znotraj območja ter iz okoliških predelov, z raznimi organizacijami in drugimi deležniki, da bi razumeli njihove poglede, želje in interese. Ugotovili so, da je za dolgoročni uspeh projekta nujno, da se v njem vzpostavi mešanica različnih poslovnih, kulturnih, izobraževalnih in drugih programov ter različnih tipov stanovanj, ki bodo v novo naselje privabljali različne profile uporabnikov. Poleg tega so morali upoštevati več spomeniško zaščitenih objektov industrijske in tehnične dediščine, na primer skladišča, delavnice in plinohrame iz 19. stoletja. Ker London strogo varuje poglede proti katedrali St Paul’s, so višje stavbe lahko načrtovali le na severni strani območja. Očistiti so morali tudi veliko industrijskega onesnaženja, na predelih, ki so se samodejno zarasli, pa so vzpostavili naravne rezervate.

Pri načrtovanju projekta je imela pomembno vlogo faznost izvedbe. Gradnja tako obsežne zazidave neizbežno poteka več let, celo desetletje, želeli pa so, da bi že prve dokončane realizacije pritegnile dovolj obiskovalcev, da bi območje zaživelo. Zato so najprej prenovili železniški postaji, obe veličastni historični arhitekturi – neogotsko St. Pancras z eminentno opečno fasado in kamnito neoromansko stavbo King’s Cross. Pred slednjo so odstranili neugledne prizidke in ponovno vzpostavili postajni trg. V prvo fazo je sodila tudi prenova starega skladišča žita, v katero so umestili novoustanovljeno fakulteto za umetnost in oblikovanje Central St Martins. Pred njo so uredili še en javni trg ter sprehajalno pot ob bližnjem kanalu. Te realizacije so imele pomemben strateški cilj: prenovljeni postaji in javni prostori so vzpostavili stično točko nastajajoče zazidave z okolico ter prostor, kjer se lahko odvija urbano življenje; nova fakulteta pa je pritegnila najvitalnejši sloj uporabnikov – mlade, izobražene kreativce, s čimer so sledili tudi obstoječemu umetniškoustvarjalnemu slovesu lokacije.

Jeklene strukture plinohramov, ki so bili vizualna posebnost območja, so kot pomembne gradnike prostorske identitete obnovili in vključili v parkovno ureditev, nekaj pa so jih celo predelali v stanovanja

Jeklene strukture plinohramov, ki so bili vizualna posebnost območja, so kot pomembne gradnike prostorske identitete obnovili in vključili v parkovno ureditev, nekaj pa so jih celo predelali v stanovanja
© John Sturrock

Hkrati z omenjenimi posegi pa je že raslo tudi več poslovnih stavb, ki jih kljub bližini londonskega finančnega središča niso zasedle samo banke in investicijske družbe, temveč tudi različna visokotehnološka, kreativna in druga podjetja ter oddelek lokalne občinske uprave. Pri družbi Argent si kot največji uspeh štejejo, da jim je uspelo privabiti multinacionalko Google, ki bo tu zgradila svojo britansko centralo. K odločitvi naj bi najbolj pripomogla predvsem celostno zasnovana vizija območja, sploh njena trajnostna naravnanost in programska pestrost. Poleg več kot 300 tisoč kvadratnih metrov poslovnih površin ter 45 tisoč kvadratnih metrov trgovskih prostorov bodo v King’s Crossu zgradili tudi okoli 2000 novih stanovanj. Na zahtevo mestnih oblasti naj bi 43 odstotkov stanovanj ponudili po ugodnih cenah, čeprav so ta delež kasneje zmanjšali na 33 odstotkov. Zgradili bodo tudi novo osnovno šolo in vrtec.

Prostorski načrt celotne zazidave (masterplan) je zasnovala skupina treh planerskih birojev (urbanisti Allies and Morrison in Porphyrios Associates ter krajinski arhitekti Townshend Landscape Architects) na podlagi naročnikove vizije, povzete v dokumentu z naslovom Principi za humano mesto. Ta se poleg že omenjene programske pestrosti osredotoča na »place-making«, ustvarjanje javnih prostorov. Bolj kot z arhitekturno izraznostjo stavb so se torej ukvarjali s prostorom med njimi. Oblikovali so ga po načelih tradicionalnega mesta, kot niz ulic, trgov in parkov z aktivnimi pritličji, ki generirajo urbano dogajanje. Posamezne stavbe so nato projektirali različni britanski in tuji arhitekti. V skladu z urbanističnimi izhodišči so vse zasnovane racionalno, v zadržani, a dostojanstveni estetiki. Da so jih nekateri izrazito ekspresivno naravnani arhitekti, na primer Zaha Hadid in Peter Cook, označili za »dolgočasne«, imajo njihovi načrtovalci za pohvalo. Posebno pozornost so namenili spomeniško zaščitenim stavbam, na katere so navezali glavne javne prostore in ki bodo v novi soseski pomenile nosilce identitete in ohranjale spomin na industrijsko preteklost ožje in širše okolice.

Gradbena dela so se začela leta 2007 in bodo potekala še nekaj let, glavne poteze in njihov učinek pa so že vidni. Kritike so večinoma pozitivne – javne ureditve so zaživele, ulice in trgi so polni študentov, uslužbencev, turistov, pa tudi staršev z otroki in drugih sprehajalcev; čeprav mnogi opozarjajo, da to niso pravi javni prostori, ker so ostali v lasti zasebnih družb, ki lahko javno rabo omejijo oziroma jo nadzirajo, drugi ocenjujejo, da je tudi tako stanje vendarle bistveno boljše od zapuščenega in s kriminalom obremenjenega industrijskega območja. Poleg tega gotovo ne gre za socialni projekt, ki bi reševal londonsko stanovanjsko problematiko, vendar je za investicijo pretežno zasebne narave socialna komponenta nenavadno močna, sploh v primerjavi z elitističnimi nepremičninskimi projekti, ki sicer nastajajo v Londonu.

Prepletanje sodobne nove arhitekture, prenovljenih industrijskih hal in delavskih stanovanj iz 19. stoletja ter javnega prostora in zelenih ureditev ob kanalu.

Prepletanje sodobne nove arhitekture, prenovljenih industrijskih hal in delavskih stanovanj iz 19. stoletja ter javnega prostora in zelenih ureditev ob kanalu.
© John Sturrock

V primerjavi s stanjem pri nas lahko ugotovimo, da so pri prenovi območja King’s Cross dosegli vse, česar v Ljubljani in drugod po Sloveniji ne zmoremo ali ne znamo, začenši z narodno knjižnico in rekonstrukcijo glavne železniške postaje. Naše upravne strukture (občinske ali državne) namreč nimajo moči in zmogljivosti, da bi vodile kompleksnejše prostorske projekte, politika pa ne pristne želje za to. Obenem zasebni investitorji največkrat ne vidijo prek mej svojih zemljišč, čeprav bi včasih v sodelovanju s sosednjimi lastniki in drugimi deležniki lahko izpeljali precej boljše in bolj donosne projekte, kot jih dosežejo z golim maksimiranjem pozidave na svojem zemljišču; pa še marsikateri civilni iniciativi bi se izognili. Odlično zasnovano Partnerstvo Šmartinska v Ljubljani se je temu še najbolj približalo, a postopoma postaja vse bolj mrtev projekt, javne ureditve v njem, na primer velik osrednji park, pa kopnijo. Kasnejše Partnerstvo Celovška je bilo »mrtvorojeno« že v začetku, saj so imeli posamezni lastniki že pripravljene lastne projekte in niso imeli posebnega interesa za sodelovanje. Velik potencial – tako z vidika industrijske dediščine kot za ustvarjanje urbanih javnih ambientov – ima območje Tobačne tovarne Ljubljana, ki se je s stečajem investitorja, Imosa, vrnilo na izhodišče. Zato bi bilo smiselno ponovno razmisliti o vsebinah, ki so bile za to lokacijo že predlagane ali tam celo že delujejo – na primer tehnološkem oz. poslovnem inkubatorju, raznih storitvah in javni upravi, glede na pozicijo med Rožno dolino in visokošolskim območjem na Tržaški in Aškerčevi cesti pa predvsem o novih fakultetah ali akademijah ter študentskih domovih. Ob tem bi še vedno ostal prostor za stanovanjske stolpnice, kot jih je predvideval prvotni projekt. Podobne priložnosti obstajajo tudi pri Cukrarni in tovarni Rog. Predvsem bi morali paziti, da se izognemo usodi ljubljanskih mestnih klavnic na Poljanah, kjer je namesto programsko mešane mestne četrti nastalo (sicer sodobno oblikovano) spalno naselje, ohranjeni fragmenti arhitekturno zanimivih industrijskih stavb 19. stoletja pa, prislonjeni ob generične škatle supermarketov sredi ogromnega parkirišča, delujejo smešno in nedostojanstveno.

Pri projektih prestrukturiranja starih industrijskih območij se morajo svoje odgovornosti zavedati vsi udeleženci. Glavne odločitve so namreč sprejete, še preden se dela lotijo izdelovalci urbanističnih načrtov in projektne dokumentacije, torej urbanisti, arhitekti in drugi inženirji. Usoda novega naselja je v veliki meri določena že s projektno nalogo oziroma vizijo, ki jo imajo za neki prostor investitorji, bodisi zasebni ali javni, ter s pogoji in omejitvami, ki jim jih postavijo pristojne ustanove. Primer prenove območja King’s Cross kaže, da sta tudi v izrazito liberalnotržno naravnanih družbah med njimi mogoča produktiven dialog in sodelovanje, ki tudi pri zasebnih projektih prinaša širšo javno korist.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.