MLADINA Trgovina

Odvisni od Nemčije

Nemčija po volitvah je politično manj stabilna, ekonomsko ranljivejša, evropsko manj predvidljiva, bolj bo zazrta vase kot navzven

Nemške volitve zadevajo vse, vsa EU je čakala na rešitev političnoekonomskega rebusa svoje središčne države. Zmaga Merklove je edina stalnica, vse drugo se je dramatično spremenilo. In cena je visoka. Največ sta izgubili vodilni stranki centra, CDU/CSU in SPD, največ je pridobila skrajno desna populistična stranka AfD. Nemški povojni političnoekonomski model razpada, politični prostor se diferencira, postaja vse bolj populističen, tudi fašistoiden. Nemčija po volitvah je politično manj stabilna, ekonomsko ranljivejša, evropsko manj predvidljiva, bolj bo zazrta vase kot navzven. Nemška političnoekonomska hegemonija po volitvah postaja še večji evropski problem.

V Nemčiji se je potrdila nova politična normala zahodnega sveta, stranke centra izgubljajo, periferne dobivajo, desni populizem izrinja levi socializem. Dosedanja velika koalicija krščanskih in socialnih demokratov, CDU/CSU in SPD je na volitvah doživela otipljiv poraz. Volilni izid je za vse tri vodilne stranke desnega in levega centra najslabši po letu 1949. Volivci so tudi tukaj jezni in razočarani, izgubili so zaupanje v politični sistem, tudi v Merklovo. Ekonomski rezultati države so dobri, socialno manj otipljivi za srednji sloj, toda Nemci se čutijo političnoekonomsko ogrožene, zaradi migracij, terorizma, bližnjih vojn, ameriško-ruskih konfliktov, opotekajoče se EU … Zato so največ pridobili ksenofobni nacionalisti v AfD, pa tudi do EU kritični liberalni demokrati (FDP), drugi so ostali na svojih starih položajih (Levica, Zeleni).

Merklova ostaja na čelu države, toda šibkejša kot kadarkoli. Očitno je na tujem močnejša in prepričljivejša kot doma. Toda njen četrti mandat jo kljub temu že uvršča ob bok Kohlu in legendarnemu von Bismarcku. Nemcem veliko pomenita politična stabilnost in predvidljivost, ki omogočata ekonomski napredek in socialno vzdržnost. Merklova je to poosebljala, naredila pa je nekaj usodnih napak. Njena politična, tudi volilna strategija je bila vedno defenzivna. Nikoli ni bila ustvarjalka močnih vizij, prepričljivejša je kot pragmatična iskalka odgovorov. Toda ni jih našla, ne za upehani nemški model socialno tržnega gospodarstva, ne za domači in evropski zeleni »New Deal«. Predvsem pa so ji zamerili slabo izpeljan sprejem beguncev, vključitev ekonomskih migracij, podcenjevanje terorizma in varnosti. In prav ti strahovi so poganjali volilno kampanjo in AfD, ki jih je poosebljala. Njeno javno demoniziranje jo je politično samo krepilo, jezdila je na znanih valovih begunske krize in muslimanske ksenofobije, ekonomskem nacionalizmu in kritiki EU. Obdobje profilirane antifašistične, miroljubne in socialno tržno usmerjene Nemčije se izteka. Evropski politični zemljevid se je s tem usodno spremenil.

Skrajna desnica AfD je relativna politična zmagovalka volitev, tretja stranka po moči, druga v deželah vzhodnega dela države. Nastala je kot oblika upora proti paternalistični vlogi Nemčije v EU, končala je kot čudaška zmes desnega populizma in odkritega neonacizma. Največja poraženka volitev je SDP, ki tone skupaj s socialno državo, brez pravih ideoloških, političnih in ekonomskih rešitev, doma in v EU. SDP odhaja v opozicijo. Schulz želi preživeti z oživitvijo klasične konfrontacije med demokratično levico in desnico. Toda med njima je opozicijski klin neonacistične AfD in postkomunistične Levice. Najrealnejša je nova koalicija med CDU/CSU, liberalnimi demokrati in zelenimi. Barvita jamajška koalicija bo težko dosegljiva, vsebinsko in kadrovsko. Zeleni napadajo fosilno energetiko in avtomobilsko industrijo, iz mest bi izgnali tradicionalne avtomobile, FDP je za nižje davke in ostro nasprotuje federalizaciji EU. Vlade ne bo nekaj mesecev, podobno kot na Nizozemskem, manjšinska vlada ali nove zvezne volitve pa bi okrepile AfD. Politična nestabilnost postaja nova stalnica povolilne Nemčije.

Ostanimo trezni. Nemčije še ne ogrožajo stari neonacistični duhovi, AfD je zgolj politično izolirana parlamentarna stranka, zunaj vseh vladnih kombinacij. Nemčija ostaja stabilna demokracija, velika zagovornica evra in EU, daleč od neznosnih političnih improvizacij Mayeve in Trumpa. Toda vsi temeljni stebri nemškega povojnega čudeža se majejo. Socialna država, monetarna in fiskalna stabilnost, industrijska politika, deležniški koncept podjetij, povezovalni izobraževalni sistem, miroljubni vojaški kompleks so omogočili ohranitev industrije, tehnološki razvoj in izvozno usmerjenost. Ekonomski liberalizem je tu postal ordoliberalizem, vpet v pravila in sistem, bližje Listovim ekonomskim doktrinam kot Ricardu.

Socialno državo je načela fiskalna kriza, trge neoliberalne neumnosti. Evro je problematičen torzo, nemške banke so v krizi, varčevalne politike delujejo prociklične. Soupravljanje je izgubilo povezovalno vsebino, reindustrializacijo ogroža Kitajska, presežki plačilne bilance tvorijo nevarno makroekonomsko neravnotežje. Neenakosti in izključenost prinašajo usodne politične posledice … EU je zrasla ob nemškem vprašanju (pacifikacija Nemčije), toda z leti je prevzela nemški razvojni model (skupni trg in denar). Politična evropeizacija Nemčije je končala v nemški EU. To pa je nevarno razmerje, zlasti ob politično nestabilni Nemčiji in ekonomsko razklani EU.

Finančni trgi in evrski tečaj so prvi glasniki politično-ekonomske negotovosti v povolilni Nemčiji. Odgovornost jamajške koalicije je velika. Če Nemčiji ne uspe, se bo spet zamajala krhka EU, tudi odrešilna os Macron-Merkel. Francozi stavijo na federalno EU, Nemci na meddržavno, oboji želijo obiti evropsko komisijo in zasejati nove institucije. Evropske demokracije ni mogoče rešiti brez obrambe nemške. Miroljubna Evropa ostaja privilegij, če bo v Nemčiji dosežen socialni mir. EU ne more ekonomsko preživeti, če Nemčija postane njen politični bolnik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.