MLADINA Trgovina

Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Dogodki

Proti nacionalizmu in revščini

Kako nas je v Gali Hali osebno nagovorila angažirana ameriška glasbenica EMA

EMA zna družbenopolitično ozračje opisati z vsemi niansami in pogosto tudi v provokativni maniri, primerljivi s politično ploščo PJ Harvey Let England Shake.

EMA zna družbenopolitično ozračje opisati z vsemi niansami in pogosto tudi v provokativni maniri, primerljivi s politično ploščo PJ Harvey Let England Shake.

Ameriška pevka in ustvarjalka pesmi Erika M. Anderson, bolj znana preprosto kot EMA, bi se po prejšnji plošči The Future’s Void (2014), s katero si je pridelala celo nastop v šovu Davida Lettermana, lahko odločila za do širšega okusa prijaznejšo glasbo in si bržkone precej razširila občinstvo. Toda z novo, četrto samostojno ploščo Exile in the Outer Ring, na kateri spretno združi folkovsko in pop senzibilnost, alternativni rock ter estetiko (industrial) hrupa po vzoru svoje nekdanje zasedbe Gowns, se predstavi v še bolj brezkompromisni podobi. Gre za mešanico izrazov, skozi katere so svojo glasbo izoblikovali tudi (industrial) pop velikani Depeche Mode, zato ni presenetljivo, da se jim bo EMA v začetku naslednjega leta pridružila na njihovi aktualni turneji. Minuli torek pa smo jo po zaslugi ekipe Specialka, ki nas oskrbuje z zanimivimi glasbenimi posebneži, imeli priložnost videti tudi na mnogo manjšem odru ljubljanskega kluba Gala hala, kjer so njena intimna soočanja z okolico zaživela v vsem svojem potencialu.

No, EMA povabila na turnejo Depeche Mode, na kateri ta zasedba predstavlja ploščo Spirit, navdihnjeno z jezo in travmami ob izidu zadnjih ameriških predsedniških volitev, najbrž ni dobila le zaradi sorodne estetike, temveč zato, ker tudi sama s svojo novo ploščo odpira podobna vprašanja. Na njej se skozi osebne zgodbe loti naraščajočega pojava nacionalizma, marginaliziranih državljanov, ki so zaradi revščine pregnani iz »mestnih obročev«, in mizoginije. Po volitvah te teme resda izpadejo kot kritika ameriškega predsednika Trumpa, a večino pesmi je napisala že pred njegovo izvolitvijo, zato pravzaprav obravnava mnogo širši problem, ki ni vezan le na eno politično opcijo ali posameznika. Ja, družbenopolitičnega ozračja ne opisuje le s črno in belo barvo, temveč z vsemi niansami, pogosto v provokativni maniri, primerljivi s politično ploščo PJ Harvey Let England Shake.

To svojo angažiranost EMA izvrstno prevede tudi v koncertni kontekst. Brez političnih nagovorov med skladbami, saj te govorijo same zase. Le s pomočjo obeh izvrstno uigranih sodelavcev, bobnarke ter basista, klaviaturista in (električnega) violinista, ki spretno krmarita med hrupno, dronersko in folk-rockovsko podobo skladb. V teh osrednjo vlogo vselej dobijo izpovedi in glas Andersonove. Tudi takrat, ko kakšno skladbo, ob spremljavi pogosto hrupne, a vselej melodične električne kitare, izvede sama.

Za pogum in voljo je v torek ni prikrajšal niti pogled na (žal) maloštevilno slovensko občinstvo. In tisti, ki smo se koncerta udeležili, smo hitro spoznali, zakaj. Čeprav se bo EMA s svojo glasbo, kontrastno zvočno silovitostjo, bržkone dobro znašla tudi na mnogo večjih odrih, se namreč zdi, da so introspektivna besedila idealno ukrojena za bolj osebno koncertno izkušnjo. Takšno, v kateri poslušalka/poslušalec dobi vtis, da glasbenica, tudi s sproščenim pogovorom med skladbami, neposredno nagovarja le njo/njega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.